S takšnim vabilom je Gledališka skupina KD Svoboda Elektroelement Izlake vabila krajane Izlak na odrsko igro na grajskem dvorišču Medijskega gradu.
Čeravno je skozi celotno soboto vreme precej nagajalo, se je na večer vendarle toliko zjasnilo, da je lahko igralska zasedba pod vodstvo Jože Krajnca izvedla predstavo, s katero so nas vrnili v leto 1683 v čas turških vpadov. Razveseljivo je, da vsake toliko časa na nekoč imenitnem grajskem dvorišču, kjer se je v otroških letih podil Janez Vajkard Valvasor, ljubiteljski kulturniki pripravijo žlahtne grajske štorije, ki jih je spisal zdaj že pokojni lokalni umetnik Nande Razboršek. Škoda le, da nekoč slaven Medijski grad, ki so ga med drugo svetovno vojno porušili partizani, tako redko oživi.
Čakajoč na barona Janeza Vajkarda Valvasorja
Pravzaprav je delno obnovljena le grajska kapela, ki je primerna za glasbene večere in tudi poročna slavja, vse ostalo pa je dodobra načel čas. Če za grad Bogenšperk, kjer je Valvasor najdlje živel in ustvarjal, lahko rečemo, da lepo živi in ohranja spomin nanj, tega ne moremo reči za Medijski grad. Zdi se, da tako lokalna skupnost kot tudi Slovenija oziroma tisti, ki skrbijo za kulturno dediščino, nikakor ne znajo ali ne zmorejo gradu dati tako veljavo, kot jo je imel v časih, ki jih je opevala sobotna grajska štorija.
V Sloveniji je namreč le malo tako pomembnih vsestranskih umetnikov, svetovljanov in raziskovalcev, kakršen je bil baron Janez Vajkard Valvasor. Zato bi si zaslužil več slave in časti. Ne le v besedah. Mogoče z rekonstrukcijo porušenega gradu in ostalih objektov v tej prelepi dolini, ki jo je v svojih knjigah tako lepo opeval naš pogosto pozabljeni rojak. Na srečo imamo vsaj gledališko skupino, ki nas vsake toliko časa spomni in opomni, kako velik človek je nekoč živel na Izlakah v Medijskem gradu.
Valvasor med svojim „gmajnfolkom“
