Gorenjski slavček je praktično ponarodela slovenska opera. Velja za prvo slovensko nacionalno opero. Nekajkrat so jo že uprizorili, a za daleč najboljšo velja tokratna režija, ki presega standardne prijeme, se odmika od modernih in nerazumljenih »kvazi« režijskih postopanj in ne podcenjuje gledalca. Všečna pa je tudi otrokom.

Režiser te predstave je Vito Taufer. Režijske obrti je vajen in jo obvlada do obisti. V zadnjem obdobju je režiral nekaj predstav, s katerimi se je vzpostavil nekakšen vzorec: vse so postale najbolj prodajan hit gledališča. Sploh v zadnjem obdobju na območju držav nekdanje Jugoslavije.

Režije te opere se je lotil premišljeno in je odstranil vse nepotrebne mizanscenske premike pevcev, jih logično postavil na oder in jim določil premike, ki so jasni in nemoteči. To dela predstavo še bolj všečno. Tako se nam najbolj vtisne v spomin gostilniška scena, ki je režijsko zahtevna, a Taufer to reši s preprostimi premiki, jasno tendenco in sledenjem libretu (Luiza Pesjakova in Emanuel Züngl) ter krene pot doslednega sledenja skladateljeve glasbene ideje.

Prav tako je na primer jasno in premišljeno rešil zadnji prizor na trgu, kjer se vrh zgodbe v trenutku množičnega prizora previje v srečni in pravični razplet. S postavitvijo zbora, solistov in vpeljavo baleta mojstrsko izpelje prizor in ga naredi privlačnega. K temu pripomorejo tudi lepo in lično zamišljeni ter izdelani kostumi po predlogi kostumografinje Barbare Podlogar.

Ti izrisujejo ne samo karakter, ampak tudi statusni položaj oseb, kar še dodatno pritegne gledalčevo pozornost. Sijajna je nekoliko karikirana scena Sama Lapajneta, ki v svojem bistvu najbolje osvetljuje današnji odnos do te opere.

Še vedno jo jemljemo resno, saj za pevce ni mačji kašelj, glede na vsebovane napeve in slovenske ljudske ter narodne pesmi pa dobi nov pečat in spet doda moment, ki poslušalstvu seže v srce. Oblikovanje svetlobe je bilo zaupano Pascalu Mératu, ki se je potrudil in s svetlobo pričaral še dodatno prijetno vzdušje.

Dirigent Jakob Barbo je bil povsem zatopljen v partituro kot kak najstnik v telefon. Kakega resnega kontakta s pevci ni imel. Prav tako mu je bila glasbena ideja Försterja nekoliko nedosegljiva in je ni najbolje prenesel ne na orkester ne na pevce. Razume se, da moramo podpirati mlade, a vendar je to zanj prevelik zalogaj. Spomnimo se te Försterjeve glasbe izpod taktirke Igorja Švare ali Mojce Lavrenčič. Prijetna popestritev je bila Štefica Grasselli v vlogi Minke.

Ne glede na predstavo in njeno vsebino Grassellijeva pritegne s svojo svežino, humorjem in spontanostjo; tudi tokrat je s svojo karizmo na oder prinesla potrebno veselje, radost in lahkotnost, kot jo veleva sam karakter Minke. Vloga Franja je zahtevnejša, kot se zdi na prvi pogled. Pele so jo velike zvezde našega opernega sveta: Matjaž Stopinšek, Jurij Reja, Branko Robinšak, tudi Andrej Debevec.

Tokrat se je v tej vlogi želel preizkusiti zdaj že televizijski voditelj v zgodnjem kaljenju, zobozdravnik ter pop in operni pevec tenorist Gregor Ravnik, ki pa mu je vloga pevsko še nedosegljiva: visoki toni so prekratki in šibki, prav tako lege in njegova vokalna stabilnost se za tenorja prehitro konča. Igralsko se je potrudil. Župan Štrukelj je bil zabavni Saša Čano, Zoran Potočan kot Krčmar je odlična komična kombinacija s Čanom, popestril pa je tudi Rusmir Redžić kot zabavni in štorasti Rajdelj.

Chansonette je odpel Slavko Savinšek, ki spada že med starejše člane opernega ansambla, a je še vedno v dobri pevski formi, glas ima stabilen in močan. V vlogi Majde je nastopila Mirjam Kalin. Ninon je bila Eva Černe Avbelj, ki je svojo vlogo lepo in natančno naštudirala. Marko Ferjančič, ki ima smisel za operni nastop in igro, je interpretiral vlogo Poštarja Lovra.

Ta Tauferjeva postavitev Försterjeve opere velja za eno največjih uspešnic ljubljanske opere. Na repertoarju je zasluženo že več kot trinajst let in zasluži si vsaj še enkrat tako dobo. Gledalstvo si jo rade volje ogleda večkrat, kot jo za ogled in obisk priporočamo tudi mi.

Primerna je tudi že za osnovnošolske otroke od tretje triade dalje. Zapišemo si lahko le še: želimo si več Tauferja v SNG Opera in balet Ljubljana. Veljalo pa bi razmisliti, da se mu poleg kake komične opere ali operete ponudi v režijo tudi kako resno, tragično opero.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.