Presežek. Za sklepni koncert 73. Festivala Ljubljana si je težko izmisliti večji glasbeni dogodek, kot je koncert pianistke Marthe Argerich in pa tudi dirigenta, njenega nekdanjega soproga, Charlesa Dutoita s Filharmoniki iz Monte Carla.

Osrednja zvezda večera je bila Martha Argerich. Njena prezenca in preprostost, veselje do življenja in radost do koncertiranja in klavirja izžarevajo iz celotne njene obrazne mimike, iz vsakega njenega giba. Čeprav nekoliko počasneje stopi do klavirja, ob čemer opazimo njeno častitljivo starost in vitalnost pri 85 letih, pa se povsem razživi, pomladi in z izjemno klavirsko tehniko preide v brezčasni prostor glasbe. Z njo je zajela in obdarila vse poslušalce Gallusove dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani.

Prvi koncert Ludwiga van Beethovna v C-duru opus 15 je bil naravnost briljanten. Odlikovali so ga lep klen ton, ravno prav odmerjen tempo, dinamični prehodi, ki so bili lepo izvedeni, izjemno izčiščeni poudarki ter jasni ritmični prehodi, zanimivi so bili tudi izvedeni ritardandi. Prvi stavek Allegro con brio je bil izjemen. Pravi poudarki in lepo izvedena harmonska prelivanja, s pravimi agogičnimi pristopi, ki še vedno omogočajo jasno sledenje glasbeni misli in zamisli skladatelja o pripovedni niti.

Drugi stavek Largo je bil liričen v vsej svoji lepoti in intimi. Tu se dodatno opazi zrelost in racionalnost pianistke, kar jo še dodatno krasi. Drugi stavek je bil izveden odmerjeno in globoko. V tisti globini, ki jo pri Beethovnu redki pianisti dosežejo in razumejo. Zabavni in poskočni Rondo je bil kot klic brezskrbnih otroških dni, poln radosti in veselja. Izzvenel je preprosto in hudomušno.

V celoti se vidi, da Martha Argerich ta koncert praktično strese iz rokava, in to z izjemno izvedbeno perfekcijo, kar gre iskati ne le v veličini njene klavirske igre, temveč tudi v dejstvu, da je ta koncert izvajala že v najstniških letih. Užitek je bilo poslušati celoten koncert, ki ga je dirigent Dutoit z dobro in vzorno pripravljenim Filharmoničnim orkestrom iz Monte Carla lepo podprl in ji dodal prostor za njeno muziciranje.

Orkester je obarval in posamezne sekcije prilagodil njeni zamisli interpretacije ter tako enkrat nekoliko izpostavil eno sekcijo orkestra, drugič drugo. Ta dinamični razpon in spoj solistke in orkestra je bil čudovit. Če bi trajanje koncerta bilo tako kot njeno igranje brezčasno, bi lahko dodajala en dodatek za drugim, pa poslušalstvo še vedno ne bi imelo dovolj njenega izjemnega muziciranja.

Orkester je uvodoma izvedel delo Mauricea Ravela Pavana za umrlo princeso (različica iz leta 1910), kar je bil lep, prijeten uvod v koncertni večer, saj so se tankočutne melodije, harmonsko lepo obarvane, kot jih je zapisal skladatelj, lepo razlegale po dvorani in napolnile poslušalce že pred prihodom pianistke. V drugem delu koncerta je orkester izvedel Plemenite in sentimentalne valčke istega skladatelja, kjer je že nakazoval svojo pripravljenost in muzikalnost orkestra. Slednje je orkester izkazal v zadnji točki koncertnega programa, Morju Clauda Debussyja, ki velja za eno težjih del orkestrske partiture. Ti filharmoniki so ga dobro izvedli.

S svojim muziciranjem in klavirsko tehniko je Martha Argerich ponovno navdušila slovensko občinstvo, slovenski pianistični svet pa nekako povečini dodatno »obnorela« ter postavila zavidljivo visoke potenciale, sploh pri izvedbi tega Beethovnovega koncerta. Z nekaj malo tistega nedefiniranega in neubesedljivega, kar jo dela tako edinstveno, pa tudi mogočno, unikatno pianistko. Njen esprí do življenja, radost do sočloveka in sveta klavirske in glasbene umetnosti je pri njej vse bolj in bolj očiten ter iz leta v leto večji. To opažamo tudi v Ljubljani na njenih koncertih. Hvala Festivalu Ljubljana, da jo je moč v vsej njeni gloriji doživeti.