Na valentinovo se je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma odvila zadnja stran dolge glasbene zgodbe.

Elda Viler je ob spremljavi Revijskega orkestra RTV Slovenija pod taktirko Patrika Grebla pripravila poslovilni koncert po šestdesetih letih na odru. S hčerko Ano Dežman, Nušo Derendo, Modrijani, Šavrinkami in drugimi gosti je obudila pesmi, ki so jih poslušalci nosili desetletja: Ti si moja ljubezen, Nora misel, Lastovke, Zlati prah imaš v očeh.

Le nekaj dni pred tem je predsednica Nataša Pirc Musar v Predsedniški palači Eldi Viler podelila red za zasluge. »Njene interpretacije niso bile le tehnično dovršene, temveč so bile hkrati tudi iskrene, človeške in čustveno resnične,« je poudarila predsednica, ki je slovensko popevko označila za zvočni arhiv našega kolektivnega spomina.

Elda je odlikovanje sprejela »z vsem svojim bitjem, srcem in dušo«, dodala pa, da nikoli ni spala na lovorikah, saj življenje prinaša nenehne preizkušnje. O petju predsednice, ki je zapela njeno pesem Nora misel, pa se ni izrekala. 

Eldina pot se je začela leta 1944 v idilični Koštaboni v Slovenski Istri, kjer je kot deklica pela v cerkvenem zboru in se kmalu izkazala s solističnimi nastopi. Leta 1961 je vzbudila pozornost v radijski oddaji Pokaži, kaj znaš v Kopru, tri leta pozneje pa debitirala na festivalu Slovenska popevka s skladbo S teboj.

Hitro je postala ikona zlate dobe popevke, z več kot 300 posnetimi skladbami, zmagami na festivalih v Opatiji in Sopotu ter gostovanji po Evropi, od Italije do Rusije in Avstralije.

Njene uspešnice, kot Vzameš me v roke (prva nagrada leta 1967), Rajska ptica ali Včeraj, danes, jutri, so nastale v sodelovanju z velikani: skladatelji Mojmirjem Sepetom, Juretom Robežnikom, Jožetom Privškom in Atijem Sossom ter pesniki Elzo Budau, Gregorjem Strnišo in Brankom Šömnom.

Elda ni ostala le pri popevki; uspešno je raziskovala šanson in jazz, njene interpretacije pa so presegale čas, kot je poudarila predsednica. Leta 1974 je na Opatijskem festivalu zasedla drugo mesto z Neodposlanim pismom, petkrat pa se je borila na jugoslovanskem izboru za Evrovizijo in kar štirikrat končala na drugem mestu.

Življenje zunaj luči je bilo prav tako bogato, a ne brez senc. Leta 1965 se je poročila z akademskim glasbenikom Antonom Dežmanom, ki ga je spoznala v Portorožu. Rodila sta se jima hči Ana, danes pevka, ki je mamo spodbudila k vrnitvi na odre, in sin Andrej.

Na poslovilnem koncertu so Lastovke zazvenele še enkrat, morda zadnjič v živo s tako polnim orkestrom in z njo na odru.

Po osamosvojitvi Slovenije se je Elda umaknila, razočarana nad odvzemom statusa svobodne umetnice – ministrstvo je navedlo, da ne ustvarja sodobne glasbe. Sedem let ni pela, kar jo je, kot je povedala v intervjuju, potisnilo v bedo. »Ko sem pela, sem bila v sedmih nebesih,« je dodala v drugem pogovoru, izražajoč strast, ki jo je leta 1997 vrnila na oder.

Leta 1999 je ovdovela, a glasba jo je ohranjala živo. Od leta 2005 redno nastopa, leta 2009 pa je v Križankah proslavila 50-letnico nastopanja z bučnimi ovacijami.

Njena knjiga Elda: notranji naboj (2024) in prihajajoča o življenju v Koštaboni razkrivata globino njene duše. Kot je med drugim napisala v knjigi, so ji med vsemi njenimi pesmimi najbolj všeč Lastovke, čeprav pesem sploh ni nastala za Slovensko popevko, kot so prepričani mnogi, temveč za Dubillardove Naivne lastovke, ki so jih z Dušo Počkaj in Jurijem Součkom v glavnih vlogah leta 1972 uprizorili v ljubljanski Mali Drami.

Na poslovilnem koncertu so Lastovke zazvenele še enkrat, morda zadnjič v živo s tako polnim orkestrom in z njo na odru. V tistem trenutku so se združile vse poti: od istrske vasi do največjih odrov, od osebnih preizkušenj do skupnih spominov, od mlade deklice v cerkvenem zboru do ženske, ki je s svojim glasom gradila most med generacijami.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.