Kakšen prehlad, smrkav nos in občasne bolečine v glavi in smo že nejevoljni. A to hitro prebolimo ali premagamo in gremo naprej. Pozabimo. O boleznih resnejše niti ne razmišljamo. Le kdo bi čas zamujal z grdimi platmi življenja, tu smo, da uživamo lepote, svetlejše plati življenja.
Edino takrat, ko kdo od naši sorodnikov ali prijateljev resneje zboli. Takrat se zavemo svoje nemoči, tudi minljivosti. Bog ne daj, da kdo od naših umre. Takrat se zavemo kaj smo in kdo smo. Tudi kaj nas vse nekoč čaka, upajoč da čim bolj pozno. Minljivost se prikrade v naše misli. Ko se naši starši starajo, ko dobimo svoje otroke in se zanje bolj kot za kaj drugega bolimo...
Romana je šla v svojem mladem življenju že čez marsikatero oviro. Lahko bi napisal, tako kot mi vsi. Pa ne morem, ker jaz in mnogi, ki jih poznam, niso stopali čez tako visoke ovire. Vesel sem, da je tako, da so ovire nizke, ker iz Romaninih ust čutim, kako je, ko so visoke, skorajda bi bile previsoke. Tokrat ne bom opisoval, kaj je v slabi uri pogovora povedala sama in ob koncu oddaje njen mož Sašo. Ki se je v strahu zanjo skoraj zlomil, a se ko je bilo najbolj potrebno, spet postavil pokonci in ji bil trdna opora.
Njej in hčerkama, ki sta doživljala isto. Dovolj je, če omenim le, da je Romana med tistimi, ki praznujejo dva rojstna dneva. Verjetno se težko odloči, ali je stara osemintrideset let ali dve leti. Njeno življenje je namreč pred dvema letoma viselo na tako tanki nitki, da bi jo lahko že manjša sapica pretrgala. A se ni dala. Pred očmi je imela je vseskozi imela neizmerno ljubezen do življenja in svojo močno voljo do ozdravitve.
Takrat si je rekla, da mami Romana vendarle ne more zapustiti svoja otroka, kajti le kako bosta deklici odraščali brez ljubezni, ki jo premorejo le One. Rekla si je, žena Romana ne more zapustiti ljubečega moža, ki se ob njenem trpljenju lomi, ki ga trga od skrbi. Rekla si je, otrok Romana ne sme in ne more prizadejati staršema največjo bolečino, ki jo lahko povzroči otrok.
Zato se je Romana borila in z zadnjimi močmi, ki so jo iz ure v uro, iz minuto v minuto, iz sekunde v sekundo bolj zapuščale, zmagala. ZMAGALA. Zato lahko danes in jutri in še dolgo praznuje dva rojstna dneva. In gleda, kako odraščata hčerki, kako z njo diha mož, kako neizmerno veselje je svojim staršem, kako ujčka svoje hišne ljubljenčke in ja, kako jo vsi, ki jo poznamo, občudujemo.
Četudi vse bolj pozabimo, da je bila tako resno bolna. Ker je spet tako polna življenja. Ki ga ima tako rada. Tudi mi?