Zgodba se vrti okrog prijateljstva med sinom poveljnika koncentracijskega taborišča Auschwitz in judovskim dečkom, ki je tam zaprt, 35 odstotkov učiteljev v Angliji pa jo uporablja pri poučevanju o nacističnem genocidu, sicer več učiteljev angleščine in igranja kot učiteljev zgodovine.

Kot ugotavlja študije Centra za izobraževanje o holokavstu z University College London, ki bo v kratkem objavljena, zgodba pri mladih pogosto vzbuja zgrešene simpatije z nacisti. Večina srednješolcev, ki so sodelovali v raziskavi, je zgodbo sicer razumela kot umetniško besedilo in prepoznala najbolj očitne zgodovinske netočnosti, a so jo kljub temu označili za "realistično" in/ali "resnično".

Veliko srednješolcev je iz zgodbe potegnilo zaključke, ki "so močno prispevali k eni najmočnejših in problematičnih napačnih predstav o tem delu zgodovine", namreč "da navadni Nemci ne nosijo skoraj nobene odgovornosti za zločine, ki so se zgodili, oziroma da so jim večinoma 'oprali možgane'".

Kot so v raziskavi povedali učitelji, učenci "dejansko mislijo, da Deček v črtasti pižami je holokavst", "zdi se jim, da nihče ni vedel za holokavst, da ljudje resnično niso imeli pojma o tem" in "da se jim nemški paznik smili".

Stuart Foster, direktor centra, ki je opravil študijo, je dejal, da ni problem v Boynovi knjigi kot literaturi, problematična je lahko uporaba romana pri poučevanju zgodovinskih dejstev. "V času lažnih novic in teorij zarot je zelo zaskrbljujoče, da mladi gojijo mite in napačne predstave o holokavstu."

Zaradi podobnih kritik je moral Boyne že pred časom stopiti v bran svojemu romanu. Tokrat je za Guardian povedal, da je roman namenoma podnaslovljen "bajka", torej literarno delo z moralnim naukom. Dodal je, da je že od vsega začetka upal, da bo roman vzpodbudil mlade, da začno sami raziskovati holokavst, kar je sam storil pri 15. letih.