Odličnost gre pripisat tudi izvrstnemu in preizkušenemu režiserju Vitu Tauferju, poznavalcu Cankarja in njegovih dram, ki je Blagor odrsko postavil na klasičen način in seciral bolj kot kak drug režiser. Sama predstava pa se vtisne v spomin.

Odličnost gre iskati tudi v enostavnih, barvitih, povednih  in domišljenih kostumih (Alan Hranitelj) ter izredno povedni sceni (Urša Vidic), ki deluje kot kontrapunkt arhaičnemu Cankarjevemu jeziku in nas postavi v današnji čas. Zaradi lucidnosti Cankarjeve drame ni bila potrebna adaptacija besedila, likov ali kakih težkih skritih metafor. Potrebna je bila sila resna in preprosta interpretacija, brez karikiranja in »dodanih primesi«, da je lahko vrednost te drame zasijala v svojem polnejšem smislu in pomenu.

Taufer, ki se je režije lotil zelo previdno in natančno, je s striktnim stikom z danim besedilom, poglobljenim študijem teksta omogočil večjo razsežnost in aktualnost Cankarja. Današnji liberalizirani evropski prostor tako dodatno pomaga režiserju, da izlušči in poudari še zelo skrito Cankarjevo misel, ki je kot kolizija vsled pohlepne in pokvarjene vladajoče elite. Tako je na primer Gornikov neinteres za poroko pripisal njegovim homoseksualnim nagnjenjem, kar jih tudi subtilno vendarle samo besedilo ponuja kot eno izmed interpretacij.

V tej postavitvi deluje ta ideja dobro, razblini ugibanja, kot tudi napoveduje njegov odhod iz slovenske dežele zaradi spletk, svetohlinstva, pretvarjanja, manipulacij in »skritih namenov«. Izredno dobro delujejo tudi zamrznitve likov ob koncu prizorov, ki igralce postavijo kot slikarsko kompozicijo, sama puhlost in nečimrnost glavnih junakov tako dodatno izstopi kot esenca dogajanja, za povrh vrh napetosti in dodatno zareže s svojo bridkostjo med gledalce.

Sašo Radej

Glasba (skladatelj Schatzi) je izborna in odmerjena. Relativno malo jo je, na pravilnih mestih, ključnih za samo dogajanje in poudarja dramaturški lok zgodbe. Oblikovanje luči (Mojca Sarjaš) je poudarilo skrivnosti scenskih domislic ter kostumskih rešitev in lepo osvetljen oder.
Valter Dragan kot Grozd je izrazito nevaren, spletkarski in samozavesten.

Odlični dialogi z žurnalistom  Ščuko, ki ga utelesi vedno zanimivi Marko Mandič, stopnjujejo srhljivo napetost vse do razdora prijateljstva zaradi ošabnosti Grozda. Mandič je strupen in nevaren, z masko razumljivega in upogljivega tovariša, a vendar na koncu izrazi svoje mišljenje, ne izda svojih idealov in s svojim poročanjem zaneti upor državljanov.

Izjemno zabavna in v gibu perfektna je Zvezdana Mlakar kot zapostavljena in zapita Grozdova žena. Njena prezenca na odru je vzbudila veliko pozornosti in odobravanja publike, čeprav je bila njena prisotnost le nema. Podobno lahko rečemo za izkušene igralce, stare ase ljubljanske Drame, ki so iz malih vlog naredili ogromno, zbudili  več pozornosti in dali samemu odrskemu dogajanju dosti vsebine.

Vedno odličen Bojan Emeršič kot Mrmolja in Saša Mihelčič kot njegova žena, ki je kar se da veliko potegnila iz malo značajskih orisanih potez svojega lika, vedno zabaven in polen igralskih domislic Gregor Baković, ki nas prav tako dosti nasmeje, a tu velja omeniti še Borisa Mihalja kot Kalandra. Zelo lepo je osvetlila in pokazala spletkarske namene Helene Gruden Tina Vrbnjak, ki se igralsko lepo razvija in zori v večplastnosti kreacij vlog. Svojo kreacijo lika je črpala v samem tekstu, kar je obrodilo sadove. S svojo igro, naj omenimo eno od njenih domislic konzumiranja kokaina v visokih krogih, opozori nase že v prvem dejanju.

Bogati človek Gornik, za čigar naklonjenost se bori tako Grozdov kot Grudnov tabor, je v interpretaciji Benjamina Krnetića osmišljen in osebnostno preprost ter nekoliko neroden. Krnetić lepo izrezlja njegovo namero,  da ne želi biti del spletk, političnih igric ter želi le mirno živeti svoje življenje.

Jure Henigman kot Gruden je dober, stabilno in varno postavi svoj lik, kot nosilec nasprotnega tabora Grozdu igra pretanjeno srdito in večplastno. Spor dveh prijateljev, ki razdeli slovenski narod na dva tabora, sta z Draganom lepo stopnjevala. Tempo predstave in govorjenega besedila je dokaj hiter, kar zahteva pozornost in koncentracija občinstva. Igralci povečini svoje besedilo interpretirajo dobro, v skladu z odrsko situacijo.

Predstava je mešanica satire, komedije, resnosti in drame. Predstava pusti močan pečat; predvsem pa je ustvarjalcem uspelo izluščiti tragičnost naše družbe, svetohlinstvo in zaprtost, ozkost mišljenja, ki nas pesti že od davnega: igra skrivalnic in »zamujene priložnosti za narodov blagor«. Ogled te predstave z intelektualnim nabojem in izčiščeno refleksijo slovenske (tudi današnje) družbe priporočamo.