Gledališka predstava, ki je oziroma hoče biti komedija, mešanica med burlesko, grotesko in kabaretom, je že sedmo sezono uspešno na repertoarju v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica.

Kako pravilno nasloviti predstavo, ne vemo. Ali je kabaret? Ne moremo natančno zatrditi: premalo petja in plesa, pa tudi intelektualne prefinjene vsebine. Ali je burleska? Verjetno, s primesmi groteske z glasbo. Vsekakor ponuja več različnih interpretacij. Nekaj izjemnih točk, pa vendarle. Naj omenimo le najbolj naštudirano zadnjo: zeleni fašizem recikliranja. Točka, ki zasenči vse druge in po kateri si bomo to predstavo zagotovo vtisnili v spomin.

Predstavo igra pet mojstrov gledališke igre: Peter Harl, Jure Kopušar, Matija Rupel, Urška Taufer in Žiga Udir. Vsi so enakovredni in dobro pripravljeni. Zabavni. Peter Harl izstopa v gibu, bravo, da se poda tudi temu segmentu pozornost, v zadnjem skeču, Urška Taufer v monologih in petju skupaj z Juretom Kopušarjem in Žigo Udirjem. Matija Rupel nas zabava v stereotipnih upodobitvah žena in starejših gospa.

Da je zadeva boljša, je tu fantastični pianist Joži Šalej, ki vedno dvigne predstavo na višji nivo, v tem primeru ji je dodal še vdih kabarejskosti. Vrhunski pianist, ki vedno rešuje in glasbeno obogati predstave.

Samo besedilo in idejne zamisli avtorja in dramaturga Jureta Karasa niso najbolj usklajene z intelektualnim nivojem in nravjo kabareta. Tudi režiserka Tijana Zinajić ni mogla narediti čudeža, čeprav ji ta tu in tam vendarle uspe. Tokrat je izčistila pripovedno nit dogajanja posameznega skeča, sčistila oder nepotrebnih stvari in skupaj s scenografinjo Nežo Zinajić ustvarila lep, čist prostor, ki ustreza formatu predstave in je ugoden za gostovanja. Le pianist bi lahko s klavirjem oziroma pianinom stal bolj spredaj, namesto da je pomaknjen v ozadje ob strani.

Luč ni bila najbolje postavljena, saj so bili igralci premalo frontalno osvetljeni, da nismo mogli razbrati njihovih grimas in reakcij. Kostumografija Matica Hrovata je bila stilska in nekako nedefinirana, kar je bilo dobro. V kombinaciji z lučjo Sama Oblokarja lepo pride do izraza, prav tako lepe barvne linije.

Predstavo si je ali si jo bo marsikdo ogledal več kot enkrat. Glavno je, da z domišljeno estetiko zabava čim širši krog publike. Tej predstavi z vsemi ustvarjalci je to uspelo.
Vodenje repertoarne politike skupaj z odhajajočim umetniškim vodjem Markom Bratužem se je vsako sezono nekako bolj in bolj kisalo.

Iz uglednega slovenskega narodnega gledališča, ki ima državni status, je odhajajočemu umetniškemu vodju uspelo narediti alternativno gledališče ter gledališče performansa s predstavami, ki odstopajo od biti klasičnega gledališča in gledališča, vrednega kakovostnega igralskega ansambla, kot je novogoriški.

Žal so te prakse pri nas v preteklosti le korak k pogubi žlahtnosti gledališča in odrske umetnosti, ki se kali in plemeniti vrsto let. Znano je, da se z dopustitvijo (nedodelanih in nerazumljivih) (pol)konceptov gledališče zlahka in hitro sesuva. To vodi v rapidno odganjanje resne in zveste gledališke publike. Tudi pogled v novo sezono, ki jo je zasnoval odhajajoči umetniški vodja, ni prav obetaven.

Avtorski projekti, poizkusi in tavanje v temi. Ena sama prava klasika, če to bo: Češnjev vrt Antona Pavloviča Čehova. Veliko upanje polagamo v roke Nede Rusjan Bric, da bosta odličen in uspešen tandem z Mirjam Drnovšek, saj imata posluh za dobre predstave.