Klemen je izkusil tudi slednje. How Much Time Do We Have Left se sliši pesmica, ki - če ji resnično prisluhneš - seže v srce. No, resda je srce le mišica, pa vendar: How Much Time Do We Have Left tako lepo poboža ušesa in dušo, da se po mačje zviješ pod mehko odejo in sanjaš o najlepših stvareh. Vsak od nas se lahko zamisli, čemu bi v življenju dal prioritete, če bi mu zdravniki postavili diagnozo, spolzko kakor najdrobnejši pesek v peščeni uri. 

Ko se znajdeš pred resnimi življenjskimi ovirami in se zaveš minljivosti, se v sočutju in bolečini lažje povežeš s podobno čutečimi. Veseli me, da je Mojca zmogla najti moč, da je bolezen premagala. Martin Kojc, slovenski psiholog z začetka prejšnjega stoletja, je veliko dal na moč pozitivnih misli in včasih se čudeži zares zgodijo. Ponekod zmagaš, drugod se spotakneš in padeš. Življenje gre gor, pa dol, pa spet gor ...

V Baslu so odločevalci, razvajeni in koruptivnosti vešči ter vseh spletk tudi, po Klemenovem nastopu palce obrnili navzdol. Evrovizija že desetletja ni več samo festival, na katerem izbirajo najlepšo pesem, kajti če bi jo, bi Klemen imel realne možnosti. Evrovizija je že leta in leta šov, ki je sam sebi v navado, da se točkuje politično, pa je že od nekdaj jasno. Skandinavske države bodo druga drugi vedno dale največ točk, podobno kot države nekdanje Jugoslavije. Baje se spodobi podpreti sosede, za še boljše odnose. 

Pomembno je tudi, kako močno so nastopajoči načičkani, kakšne spolne usmeritve so, če ne prave, pa za občinstvo vsaj zaigrane. Če imajo HIV, ki ga je danes - čista norost!!! - prav kul stakniti, so pa sploh frajerski. Se spomnite Conchite Wurst, s HIV-om okuženega transseksualnega moškega v osupljivi večerni obleki, a z dolgo grivo in kosmato brado, kot da v sosednji Avstriji še niso odkrili britvic, da bi se gospod malo očedil? 

Ah, pa saj se itak noče, tak, kakršen je, se drag queen Conchita počuti odlično in velja za eno od najvidnejših evrovizijskih ikon. To pove veliko. Nikogar več ne zanimajo skladbe, pomembno je, da so glasbeni izvajalci čim bolj klovnovski. Na pohodu je transvestija in hvala desnici, ki - ne glede na vse njene druge napake - edina opozarja na slabosti, ki jih ta moteči odpadek zadnjih valov globalizacije naplavlja v Evropo.

Tokratna zmaga je zopet šla v Avstrijo in priznam, da me je izvajalec JJ prijetno presenetil z razponom glasu, ki verjetno lahko zadene vsako noto. Čeprav Izrael v resnici ne bi smel nastopiti, saj gre vendar za genocidno državo, ki načrtno iztreblja Palestince v Gazi, se nihče ni zares uprl. Rusiji, ki bombardira Ukrajino, so organizatorji nastop na letošnji Evroviziji prepovedali. Evrovizija je lobistična kuhinja, v kateri vsako leto skuhajo kakšen škandal. In Klemen je že ves teden na tapeti od analiz, zato naj pripomnim, da je moj zapis le iskreni plosk, ki si ga je naš evrovizijski predstavnik nedvomno zaslužil. Ne glede na uvrstitev.

Srh pa me spreleti vsakič, ko si zavrtim Yuval Raphael in New Day Will Rise. Zadnje dni si jo zavrtim kar pogosto. Sedla mi je v uho, tako melodija kot besedilo, kot Yuval, ki me na neki čuden način spominja na Monico Bellucci. New Day Will Rise! Bo, zagotovo bo. Nobena noč ni tako dolga, da ne bi enkrat vzšlo svetlo jutro. Verjamem, da bo napočil trenutek, ko bo sonce vzšlo tudi v Gazi. Za vse tiste male, premražene, sestradane Palestince.