V tednu, ko svetovni mediji poročajo o svetovnem prvenstvu, ko nogometni navdušenci spremljajo nove zvezdnike in velike reprezentančne zgodbe, je v mestu ob Dravi ena sama novica preglasila vse drugo: Zahović se vrača v Ljudski vrt. Na ulicah, v kavarnah, med sodelavci in prijatelji se je znova govorilo predvsem o njem. Kot že tolikokrat v zadnjih treh desetletjih, kar dokazuje, da Zlatko Zahović v Mariboru že dolgo ni zgolj nekdanji nogometaš. Postal je simbol.

Njegova zgodba se je začela v mestu, ki je nogomet vedno doživljalo nekoliko drugače kot drugi kraji v Sloveniji. Za Maribor pogosto rečemo, da je najbolj nogometno slovensko mesto.

Tukaj uspehi klubov niso le športna statistika, temveč del lokalnega ponosa. V mestu, ki je doživelo številne gospodarske in družbene preizkušnje, je nogomet postal prostor, kjer se je skupnost prepoznavala. Prav zato je Zahović tako posebna figura. Je otrok Maribora, ki je uspel na največjih evropskih odrih.

Iz Partizana ga je pot vodila na Portugalsko, kjer je v dresu Porta postal eden najboljših igralcev lige. Igral je za Olympiacos, Valencio in Benfico. Z Valencio je nastopil celo v finalu Lige prvakov.

V slovenski reprezentanci je dosegel 35 zadetkov in ostaja njen najuspešnejši strelec. Bil je osrednja figura generacije, ki je Slovenijo prvič popeljala na evropsko in svetovno prvenstvo. Toda čeprav je bila njegova igralska kariera izjemna, ga Mariborčani morda še bolj cenijo zaradi drugega poglavja njegove zgodbe.

Ko je leta 2007 prevzel vlogo športnega direktorja NK Maribor, klub ni bil v položaju, kakršnega poznamo iz najuspešnejših let. Potreboval je novo energijo, smer in predvsem samozavest.

Zahović je prinesel vse troje. Bil je zahteven, včasih neizprosen, pogosto tudi kontroverzen. Nikoli ni govoril zato, da bi ugajal. Toda imel je nekaj, česar v športu ni mogoče kupiti – sposobnost prepoznavanja kakovosti in jasen občutek za gradnjo zmagovalnega okolja.

Pod njegovim vodstvom je Maribor osvojil številne naslove državnega prvaka, igral v skupinskih delih evropskih tekmovanj in dvakrat nastopil v Ligi prvakov. Ljudski vrt je gostil evropske velikane, vijoličasti pa so postali sinonim za uspeh.

Po njegovem odhodu leta 2020 se je začelo drugačno obdobje. Maribor je ostal velik klub, ni pa več deloval tako prepričljivo. Menjali so se trenerji, funkcionarji in športne strategije. Rezultati niso več sledili pričakovanjem. Minula sezona, ki jo je klub končal na petem mestu, je bila za mnoge navijače boleča.

Zato ni presenetljivo, da je novica o Zahovićevi vrnitvi sprožila val optimizma. Toda, ali lahko Zlatko Zahović vrne Maribor na pota stare slave? Odgovor ni preprost. Nogomet leta 2026 ni več enak nogometu izpred desetletja. Konkurenca je večja, finančne razlike izrazitejše, evropski trg igralcev pa zahtevnejši. Nihče, niti Zahović, ne more sam ustvariti čudeža. A navijači verjamejo, da lahko vrne nekaj drugega – identiteto.

Identiteta je beseda, ki se ob njegovem imenu pojavlja najpogosteje. Zahović razume mesto, klub in navijače. Ko je pred dnevi dejal, da se lastniki trudijo storiti vse, da bi bil NK Maribor znova velik, je marsikdo v tem prepoznal začetek nove zgodbe – poskus, da se klub znova poveže s svojo identiteto in z obdobjem, ko je bil simbol ambicioznosti slovenskega nogometa.

Morda Zahović ne bo mogel ponoviti vseh uspehov iz preteklosti. Toda njegovo ime je v Mariboru opomnik, da so se največje zgodbe začele takrat, ko si je nekdo drznil verjeti, da je mogoče več.

 Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.