Ko se je zdelo, da je nekaj pretežko, je šel čez. Ko je bilo nekaj predaleč, je prišel do tja. Ko je bilo treba počakati, ni čakal. Zato je njegov padec na letošnji Vuelti tako nenavaden. Ne le zato, ker je bil hud, temveč ker se je zgodil v trenutku, ko se ni zdelo, da se mora zgoditi karkoli posebnega.

Ravna cesta. Glavnina. Še več kot trideset kilometrov do cilja. Pogačar v rdeči majici in z ogromno prednostjo pred tekmeci. Potem predmet na cesti, izguba ravnotežja in padec. V nekaj sekundah je iz zgodbe o skoraj gotovi zmagi nastala zgodba o poškodbi, bolnišnici in čakanju.

Morda je prav banalnost vzroka tisto, kar je pri vsem skupaj najbolj pretresljivo. V vrhunskem športu smo vajeni velikih dram: odločilnih napadov, izčrpavajočih vzponov, taktičnih napak, dvobojev, v katerih dva človeka ure in ure iščeta najmanjšo slabost drugega. Pogačarja tokrat ni premagal tekmec. Premagal ga je trenutek, ki ga ni mogel predvideti.

In njegovo telo je plačalo ceno. Pretres možganov, zlom leve ključnice z izpahom, zlom sedmega vratnega vretenca in številne odrgnine so pomenili konec Vuelte. Ključnico so morali operirati in stabilizirati s ploščicami in vijaki.

Pri tem je zanimiva še ena podrobnost. Pogačar je bil do letošnje Vuelte eden redkih velikih kolesarskih zvezdnikov, pri katerem se je zdelo, da tudi tritedenska dirka zanj nima nujno naravnega konca v izčrpanosti ali odstopu. V 12 letih je na kar 46 etapnih dirkah pod okriljem UCI-ja prišel do cilja brez odstopa. Zdaj je prvič odstopil z Grand Toura.

Toda še pomembnejše od statistike je tisto, kar se je zgodilo z načrtom. Vuelta naj bi bila manjkajoči košček njegovega Grand Toura. Nato so bili pred njim še svetovno prvenstvo v Montrealu, domače evropsko prvenstvo in Lombardija, dirka, ki jo je dobil že petkrat zapored. Nenadoma ni bilo več vprašanje, koliko bo osvojil, ampak koliko časa bo potreboval, da bo sploh lahko znova sedel na kolo.

V tem je morda največja ironija Pogačarjeve zgodbe. Človek, ki je svojo športno podobo zgradil tudi na sposobnosti, da gre čez bolečino in dvome, je zdaj prisiljen narediti nekaj precej manj spektakularnega: nič.

Njegov prvi odziv po nesreči je bil značilen. Fotografija iz bolnišnične postelje, vratna opornica, obraz, ki kljub vsemu ni deloval poraženo. Toda samozavest, da se bo vrnil, in dejanski čas vrnitve sta dve različni stvari.

Tudi zdravnik slovenske reprezentance Krištof Knap je opozoril, da hitenje ni smiselno: Pogačar ima pred seboj še leta kariere in predvsem življenje po njej. Morda je to prvič, ko je pri Pogačarju največja zmaga lahko prav potrpežljivost.

V športu radi govorimo o premikanju meja. Pri poškodbah pa človek ugotovi, da obstajajo meje, ki jih ni mogoče premakniti z voljo. Lahko jih samo spoštuješ. Pogačar je moral v nekaj sekundah zapustiti vlogo kolesarja, ki nadzoruje dirko, in postati pacient, ki čaka na operacijo, nato človek, ki mora doma čakati na telo.

To ni konec mita o Pogačarju. Pravzaprav ga lahko naredi bolj človeškega. Do zdaj smo občudovali predvsem njegovo sposobnost, da vedno znova vstane in gre naprej. Tokrat bo zanimivo opazovati nekaj drugega: ali zna tudi obstati. Kajti največja moč vrhunskega športnika morda ni vedno v tem, da lahko še enkrat pritisne na pedale. Včasih je v tem, da zna razumeti, kdaj jih mora nehati vrteti.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.