Dolly Parton: dekle z gora, ki je prišlo do svojega »srečnega konca«
Ko se je 25. avgusta v Nashvillu po kratkem boju z rakom poslovila Dolly Parton, stara 80 let, to ni bilo le slovo kraljice countryja.
Odšla je osebnost, ki je iz lastne podobe naredila umetnost, iz stereotipa prednost in iz uspeha nekaj, kar je bilo namenjeno tudi drugim.
Rodila se je leta 1946 v vzhodnem Tennesseeju kot četrta od dvanajstih otrok. Družina je živela v revščini, v leseni hiši brez elektrike in tekoče vode. Že kot deklica je vedela, da želi peti in pisati pesmi. Pri šestih je napisala prvo pesem, pri desetih nastopila na radiu, pri trinajstih pa pela v slovitem Grand Ole Opry. Po srednji šoli se je leta 1964 preselila v Nashville.
Začetki niso bili romantični. Njeno poreklo iz Apalačev, narečje, postavo, blond lasulje in ženstveni videz so uporabljali kot dokaz, da je bolj zabavna pojava kot resna umetnica. Industrija je dolgo podcenjevala njen glas. Založba jo je skušala preusmeriti v pop, ker naj njen glas ne bi bil za country. Preboj je prišel s Porterjem Wagonerjem, ki jo je leta 1967 povabil v svojo televizijsko oddajo.
Toda Dolly je že zgodaj razumela, da lahko svojo podobo nadzoruje sama. Ko jo je Barbara Walters leta 1977 spraševala o telesu in prsih ter o tem, ali jo ljudje dojemajo kot šalo, ni postala defenzivna. »Vsa ta leta so ljudje mislili, da je šala na moj račun, v resnici pa je bila na njihov,« je odgovorila.
Leto pozneje je pozirala za Playboy – oblečena v zajčico, vendar brez golote – in pokazala, da lahko seksualizirano podobo uporabi, ne da bi ta določala njeno kariero.
Njeno orožje niso bile lasulje, temveč pesmi. Napisala je Jolene, Coat of Many Colors, 9 to 5 in I Will Always Love You, ki jo je Whitney Houston pozneje povzdignila v svetovno uspešnico. Pisala je za druge, pela z njimi in prestopala žanre. Uspeh je razširila na film, televizijo in podjetništvo.
V filmih Od devetih do petih (9 to 5), Najboljša mala javna hiša v Teksasu (The Best Little Whorehouse in Texas) in Jeklene magnolije (Steel Magnolias) je dokazala, da ni le pevka. Leta 1986 je odprla Dollywood, ki je postal pomemben gospodarski steber regije.
Zasebno življenje je držala bolj zase. Leta 1966 se je poročila s Carlom Deanom, ki ga je spoznala v pralnici v Nashvillu. Zakon je trajal skoraj 59 let. Dean, ki je vodil podjetje za asfaltiranje, se je v javnosti pojavljal le izjemoma. Po Dollyjinih besedah je bila ločenost od njenega zvezdniškega sveta eden od razlogov za uspeh.
Otrok nista imela in tega pozneje nista obžalovala; Dolly je bila tesno povezana z nečaki in nečakinjami. Ko je Dean marca 2025 umrl, je izgubila skoraj šest desetletij stalnega spremljevalca. Spomin nanj je ohranila v pesmi If You Hadn't Been There.
Najbolj nenavaden del njene zapuščine pa niso pesmi. Leta 1995 je ustanovila Imagination Library, program brezplačnih knjig za otroke. Do njene smrti jih je bilo razdeljenih več kot 304 milijone. Pomagala je žrtvam požarov in poplav, bolnišnicam, izobraževanju ter raziskavam. Leta 2020 je milijon dolarjev namenila raziskavam cepiva proti covidu-19. Pomagala je tam, kjer je prepoznala ljudi in kraje, kakršne je poznala sama.
Dolly Parton je bila paradoks. Bila je bleščeča in preprosta, ženstvena in poslovno neusmiljeno učinkovita, tradicionalna in odprta. Ni se rada opredeljevala z velikimi političnimi oznakami, a njena dejanja so govorila glasneje.
Svojo pot je nekoč opisala kot pravljico o dekletu iz gora, ki je delalo, sanjalo in prišlo do svojega »srečnega konca«. Toda njen pravi dosežek je bil v tem, da je med potjo do vrha pustila odprta vrata za druge. Ni želela, da bi se ljudje spominjali le njenega glasu. Želela je, da bi za njo ostalo nekaj dobrega. In ostalo je.
Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.