Janja Garnbret razkriva, česa si ne želi ponoviti

V balvanskem seštevku svetovnega pokala je zasedla drugo mesto. Števec uvrstitev na zmagovalni oder v svetovnem pokalu je premaknila na številko 48. Od tega je 31-krat zmagala, 13-krat v balvanskem in 18-krat v težavnostnem plezanju.

O njej so letos posneli celovečerni dokumentarec The Wall - Climb for Gold oziroma Stena - vzpon do zlata, ki spremlja zlato olimpijko v družbi Američanke Brooke Raboutou, Japonke Miho Nonaka in Angležinje Shaune Coxsey med pripravami na olimpijski nastop v Tokiu.

S kakšno oceno bi ocenila svoje nastope leta 2021?

Mislim, da bi bila to lahko kar najboljša ocena. Težko bi bilo karkoli boljše v letošnji sezoni. Ponavadi, na kakšnih prejšnjih tekmah, vedno najdeš nekaj, kar bi lahko bilo še boljše, oziroma vedno veš, da bi nekaj lahko še boljše naredil. Letošnje leto pa se mi zdi ... z olimpijskimi (igrami) ... sploh ne bi ničesar spremenila.

Iz priložnosti sem dosegla največ, kar se je dalo, in ne bi ničesar spremenila tudi na drugih tekmah. Letošnja sezona je potekala tako, kot sva si z Romanom (trenerjem Krajnikom, op. STA) zamislila. Vse je bilo po načrtu, tako da se nimam za pritoževati.

Olimpijske igre? Kako bi vse opisala s časovne razdalje?

Že nekaj časa je minilo od tega. Zdi se mi, da sem že vse predelala in sem z glavo že naprej, v naslednji sezoni. Same igre so bile tako ali tako neverjetna izkušnja. Ničesar ne bi mogla narediti boljše. Lahko bi si zdaj govorila, da mi ne bi bilo treba biti živčna, v skrbeh, zdi se mi, da je to na nek način "pasalo" zraven, iz položaja, v katerem sem bila, sem potegnila najboljše.

Zdaj vem, kako je na olimpijskih igrah, vem, kako je za naprej, tako da je bila izkušnja na splošno super.

Koliko si imela vseh prošenj za intervjuje? Si dobila kaj več sledilcev zaradi OI?

Intervjujev in drugih medijskih stvari sem imela res ogromno, tako da sem v enem trenutku že nehala šteti. Tega je bilo res veliko. Dobila sem tudi veliko novih sledilcev na Instagramu in Facebooku, Twitterja nimam. Z OI se je vseeno nekaj spremenilo, sam šport, športno plezanje, je postal bolj prepoznaven, Slovenija tudi. Čuti se, da so OI nekaj več, da so največja možna stvar, zdaj sem začutila to veličino tekmovanja.

Bi izpostavila kakšno čestitko, ki si jo prejela?

Vsaka čestitka mi veliko pomeni. Ostale so mi v spominu čestitke od ljudi, s katerimi že dolgo nisem bila v stiku, recimo od sošolcev iz osnovne šole, s katerimi se po koncu šole nismo več družili, pa so mi pisali, da kako me že ves čas spremljajo. To mi res veliko pomeni.

Takoj po OI mi je čestital denimo Alex Honnold, ameriški solo-plezalec. Nikoli pred tem še nisva govorila. Imela sva intervju za Olympic Channel. Bilo je nekaj posebnega. Drugače sva v plezanju v povsem različnih stvareh. Nekaj lepega je tudi, ko ti za olimpijski dosežek čestita nekdo, ki sicer ne sledi tekmovalnemu plezanju.

Po olimpijskih igrah je sledil nov mejnik. Tokrat je šlo za naravno plezališče, skalno plezanje. Postala si prva ženska s preplezano smerjo s težavnostno oceno 8c na pogled. In ta dosežek si nato v manj kot 48 urah ponovila. Preplezani smeri sta Fish Eye in American Hustle.

V Španijo nisem ravno šla s tem namenom, da bi postala prva ženska, ki je splezala smer 8c na pogled. To ni bil glavni namen. Ampak se je kar zgodilo samo od sebe. Ko sem preplezala tisto prvo smer 8c, nisem bila prepričana, če sem prva, ki ji je to uspelo. Vesela sem bila, da mi je to uspelo. Da sem premaknila tudi svojo mejo v plezanju na pogled.

Da sem pa postavila še en mejnik, ne samo v tekmovalnem, ampak tudi v skalnem plezanju, mi je bilo tudi zelo v redu in sem s tem končala še eno uspešno leto. Nisem pa tja odpotovala s tem namenom, da bi postala prva ženska v nečem, bolj sem šla z namenom poskusiti preplezati kakšno težko smer, uživati. To je bil cilj.

Ali so bile to tvoje počitnice v španski Oliani?

Ne bi rekla, da so bile to tiste prave počitnice. Šlo je za oddih od treningov, da pač plezam tudi v skali, še tam kaj težkega "zlezem", z glavo še nisem bila na nek način pripravljena na treninge in se mi je zdelo primerno iti v skalo, tam plezati in uživati.

Koronsko leto 2020 je zaznamovala uspešno preplezana najdaljša umetno postavljena smer na vrh 360 metrov visokega železobetonskega stebra, Trboveljskega dimnika?

Tega si ne želim še enkrat ponoviti. Takrat mi je bilo res zelo v redu, ampak ne bi še enkrat šla na Trboveljski dimnik, mogoče kaj drugega. Zagotovo pa ne še enkrat na dimnik (smeh).

Znova si vstopila v rutino treningov (za pogovor z STA si je vzela čas šele po koncu treningov).

Zdaj sem začela malo trenirati. Vračam se nazaj v rutino. Bom pa v začetku decembra res začela treninge in priprave na novo sezono. Bomo videli, kaj bo naslednje leto.

Imaš že narejen načrt za novo sezono, boš šla na vse tekme, svetovni pokal 2022 se bo začel aprila v Moskvi?

Od velikih tekmovanj je naslednje leto na sporedu evropsko prvenstvo. V glavi imam nekaj začrtano. Bomo videli, nič ne bom še govorila o načrtih, ciljih, imam še nekaj časa do konca leta, da res zberem misli in zastavim načrt. Bomo videli.

Na OI leta 2024 v Parizu bo na sporedu nova olimpijska disciplina balvani-težavnost, na OI v Tokiu 2020 je šlo za kombinacijo hitrost-balvani-težavnost.

Nekaj povsem novega, drugačnega to zame ravno ne bo, saj ves čas treniram težavnost in balvane. Vsi smo veseli, da bo hitrost ločena disciplina, seveda pa bi si želeli, da bi bila vsaka disciplina posebej.

Bo pa zdaj na vrsti kombinacija balvanov in težavnosti. Točnega sistema, kako bodo točkovali to disciplino, še ni, mislim, da bo to znano naslednje leto. Ne glede na vse pa bodo priprave na Pariz v ospredju, saj bo to znova naslednji glavni cilj.

Kaj pa hitrost? Se ta disciplina s Tokiom končuje pri tebi?

Bomo videli. Nikoli ne veš, kaj me bo prijelo, ampak za zdaj od Tokia še nisem bila na hitrostni steni. Bomo pa videli v prihodnosti.

Bo sledil še kakšen daljši oddih v zimskem času, ko ni tekmovanj?

Večjega oddiha ne predvidevam. Letos sem dovolj počivala po OI, imela sem dosti prostega časa in tudi veliko drugih obveznosti. Nisem si predstavljala, da bi lahko že spet trenirala, kot sem trenirala za Tokio. Zdaj se je pa nazaj vrnila iskrica, želja po treningu. Počasi bom začela res veliko trenirati, se pripravljati na naslednjo sezono. Drugače pa ne bo večjega oddiha, mogoče kakšen dan ali dva premora in potem - akcija!