Še pred začetkom intervjuja potoži, da se v Sloveniji vsi spoznamo na vse. A Dušan Hauptman je vendarle košarkarska legenda in njega vprašati za komentar uspeha slovenskih košarkarjev na evropskem prvenstvu in za oceno razmer v domači košarki je nekaj drugega, kot pa debatiranje s košarkarskimi analfabeti.
Kako ste osebno spremljali prvenstvo, kdaj ste začeli verjeti, da lahko posežejo po vrhu? Oziroma ali ste verjeli?
Po pravici povedano, nisem verjel, da lahko naša reprezentanca na tem prvenstvu doseže kak uspeh. Pa prepričan sem, da tega nihče v športni javnosti ni pričakoval, čeprav smo si vsi želeli košarkarske kolajne, ker ostali športi, recimo rokomet in odbojka, so medalje na velikih mednarodnih prvenstvih že osvajali. Praktično že od evropskega prvenstva leta 2005 čakam na to medaljo, ker menim, da smo imeli v prejšnjih letih boljše, mnogo boljše ekipe, pa niso nič osvojile. Tokrat je bilo drugače, ekipa je začela z željo po kolajni in jo tudi osvojila. Da pa res lahko nekaj naredijo, sem začel verjeti šele po tekmi s Francijo, ko sem videl, da so sposobni v kontinuiteti držati to dobro igro. Problem slovenske reprezentance je bila vselej kontinuiteta, ena dobra tekma in nato ena slaba. Zdaj sem videl, da imajo to kvaliteto, med igralci je rastel optimizem, igra ni padala, vzdušje v Sloveniji je raslo tudi s pomočjo vas medijev in začutil sem, da imajo možnost za uspeh. Nisem pa verjel, da lahko pridejo do prvega mesta.
V tiskani izdaji in v Trafiki24 Hauptman izpostavi prispevek Dragića in Dončića, ki sta ekipi vlivala samozavest; poudari, da je je Dragićevo obnašanje pripomoglo k temu, da so tudi ostali zaigrali in se obnašali kot prvaki; meni, da smo Slovenci lahko bolj pogumni in samozadostni, da selektorjev ne iščemo med tujci; trdi, da je v dveh, treh letih lahko Luka Dončić alfa in omega evropske košarke; ugotavlja, da se Goran poslavlja v najboljšem možnem trenutku zase in v najslabšem možnem trenutku za reprezentanco.