Milena Zupančič se je poslovila v 80. letu starosti, po dolgi bolezni, toda o njenem življenju je skoraj nemogoče govoriti v preteklem času. Bila je ena tistih osebnosti, ki so presegle svoj poklic.

Igralka je postala zvezda, zvezda je ostala človek, človek pa je s svojo neposrednostjo, humorjem, trmo in ranljivostjo postal skoraj literarni lik. Po njeni smrti se je pokazalo, kako globoko je bila zapisana v kolektivni spomin – od Mete iz Cvetja v jeseni do številnih gledaliških in filmskih vlog.

Velik del odgovora na vprašanje, kdo je bila zunaj odra, ponuja knjiga Tadeja Goloba Kot bi Luna padla na Zemljo. Nastala je iz dolgih pogovorov z igralko, ki ni želela običajne kronološke biografije, temveč pripoved o človeku. Zgovorno je, da se knjiga začne na pokopališču. Milena je skoraj vsak dan zahajala med grobove domačih in prijateljev. Smrt ji ni bila abstraktna tema, temveč del življenja, ki ga je opazovala in sprejemala. Ob njeni smrti ta začetek knjige dobi posebno težo.

V njenem življenju ni bilo prostora samo za velike teme. Otroštvo na Bohinjski Beli, življenje z mamo samohranilko in sestrama, pozneje materinstvo, ljubezni, prijateljstva, potovanja in delo so oblikovali žensko, ki je znala biti hkrati močna in ranljiva.

Njeno zasebno življenje sta zaznamovali tudi veliki ljubezni – najprej igralec Radko Polič, s katerim je bila poročena in s katerim je ostala prijateljica tudi po ločitvi, pozneje režiser in dramatik Dušan Jovanović, njen dolgoletni življenjski sopotnik in oče njene hčerke Maše.

Bila je tudi dolgoletna ambasadorka Unicefa, strastna popotnica in človek, ki ga je zanimal svet zunaj lastnega poklica. Na odru se ni nikoli zadovoljila s površinskostjo. Od začetnih vlog temperamentnih naivk in zapeljivk je prešla k zapletenim, čustveno zahtevnim ženskam.

»Imela sem veliko srečo in sem praktično preigrala ves glavni ženski repertoar, od Shakespeara prek slovenskih novitet,« je povedala. Edina velika neuresničena želja je ostal Rihard III. – moška vloga, ki jo je zanimala zaradi človeka, ki je v svojem bistvu nesrečen, a za oblast uporabi vsa sredstva.

Za svoje delo je prejela vrsto najvišjih domačih in mednarodnih priznanj: med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Borštnikov prstan, nagrade Borštnikovega srečanja, Sterijeve nagrade in številna filmska priznanja. Tudi po upokojitvi leta 2011 ni znala nehati. »Nisem tip človeka, ki bi po upokojitvi obsedel in kar prenehal z igranjem,« je dejala. Igrala je, dokler je zmogla. Tudi ko je zbolela, o bolezni ni želela podrobneje govoriti. Kot je večkrat poudarila, so nekatere stvari, ki jih človek predeluje sam.

Njena smrt je zato več kot konec izjemne igralske kariere. Je odhod osebnosti, ki je ustvarjala v skupnem jugoslovanskem kulturnem prostoru in pozneje odkrito govorila o njegovi izgubi. Sama ni marala, da bi iz nje delali mit. A prav mit je nastal. Bila je velika zvezda jugoslovanskega filma in gledališča, obenem pa je ostala prizemljena in brez potrebe po poveličevanju.

Rade Šerbedžija jo je po smrti imenoval »gospodarico odra in življenja«, Boris Cavazza svojo najljubšo igralko in najboljšo prijateljico, Majda Širca pa »žensko z veliko začetnico«. V ljubljanski Drami so poudarili njeno notranjo moč, intuitivnost in neposrednost.

Morda je zato najprimernejša podoba zanjo tista iz naslova Golobove knjige. Milena Zupančič je v slovenski prostor res padla kot nekaj velikega in nepričakovanega – kot Luna na Zemljo. In čeprav je odšla, je ostala med ljudmi: v filmih, predstavah, stavkih, spominih in predvsem v načinu, kako je znala biti brez olepševanja – Milena.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.