Elena Ferrante je psevdonim za osebo ali osebe, ki so napisati kar precej izjemnih knjižnih uspešnic, med drugim Dneve zavrženosti, ki govorijo o Olgi (Anja Drnovšek), materi z dvema otrokoma in psom, ki jo je zapustil mož zaradi mnogo mlajše ljubice.

Zgodba se osredotoča zgolj na njeno doživljanje sveta v tem depresivnem obdobju, zato je gledališka pripoved Olge  prvi osebi ednine; vsi preostali so postranski akterji. Glasovi jenih misli ali občutji so nujno potrebni dodatne pojasnitve, ki ga pooseblja lik Revice (izjemna Mojca Partljič).

Čeprav literarno delo samo po sebi morda nakazuje ideje o gledališki adaptaciji (korektno in dobro zamišljena v ideji Urške Taufer), pa imata zato režija (Tijana Zinajić) in dramaturgija (Nina Kuclar Stiković) dokaj preprosto nalogo, ki ni preveč naporna, a je vendar pri tem režiserki in dramaturginji spodletelo. Žal. Bolj ko razmišljamo o njunih idejah in konceptih, jih skušamo razumeti, njihove skrite namene in zamaskirana notranja hotenja, bolj smo zbegani.

Še več, ugotavljamo, da sta v to predstavo vnesli mnogo amaterizma, zmede, neznanja in nestrokovnosti. Takim poskusom režije in dramaturgije se s hvaležnostjo odpovedujemo. Zijanićevi je kdaj že uspelo, ampak tokrat žal to ni njena najboljša režija. Dramaturški prijemi Nine Kuclar Stiković so povsem neprimerni, pavšalni in opazi se, da mlada dramaturginja marsičesa ne ve, ne raziskuje in se ne poglablja v materijo. Morda bi kdo pomislil, da je zgrešila poklic. Morda. Glede na videno pa bi lahko v to bili povsem prepričani.

Umanjka jasna dramaturška linija, poglobljene in izrabljene priložnosti, ki jih samo besedilo kot tudi izurjen igralski ansambel ponujata. Zatekata se k nejasnostim, zvočnim efektom, neizčiščenosti ter tudi antigledališkosti. Imeli smo občutek, da gledamo neutemeljene mizanscenske in druge rešitve, kar gledalstvo utruja in bega. Po tem režijsko-dramaturškem tandemu se je prilegla tišina.

Partljičeva s stransko vlogo vnese ogromno pomembnega za samo zgodbo in pomaga razumeti celotno dogajanje in notranje občutja Olge. To energijo zmore na oder prinesti le starejša in izkušena igralka, kot je ona. Svojo stransko vlogo naredi kot izjemno, pomembnejšo od same Olge v sicer  dobri interpretaciji Drnovškove. Zaradi samega režijskega in dramaturškega kaosa na odru smo najlažje sledili Drnovškovi in Partljičevi. Izjemno igralsko močan in prepričljiv je Blaž Popovski, ki tokrat pokaže tudi pevski talent. Igralsko je nadkrilil Drnovškovo, zato so njegovi nastopi toliko bolj intenzivnejši. On je pravi spiritus agens celotne zgodbe, razmišljanja, občutij in dejanj Olge.

Mak Tepšič kot otrok Mario in Sara Gorše kot Ilaria sta se v svojih vlogah nekoliko lovila, Tepšič se je hitreje znašel kot Goršetova, a to gre pripisati premajhnemu ukvarjanju režiserke z njunima likoma in umanjkanju ustreznih režijskih napotkov. Igor Štamulak je vlogo soseda Carrana odigral suvereno, močno in pokazal je še svoj drug igralski obraz, ki ga redkeje vidimo. Lik utelesi kot stabilnega, jasnega in premočrtnega umetnika, srčnega soseda.  

Pred režijskimi in dramaturškimi (ne)domislicami ter kaosu nas rešuje glasbeni opremljevalec in pianist Anže Vrabec, njegovo igranje v živo na električni klavir poleg nekaterih igralskih stvaritev pomirja občinstvo in nas tako za hip ovije v tančico sprostitve in normalizacije. S svojo spremljavo podpira igralce, na oder vnese kanček harmonije, ki ga režijsko-dramaturški koncept v hipu razbije.

Scena Darjana Mihajlovića Cerarja nas v tem kontekstu popelje v svet Slavka Gruma v Dogodku v mestu Gogi, kjer je scena na delavskih odrih v dveh nivojih in kjer se nekatera dejanja dogajajo hkratno. Na sceni je mnogo vsega. Veliko stvari, rekvizitov in drugih detajlov, ki nas v resnici včasih še bolj begajo. Kostumograf Matic Horvat lepo opravi svoje delo in obleče junake zgodbe v primerne kostume, ne pretirava z barvami in sledi svoji kostumsko-idejni zasnovi. Jaka Varmuž luč dobro in primerno oblikuje, lepo osvetli tudi dogajanje za sceno.

Z nekoliko več dela, organizacije in dodelanim režijsko ter dramaturškim kontekstom bi lahko predstavo naredili boljšo. Samemu igralskemu ansamblu čestitamo za trud, dobre živce in umetniške kreacije.