Prihodnost je Vidova, saj se kvaliteta njegovega dela razvija z »digitalno hitrostjo«, o delu Reporterjevega karikaturista Vida Cerjaka pravi Aljana Fridauer Primožič. "Zgovoren napredek, ki ga lahko opazimo pri karikaturah Vida Cerjaka od leta 2016 pa do danes, govori o tem, da lahko z zanimanjem pričakujemo nadaljevanje njegovega ciklusa karikatur," pa meni kritik Globočnik.
Fridauer Primožič:
Vidovo delo spremljam, odkar objavlja svoje karikature v reviji Reporter. Kot čovek izumirajoče analogne dobe ( ki dela s penzli in svinčniki) lahko rečem, da je prihodnost Vidova. Najprej zato, ker (odlično!) obvlada digitalno tehnologijo in v njej ustvarja, nato pa tudi zategadelj, ker se kvaliteta njegovega dela razvija z »digitalno hitrostjo«.
Obenem sem pa vesela, da se je nek mladenič (verjamem, da mi Vid – glede na moj EMŠO – ne bo pretirano zameril takšnega poimenovanja?) odločil za ukvarjanje s karikaturo, kakor tudi, da je njegovo delo našlo prostor v časopisnem mediju (Reporter). Glede na to, da se klasični medijski prostor vse bolj zapira za karikaturo, oziroma za kvalitetno satiro nasploh…
kolegica karikaturistka
Aljana Fridauer Primožič
Globočnik:
Razstava karikatur mladega likovnika Vida Cerjaka je zanimivo soočenje z enim od načinov kritične interpretacije našega družbenega in političnega vsakdana, ki ima tudi pri nas kar dolgo tradicijo. Likovna sredstva, ki jih uporablja Vid Cerjak so sodobna, prilagojena želenim učinkom ob objavi na časopisnih ali revijalnih straneh, saj mora karikatura danes tekmovati s fotografijo in drugimi vizualnimi mediji. Vid Cerjak se je zato odločil za povezavo prostoročne risbe, akvarelnih barvnih svinčnikov in koloriranja s pomočjo računalniških orodij.
Naslov razstave »Humorne reportaže s političnega prizorišča« opozarja, da spadajo Cerjakove karikature v sklop t. i. politične karikature. Objavljene so bile v tedniku Reporter od novembra 2016 dalje. Glede na to da se je Vid Cerjak odločil v ospredje vselej postaviti karikirani portret domačega ali tujega politika, jih lahko uvrstimo tudi med portretne karikature. Obe zvrsti sta se pri nas postopoma uveljavili v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Karikature Vida Cerjaka imajo tudi v slovenskem prostoru imenitne predhodnike, ki segajo vse do karikatur, objavljenih na naslovnicah Levstikovega satiričnega lista Pavliha leta 1870.
Med domačimi vzorniki velja izpostaviti Mikija Mustra, prvega mojstra slovenskega stripa in pomembnega avtorja animiranih filmov, ki je v devetdesetih letih preteklega stoletja začel risati politične karikature za tednika Mag in Reporter. Med sodobnimi tujimi vzorniki so ameriški ilustratorji in karikaturisti Jason Sailer, Howard McWilliam, Court Jones in Steve Breen. Večina med njimi upodablja princip karikiranja, pri katerem so osebe prikazane s pretirano velikimi glavami in drobnimi telesi. Tovrsten način karikiranja, ki smo ga v slovenskem jeziku poimenovali »glavonožci«, se je razvil že v tridesetih letih 19. stoletja v Franciji in se nato hitro razširil po vsej Evropi.
Seveda so ga karikaturisti prilagajali in spreminjali v skladu z napredkom tiskarske tehnike in zahtevam sodobnega časa. Sprva so bile namreč lahko karikature izdelane samo v tehniki risbe, perorisbe, litografije in drugih črno-belih postopkov. Od sredine preteklega stoletja dalje pa je tudi časopisna karikatura morala začeti uporabljati učinke, ki so bili značilni za ilustracijo in slikarstvo.
Karikirani portreti na karikaturah Vida Cerjaka so skrbno narisani in dopolnjeni z barvami. Malone tridimenzionalni vtis karikirancev s skorajda realistično izrisanimi potezami obraza v območje humorja in satire prestavlja omenjeno nasprotje v velikosti telesnih delov. Za likovno dinamičnost je poskrbljeno z barvno intenzivnimi, tu pa tam tudi dekorativno zasnovanimi ozadji, saj Vida Cerjaka zanima tudi upodabljanje domišljijskih motivov. Pisani komentarji, ki se nahajajo v oblačkih, opozarjajo na medsebojne vplive stripa in karikature.
Zakaj je pomembno, da Slovenci ohranimo tradicijo karikature oziroma da pri nas vselej deluje hkrati po več karikaturistov? Odgovor se skriva v eni od definicij karikature, ki namreč lahko na povzemajoč način predstavi pogled na nek dogodek ali osebnost. Osebe, dogodki in situacije na karikaturah in satiričnih ilustracijah morajo biti zlahka prepoznavni. Zato so na njih nepomembne podrobnosti izpuščene, bistvene značilnosti pa poudarjene. Na ta način karikature lahko konkretizirajo in precizirajo neko zgodovinsko situacijo in s tem opozorijo na njeno bistvo, prikažejo jo na zgoščen način. Karikatura ima vlogo vizualnega komentarja in predstavlja likovno vzporednico časopisnim komentarjem.
Vid Cerjak nas je s svojimi karikaturami postavil v območje karikature kot klasične likovne zvrsti. Avtor, ki se izobražuje na Akademiji umetnosti Univerze v Gorici, nas celo s svojo mladostjo opozarja na način, na katerega je večina velikih imen domače karikature vstopila na javno prizorišče. Samo nekaj zgovornih primerov: prvi slovenski karikaturist Franc Zorec, ki je v sedemdesetih letih 19. stoletja risal karikature za satirični list Brencelj, je bil tedaj študent bogoslovja v Ljubljani. Hinko Smrekar in Maksim Gaspari, ki je bil tesno povezan tudi s Kamnikom, sta začela risati karikature med študijem. Podobno velja tudi za karikaturiste, ki so v drugi polovici 20. stoletja risali karikature za znani satirični list Pavliha, za dnevno časopisje in revije.
Zgovoren napredek, ki ga lahko opazimo pri karikaturah Vida Cerjaka od leta 2016 pa do danes, govori o tem, da lahko z zanimanjem pričakujemo nadaljevanje njegovega ciklusa karikatur.
ddr. Damir Globočnik,
umetnostni zgodovinar in likovni kritik
