Ansambel, ustanovljen leta 1966, je s svojim prepoznavnim alpskim stilom zaznamoval slovensko in evropsko narodnozabavno glasbo ter prodal več kot milijon plošč.

Eden njegovih najvidnejših obrazov je baritonist in dolgoletni vodja zasedbe Janez Per, ki je del Alpskega kvinteta že 56 let in danes velja za enega ključnih varuhov njegove identitete.

V šestih desetletjih so sodelovali z največjimi evropskimi menedžerji, nastopali na najpomembnejših odrih in dosegli uspehe, o katerih so lahko drugi le sanjali. Med drugim so kratek čas sodelovali tudi z legendarnim menedžerjem Karlom Buchmannom, ki je vodil evropske turneje Beatlov in Rolling Stonesov.

arhiv

Njihova glasba je navduševala tudi največje zvezde svetovne glasbe. George Harrison, kitarist skupine The Beatles, je bil ob poslušanju Alpskega kvinteta iskreno fasciniran nad ritmom in se je spraševal, kako je mogoče brez bobnov ustvariti tako močan »groove« zgolj z basovskim inštrumentom.

V tujini njihovo glasbo doživljajo skoraj telesno – občinstvo skače po klopeh in mizah, njihovo igranje opisujejo kot narodnozabavni rock’n’roll, ki sprošča čustva, kot jih zmore le glasba.

Letos obeležujete 60 let delovanja. Kdaj ste vi osebno začutili, da sta vaš prepoznavni zvok in glasba, ki ju ustvarjate, nekaj res posebnega?

Alpski kvintet sem poznal že pred letom 1970, saj sem takrat profesionalno igral s prijatelji v Švici. Slišal sem jih in bili so mi izjemno všeč, njihova glasba je bila na zelo visokem nivoju.

Ko me je ustanovitelj Alpskega kvinteta Jože Antonič vprašal, ali bi igral z njimi, ker je moral takratni basist Branko Škruba k vojakom, sem brez pomislekov privolil. In ostal sem do danes. To je skupaj že 56 let.

Kako pa ste doživeli takšno povabilo? Kakšen je bil občutek?

Odličen. Bil sem mlad, poln energije, zaljubljen v narodnozabavno glasbo, v dobre polke in valčke. Takrat so ljudje to glasbo tudi drugače sprejemali, z veliko več pozornosti in spoštovanja. To te je gnalo naprej in te motiviralo, da igraš še bolje.

Jubilejno leto bo očitno zelo pestro. Kaj vse prinaša?

Letos je res zelo naporno, telefoni zvonijo vsak dan, organizacijskih opravkov je ogromno. Praznovanje bo potekalo praktično celo leto. Jubilej začenjamo na prireditvi Pod mengeško marelo, kjer bo 21. februarja večer, posvečen Alpskemu kvintetu.

Sledi nastop na Pokalu Vitranc 7. marca, ki se ga zelo veselimo, saj nas nanj vežejo lepi spomini. Konec aprila pa bomo v Bohinju, v Bohinjski Bistrici, kjer bomo 24., 25. in 26. aprila obeležili 38. Alpski večer in hkrati 60-letnico ansambla.

Jaka Zorman

V tem okviru bo tudi premiera dokumentarnega filma o Alpskem kvintetu, ki ga pripravlja priznani arhivar slovenske narodnozabavne glasbe Simon Golobič. Ljudje pogosto sprašujejo, ali bo ob jubileju izšel album, knjiga ali novi posnetki. Jaz pa s ponosom povem, da ne – izšel bo dokumentarni film!

Pa ste si kdaj predstavljali, da bo Alpski kvintet praznoval fascinantno 60. obletnico?

Nikoli. Vedno sem si želel samo to, da bi se srečno pripeljali iz kraja v kraj in seveda tudi domov. Vsi imamo družine, in kadar si v tujini, si vedno želiš le, da se varno vrneš. In hvala bogu se nam je to vedno posrečilo.

V šestih desetletjih se je zamenjal marsikateri trend, tudi v glasbi. A Alpski kvintet je vse te trende preživel, nadigral in še vedno ste tu, v polni formi in z zvesto bazo oboževalcev doma in v tujini. Kaj je bilo ključno, da se je vse to tako odvrtelo?

V času največje popularnosti smo nastopali na praktično vseh radijskih in televizijskih postajah. Danes tega ni več. A takrat smo bili res zelo popularni.

Naša glasba je bila posebna zaradi ritma in melodij. Vedno smo skrbeli za kakovost, natančnost, točnost in tudi za zunanjo podobo. Predstavljali smo Slovenijo in to smo jemali zelo resno.

Vendar pa preboj v tujino ni bil samoumeven. Kako vam je uspel?

Pot nam je utiral Slavko Avsenik. En ansambel pa je za celotno Evropo premalo – publika želi primerjave. Mi smo prišli z mladostno energijo in iz ljubezni do te glasbe. Skrbeli smo, da je bila glasba vedno na prvem mestu. Kakovost, natančnost, urejenost, to je bilo ključno.

Kako pa so na vas gledali doma, v Sloveniji?

Tega pa ne morem ravno pohvaliti. Ne vem, zakaj ni bilo pretirane podpore, morda tudi zato, ker so se pojavljala vprašanja, zakaj pojemo v nemščini.

A če želiš svojo domovino predstaviti, moraš peti v jeziku, ki ga ljudje razumejo. Jasno je bilo, da je to nemščina. Kljub temu pa ni bilo prireditve, kjer ne bi peli tudi slovensko.

Naj povem konkreten primer: eden največjih hitov na nemškem govornem območju je bila prav slovenska narodna pesem Mi se imamo radi. Gre za zelo preprost tekst, ki ga znamo lepo napovedati. Če ljudem razložiš, kaj pomeni, da se imamo vsi radi, to vedno zelo dobro deluje. In to že več kot 50 let.

arhiv

V Nemčiji smo imeli srečo, da nas je eden od menedžerjev, s katerimi smo sodelovali, znal spraviti na številne radijske in televizijske postaje.

Nastopali smo v oddajah, ki so se predvajale po vsem svetu, in nihče si ne more predstavljati, kakšna promocija za Slovenijo je bila to. Pri nas pa o tem ni nihče pisal. Saj nam ni bilo do hvale, tega nismo pogrešali, a včasih vseeno začutiš tisto pregovorno slovensko nevoščljivost – tudi med muzikanti. Sam pa lahko rečem, da te lastnosti nimam. Vsak se mora truditi po svoje.

Kako pa so v tujini gledali na dejstvo, da ste prihajali iz Jugoslavije? Menda ste imeli zaradi tega nagajanja predvsem na carinah.

Na carini se je dogajalo marsikaj, seveda, ker pač nismo bili v Evropski uniji, kot smo danes. In nočem izpasti nacionalist, ampak če so bili cariniki naši, so nas pač poznali.

Vedeli so, da igramo, da smo muzikanti. Če so bili cariniki iz kakšnih sosednjih republik, je bilo pa vse mogoče. Te glasbe niso razumeli in jim do nje niti ni bilo.

Jaka Zorman

Doživeli smo marsikaj – vzeli so nam ozvočenje, prepovedali vožnjo z avtomobili, bile so različne prepovedi. Včasih si stal in sploh nisi vedel, kaj bo. A takrat si to nekako vzel v zakup, ker si vedel, da hočeš igrati, hočeš priti do ljudi in moraš to preživeti.

Omenili ste, da so vam pot utirali Avseniki. V kakšnem odnosu ste bili z njimi? Vendarle sta bila vaša ansambla glasbena velikana, ki sta doživljala velike uspehe v nekem »sočasju«.

Avseniki so nam bili vzorniki po glasbi. Bili so res odlični glasbeniki, odlični inštrumentalisti in imeli so krasne skladbe. Nikoli pa jih nismo kopirali. Mi smo šli svojo pot, ki je kasneje dobila ime alpski stil.

Pri nas je bil ritem malo drugačen, igrali smo bolj sproščeno. Izvirali smo tudi iz swinga in dixielanda – to sem sam še pred kratkim igral s pihalnim ansamblom. Največkrat slišim, da smo v Avstrijo in Nemčijo prišli z nekim svežim ritmom. Avseniki so se bolj držali dunajskega ritma, mi pa smo si dovolili več svobode pri igranju.

So pa vas osebno Avseniki povabili k sodelovanju.

Res je. Kot mlad muzikant sem imel vedno željo, da bi igral z Avseniki. Mislim, da je bila to v resnici želja vseh muzikantov v Sloveniji. In ko je prišlo do tega, da bi se to lahko zgodilo, se za to nisem odločil in sem ostal pri Alpskem kvintetu. In tako Alpski kvintet še danes igra.

Torej vam ni bilo nikoli žal?

Ne, ni mi bilo žal. Z Avseniki smo bili v resnici tudi veliki prijatelji. Slavko je včasih povabil Jožeta Antoniča, ki je bil takrat vodja Alpskega kvinteta, in tudi mene, da smo skupaj igrali pri njem v gostilni. To je bila tudi njegova želja. Ti trenutki so bili zelo lepi.

Alpski kvintet so zaznamovala tudi sodelovanja s priznanimi vokalisti – Janko Ropret, Ivanka Kraševec, Oto Pestner, Braco Koren, Branka Kraner, pa tudi humorist Vinko Šimek. Kako je bilo sodelovati s takšnimi imeni?

Odlično. A treba je razumeti tudi to, da smo mi že na začetku, pa tudi kasneje, uspeli tudi z inštrumentalno glasbo. To je zelo pomembno.

V Evropi so nas kot ansambel najprej prepoznali muzikanti, glasbeniki. Vsak je na naših nastopih poslušal svoj inštrument – klarinet, trobento, bariton. In če si dober, to muzikanti zelo hitro opazijo.

arhiv

Na nemškem govornem območju je ogromno teh pihalnih zasedb, godb, in vsak tam nekaj igra. Če igraš dobro, te cenijo. In mi smo imeli tudi srečo, da smo imeli skladbe, ki so se zelo prijele. Petje je bilo potem čudovit dodatek k naši glasbi.

Prvih 30 let ste delovali poklicno. Zakaj se je potem to spremenilo?

Glasbo vedno primerjam s športom. Tako kot se v nogometni ekipi menjajo igralci, se tudi v ansamblu menjajo ljudje. Nekateri so postali starejši, nekateri so se upokojili, nekateri so imeli zdravstvene težave. Jaz sem bil dolgo časa najmlajši v ansamblu, danes sem najstarejši. Po 30 letih profesionalnega delovanja smo tako prešli v amatersko obliko delovanja.

A nasprotno od športnikov ste še vedno v formi, še vedno nastopate.

Ja, disciplina je ključna. Tudi tukaj je podobno kot v športu. Seveda je morda malo lažje kot pri vrhunskem športu, a vseeno moraš ves čas držati nivo, da lahko stopiš na oder in odigraš, kot je treba.

Od leta 2002 ste vodja Alpskega kvinteta. Kako je voziti naprej tak zgodovinski in kulturno bogati voz v današnjih časih? Ali vas te menjave v ansamblu pretresejo ali jih dojemate kot naraven del razvoja ansambla?

Seveda to ni prijetno, ker se tudi publika navadi na obraze, kot se temu reče. Še vedno sprašujejo za tiste obraze, ki so bili v ansamblu pred 30 leti – kje so, kako jim gre in tako dalje. Ljudje si obraze zapomnijo.

Če pogledate čez celotno zgodovino Alpskega kvinteta – na kaj ste najbolj ponosni?

Največji trenutek zame je bil, ko smo dobili prvo zlato ploščo. To je res nekaj posebnega. To se je zgodilo v Beljaku, v kongresnem centru, dvorana je bila nabito polna. Igrali smo Mi se imamo radi in ravno v tistem času, ko so bili odnosi do Slovencev na Koroškem še precej občutljivi, smo prejeli zlato ploščo. To je bil res močan, čustven trenutek.

Narodnozabavna glasba se je v vseh teh letih, odkar ste na sceni, če lahko uporabim ta izraz, zelo spremenila. Vi ste si nekoč z nekim sodobnejšim ritmom in svežino utirali pot v glasbi naprej. Tudi danes nekateri raziskujejo z mogoče malo bolj sodobnimi prijemi. Kako gledate na te spremembe v narodnozabavni glasbi? Kaj vas navdušuje pri mladih izvajalcih? In za katere glasbene zakonitosti v tej zvrsti glasbe iz vaših začetkov ustvarjanja bi si želeli, da ostanejo?

Svojo glasbeno pot sem začel v Mengeški godbi, zato imam poseben odnos predvsem do pihalnih in trobilnih inštrumentov. Danes je ogromno ansamblov, kjer so harmonika, kitara, bas, morda še bariton. Baritonistov je sicer kar nekaj dobrih in ansambli lepo pojejo, a mi smo v resnici mala godba. In ta zvok mi je blizu.

Si kdaj zavrtite tudi katerega od današnjih mladih ansamblov?

Rad imam glasbo na splošno. Poslušam tudi klasično glasbo. Naša družina praktično živi z glasbo – mislim, da nas je 19 ali 20 v Mengeški godbi. Vsi igramo. Tudi družinska srečanja so vedno povezana z glasbo.

Namesto prepiranja se pogovarjamo o glasbi in se spodbujamo. Zelo rad pa poslušam Radio Veseljak in moram priznati, da sem vedno vesel, ko na Veseljaku zaigra Alpski kvintet. (smeh)

Pred vrati je kar nekaj pestrih dogodkov, ki jih boste soustvarjali. Tik za olimpijskimi igrami bo 65. Pokal Vitranc, vi boste tam nastopili prvi dan, 7. marca. Gre za prireditev, ki ima v vašem delovanju, spominih posebno mesto. Kako se spomnite vzdušja, ko ste igrali pod vitranško strmino, na stopničkah pa sta stala Bojan Križaj in Ingemar Stenmark?

Tega se zelo dobro spominjam. Mislim, da je bilo takrat okoli minus šest stopinj Celzija. Lahko si predstavljate, kako so zmrzovale tipke na inštrumentih. (smeh) A vzdušje je bilo enkratno.

arhiv

Bili smo mlad ansambel, Bojan Križaj v vrhunski formi, cela Slovenija je živela za smučanje. Bile so tudi dobrodelne akcije Podarim–dobim, tudi tam smo igrali. To so bili res posebni časi, skoraj kot Evrovizija – mlad ansambel, vrhunski športnik, narod, ki diha kot eno. Tega ne pozabiš.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.