Davo Karničar: Če te kdo v hrbet pljune, se obrišeš in greš naprej

Letos poleti naj bi smučal z enega od teh hribov. K2, z 8611 metri nadmorske višine drugi najvišji vrh sveta in z vzdevkom »divja gora« zaradi številnih žrtev med alpinisti, je cilj Jezerjana, ki se je leta 2000 proslavil z odmevnim smučanjem z Everesta. Že takrat je govoril, da si želi smučati s K2, a so mu nato družina, smrt prijatelja in drugo to prestavili za mnogo let.

Pred nekaj leti je bilo o vas mogoče prebrati, da ste ekstremizem zamenjali z motiko. Zakaj ste motiko spet pospravili v lopo?

Z motiko ni nič narobe, še zmeraj mi je všeč. Po nesreči prijatelja Franca Oderlapa nisem mogel niti pomisliti na Himalajo (leta 2009 se je usodno ponesrečil na Manasluju, op. p.), tako strah me je bilo. Takrat si nisem mogel predstavljati, da bi se izpostavljal največjim hribom, vse pod vtisom tistega dogajanja. A čas deloma celi rane, tiho fantaziranje se je spet začelo. Vprašal sem se, ali samo fantaziram ali pa je prav, da si zadam tak cilj. Toliko stvari sem v hribih že izkusil, da vem, da gre za take odločitve, da ne smeš nečesa narediti samo zaradi trenutne želje, ampak se moraš iskreno, zares vprašati. Menjava motike za ta cilj je posledica globokega čutenja, da je to meni še namenjeno. Verjamem, da se to stvar da narediti, zato se je lotevam. Če ne bi verjel, ne bi šel na pot, ker sem prepričan, da moraš v Himalajo z odločitvijo, da boš nekaj naredil, ne pa samo poskusil narediti. Med tema dvema pristopoma je velika razlika. Ob tem moraš biti dovolj čuječ, da pravočasno začutiš, če greš čez rob.

V tiskani izdaji in v Trafiki24 Karničar razlaga, da po nesreči prijatelja Franca Oderlapa ni mogel niti pomisliti na Himalajo; razkrije, da se sam morda še preveč boji hribov; pove, kako si je zamislil odpravo na K2 in zakaj je prepričan, da mu smučanje z zlkoglasne gore lahko uspe; razloži, kakšne ljudi želi v svoji odpravi; izpostavi, da smo Slovenci v biti smučarji in planinci.