Generacije, ki je nove hite lovila na kasete, polnila diskoteke in čakala na Bele albume in Power Mixe, danes pa z njim znova polni dvorane. Dean On The Mike je medtem ostal tesno vpet v radio in glasbo ter eden tistih, ki razvoj obeh spremljajo od blizu. O njuni sedanjosti in prihodnosti govori brez ovinkarjenja, še posebej ko beseda nanese na slovensko glasbo in radijski prostor.

Z njim smo se vrnili na začetek, k fantu z walkmanom, ki je pri trinajstih prvič stopil v diskoteko in si zaželel, da bi nekoč postal del tega sveta. In pogledali naprej. V čas, ko nove hite iščejo algoritmi, v glasbo vstopa umetna inteligenca, radio pa išče svoje mesto v povsem drugačnem svetu.

Danes vas večina pozna kot Deana On The Mike, človeka, ki je že več kot tri desetletja povezan z radiem in popularno glasbo. Kakšen pa je bil Dean, preden je obstajal Dean On The Mike? Kakšen otrok in najstnik ste bili? priden, glasen, uporniški, morda tisti, ki je povezoval družbo?

Če bi povprašali moje starše, bi verjetno takoj pritrdila, da me je glasba spremljala od tistega prelomnega trenutka v osnovni šoli, ko sem dojel, da sploh obstajajo plošče in kasete. Walkman je postal moj zvesti spremljevalec že pri enajstih letih, kar je bilo za tiste čase zelo zgodaj.

Šolski radio je takrat postal moja absolutna strast in to me je gnalo naprej tudi kasneje v srednji šoli. Diskoteko sem prvič okusil pri rosnih trinajstih letih in tisti neverjetni utrip me je tako prevzel, da sem si rekel: »Jaz želim nekoč nekdaj biti del tega.« Prva diskoteka, Bau Bau v Portorožu, in legendarni DJ Adriano ...

Vsega se spomnim kot včeraj, tiste čarovnije luči in zvoka. Zaradi glasbe in nenehnega poslušanja na slušalke sem bil vedno precej glasen, poln energije. Zaradi te strasti do iskanja nove glasbe in snemanja na kasete sem hitro postal nepogrešljiv del šolskih in dijaških plesov, v tretjem letniku srednje šole pa sem že resno začel svojo pot po diskotekah.

Kakšna glasba se je poslušala pri vas doma in kaj ste poslušali sami? Se spomnite prvega izvajalca, plošče, kasete ali pesmi, ki vas je povsem prevzela? Predvidevam, da ste kot otrok in pozneje najstnik poslušali tudi kaj precej drugačnega od svojih staršev.

Katere LP plošče so se prve vrtele doma, se ne spomnim povsem natančno, zagotovo pa sta bila to Abba ali pa Beatlesi. Zelo hitro pa sva s sosedom Andrejem Karolijem, predvsem po zaslugi njegovega starejšega brata Matjaža, postala zaprisežena privrženca glasbe, ki je takrat diktirala trende iz Velike Britanije: Adam and the Ants, Depeche Mode, Duran Duran in Human League.

Sledilo je strastno spremljanje avstrijskega radia Ö3, med poletji v Portorožu pa vpijanje italijanskih radijskih postaj in listanje kultne revije Bravo. Takrat se je začela tista prava romantika odkrivanja novosti, ko si s prstom na tipki »Record« čakal, da ujameš nov hit. Ta neverjetni zagon, spremljanje novosti in ljubezen do glasbenih trendov trajajo še danes.

Ste kdaj igrali kakšen inštrument oziroma vas je kdaj mikalo, da bi postali glasbenik tudi v klasičnem pomenu besede?

Želel sem si igrati vse kaj drugega kot klarinet, ampak v glasbeni šoli sredi leta preprosto ni bilo prostora za noben drug inštrument. Seveda me klarinet ni navdušil. Tam se ni preigravalo popularne glasbe, jaz pa sem kot najstnik živel samo za to, da bi slišal nov ritem, novo pesem in ujel vibracijo novih trendov.

Kdaj pa se je zgodil tisti trenutek, ko vas je življenje zares pripeljalo na radio in ste ugotovili: to je to?

Začel sem na osnovnošolskem radiu, nadaljeval na Poljanah, po vrnitvi iz vojske pa sem se vrgel v distribucijo plošč disc jockeyem. Iskal sem priložnost na RGL-u, a so me zavrnili. Takrat sem za trenutek pomislil, da je moja pot na radijske valove zaključena, potem pa je neverjeten splet okoliščin pripeljal do tega, da sem lastniku Radia Salomon posnel kaseto.

Sledil je klic: »Pridi na Vevče na sestanek v petek zvečer.« Prišel sem, in čez eno uro sem bil že v etru. Tako je nastala enourna oddaja DeeJayTime, ki se je zaradi izjemnega odziva kmalu razširila na dve uri. Sledili so popoldnevi in ... evo nas, 33 let.

Po izobrazbi ste pravnik. Kako blizu ste bili temu, da bi danes živeli povsem drugačno poklicno življenje? In zakaj ste se sploh odločili za študij prava?

Ko sem leta 2001 za kratek čas zapustil radio, je sprva res kazalo, da sem z radijskim delom nepreklicno zaključil. Prevzel sem vodenje SAZAS-a in vse je kazalo, da gre moja pot povsem v pravne vode. A stvari so se obrnile po svoje. Hitro sem ugotovil, da je ljubezen do radia pregloboka, predvsem pa, da je dan dovolj dolg, da v njem najdem prostor za oboje. Tako za pravo kot za radio.

Ko danes pogledate 33 let nazaj: koliko je bilo pri nastanku DeeJayTima načrta in razmišljanja o prihodnosti, koliko pa mladostne norosti, spontanosti in preprosto želje, da nekaj ustvarite?

V tistih časih se je večina stvari zgodila izjemno spontano. Slovenija je postala samostojna država, to so bila leta romantike, velikih načrtov in brezmejnega optimizma. DeeJayTime je bil organski del te energije. Ideje so se rojevale, ko smo s prijatelji ob poslušanju plošč debatirali, kako bi bilo, če bi ... In ko sem dobil priložnost, sem se tega lotil popolnoma neobremenjeno.

Kasneje sem k sodelovanju povabil dr. Silvana DJ-ja in DJ Andyja. Verjamem, da nam je prav ta neobremenjenost pomagala dosegati cilje, za katere takrat morda sploh nismo vedeli, da so naši cilji.

Kdaj ste prvič zares začutili, da DeeJayTime ni več samo radijska oddaja, ampak postaja nekaj veliko večjega – gibanje oziroma del življenja cele generacije?

Z našimi »velikimi dogodki«, ki na začetku sploh niso bili načrtovani kot veliki. DJ Andy je poznal cel kup lastnikov lokalov, ki so nas vabili, naj pridemo k njim v živo izpeljat DeeJayTime program. Odziv je bil eksploziven. Ker so prostori postajali premajhni, smo se z ekipo odločili za DC 3 Dakoto, takrat največjo diskoteko. Odziv je bil neverjeten.

Primož Lavre

Pričakovali so 150 ljudi, prišlo pa jih je 7000 pred vrata prostora, ki je sprejel 2500 obiskovalcev. Seveda vsi niso mogli v klub in takrat je pred Dakoto nastal verjetno največji »hauba party«, kar jih je Slovenija kadarkoli doživela. Ko smo nato na Open Airu v Ribnem pri Bledu na nedeljsko popoldne zbrali več kot 10.000 ljudi, trikrat razprodali veliko dvorano Tivoli, prodali Beli Album in kaseto Power Mix v neverjetnih nakladah ...

Z remixi, ki smo jih ustvarjali za domače izvajalce, smo sprožili pravi preporod glasbe made in Slovenija in v tistem obdobju produkcijsko prehiteli celo sceno pri sosedih. Takrat sem vedel, da z ekipo delamo nekaj zares posebnega.

Danes lahko novo pesem v nekaj sekundah najdemo na telefonu. Takrat smo čakali ob radiu s prazno kaseto in hodili v diskoteke poslušat glasbo, ki je doma nismo mogli slišati kadarkoli. Kako drugačen je bil zaradi tega naš odnos do glasbe?

Takrat smo glasbo neprimerno bolj cenili, saj si moral vanjo vložiti trud, da si jo ustvaril ali da si jo »dobil«. In ko se te je melodija dotaknila, je ostala s tabo za vedno. Bila je glavna tema pogovorov med mladimi, na plesiščih so se rojevale prve ljubezni. Ni bila le bežen podatek na zaslonu, bila je del življenja.

DeeJayTime je zaznamoval tudi čas, ko so bile diskoteke eden glavnih prostorov družabnega življenja mladih. Kaj je imela dobra diskoteka takrat, česar današnji klubi in žuri nimajo več? In česa iz tistih časov morda sploh ne pogrešate?

Imela je sproščene obiskovalce, ki so resnično hrepeneli po druženju, po tem, da plešejo in se gledajo v oči, ne pa v telefone. Česa ne pogrešam? Pravzaprav ne vem, ali sploh kaj pogrešam. Če bi se preveč obremenjeval s tem, česa nimam ali kaj pogrešam, bi bil lahko nenehno nezadovoljen. Raje se veselim tega, kar imamo danes, preteklost pa ohranjam kot lep navdih.

Če bi lahko za eno samo noč ponovno odprli katerokoli slovensko diskoteko iz tistega obdobja, katero bi izbrali in zakaj prav njo?

Prav vsaka diskoteka, v kateri sem delal ali nastopal, nosi svoj edinstveni utrip in nepozabno romantiko tistega obdobja. Če bi bilo le mogoče, bi jih odprl kar vse, vsaki bi posvetil svojo noč in zavrtel natanko tisto glasbo, ki je takrat premikala plesišče.

V devetdesetih ni bilo TikToka, Spotifyja, viralnih posnetkov in množice podatkov, ki danes kažejo, kaj raste. Kako ste takrat prepoznali izvajalca ali skupino, ki ima nekaj več? Kaj ste iskali?

Nekateri bi temu rekli tisti zloglasni X faktor. Iskali smo tisti instinktivni občutek – ritem, energijo in melodičnost, ki te zgrabijo v trenutku, pa tega morda sploh ne znaš povsem natančno opisati. Nekaj, kar te preprosto prepriča že po prvih taktih.

Kaj pa danes? Če pred vas pride popolnoma nov slovenski izvajalec, po čem po vseh teh letih prepoznate, da ima potencial? So to glas, pesem, karizma, delovna disciplina, odrska prezenca, ali mora biti prisotno vse?

Vse našteto mora biti prisotno, skupaj z neulovljivim X faktorjem, pa še to ni stoodstotno zagotovilo, da bo publika ustvarjalca sprejela. Po eni strani imajo današnji mladi izvajalci lažje delo, saj imajo nešteto digitalnih kanalov za neposreden stik s poslušalci. Včasih sta bila filter samo radio in televizija, a takrat je izkušen urednik znal z intuicijo začutiti, kaj bodo ljudje zares posvojili. Večina večnih uspešnic izhaja prav iz tistih obdobij pristnega občutka, ne pa iz današnjih časov matematičnih testiranj, anketnih komisij in algoritmov.

Kako gledate na današnjo slovensko glasbeno sceno in izvajalce? V kom vidite potencial in ali je danes sploh še mogoče ustvariti pravi evergreen?

Tukaj sem neizprosen in kritičen. Večina naših največjih imen še vedno izhaja iz devetdesetih. Kljub ogromnemu naboru sodobnih medijev so poslušalci v zadnjih dvajsetih letih sprejeli bistveno manj pesmi za resnično svoje kot v osemdesetih in devetdesetih. Brez ovinkarjenja: v tem trenutku imamo izjemno močno sceno praktično le v narodnozabavni glasbi.

To, da ena ali dve osebi določata glasbeno podobo večine radijskega prostora v državi in se pri tem skrivata za tako imenovanimi testiranji, je za slovensko glasbo čas zamujenih priložnosti. V devetdesetih smo verjeli, da bo prišel dan, ko bo več kot polovica radijskega programa ponosno zaznamovana s kakovostno glasbo made in Slovenija. To bi bilo izjemno za razvoj nacionalne zavesti.

Pogosto ste kritični do odnosa medijev do domačih ustvarjalcev. V Sloveniji imamo celo zakonsko določene kvote slovenske glasbe na radiu. Kaj to po vašem pove o našem odnosu do lastnega jezika in glasbe?

To se mi zdi pravzaprav neverjetno in na neki način zelo žalostno. Če pogledamo nazaj, sta bili slovenska beseda in predvsem slovenska pesem tisti, ki sta nam skozi zgodovino pomagali, da smo sploh obstali in preživeli kot narod.

Danes pa, ko imamo končno svojo lastno, samostojno državo, se najdejo ljudje – celo tisti, ki krojijo medijsko krajino –, ki na glas rečejo ali pa pomislijo na to, da je slovenska glasba v radijskem etru »moteča«. Da moramo imeti v lastni državi zakonsko določeno, koliko odstotkov slovenske glasbe se mora predvajati, je žalostno.

To ne bi smela biti prisila, ampak bi moralo biti v vseh nas, ki delamo v medijih, naravno zakoreninjeno, da s ponosom damo prostor slovenski glasbi in slovenskemu jeziku. Že sedaj imamo izjemne glasbene umetnike v različnih zvrsteh. Lahko si samo predstavljamo, koliko kreativnosti bi doživeli in koliko novih talentov bi še imeli, če bi se pri odnosu do lastnega jezika in glasbenega ustvarjanja vsaj malo zgledovali po naših sosedih ali pa širše po Evropi, kjer svojo glasbo nosijo na dlaneh.

Power Dancers pravijo, da v današnji slovenski glasbi pogrešajo predvsem dobre dance pesmi. Se strinjate? Zakaj pri nas danes skoraj ni več takšne dance scene, kot smo jo imeli nekoč?

Treba je biti povsem odkrit: klasične pop-dance scene v Sloveniji preprosto ni več. Glavna je postala narodnozabavna glasba, ker ima urejen sistem televizijskih oddaj, nepregledno množico nastopov na veselicah in se vložki hitro povrnejo, to je postal donosen posel.

Primož Lavre

Pop scena je izjemno šibka, rock in alternativa pa imata svoje specifične zakonitosti, ki jih ohranja Val 202. A tudi rock scena je bila v devetdesetih na precej višjem nivoju: takrat so vzniknili Tabu, Siddharta, Flirrt, Big Foot Mama, Mi2 – skupine, ki so še danes nosilni stebri. Močno dvomim, da smo od leta 2010 do danes dobili vsaj približno primerljivo število tako markantnih imen.

Včasih je lahko radio iz skladbe naredil hit. Danes lahko izvajalec postane viralen na TikToku, še preden ga prvič zavrti katerakoli radijska postaja. Je radio izgubil moč pri ustvarjanju glasbenih zvezd? Kakšna je danes njegova vloga pri soustvarjanju glasbene krajine v Sloveniji?

Radio je postal le še del mozaika. Del scene radia sploh ne dojema več kot ključnega, čeprav so avtorjem radijske predvajane liste še vedno najpomembnejše zaradi izplačila avtorskih honorarjev. Z zapiranjem vrat pred novimi, svežimi tokovi si je radio sam zmanjšal vpliv.

Glasba deluje kot narava – vedno najde svojo pot. Če so jo radijski uredniki vztrajno zavračali, so si izvajalci poiskali občinstvo na spletu, radio pa je začel izgubljati poslušalce. Ko so se uvedla testiranja, so radijske postaje začele neposredno tekmovati z algoritmi YouTuba in Spotifyja – to pa je tekma, ki jo radio na ta način vedno izgubi. Edina nepremagljiva prednost radia ostajajo karizmatični voditelji z vsebino, teh pa ni mogoče ustvariti čez noč.

Danes lahko praktično vsak posname skladbo, jo objavi in pride do občinstva brez založbe ali radia. Je to za glasbo predvsem dobro ali smo zaradi tega dobili toliko vsebine, da je med njo vedno težje najti nekaj zares dobrega?

Ljudska modrost pravi, da je preveč vsega na koncu slabo. S hiperprodukcijo se je začela izgubljati kakovost, še posebej lirika in sporočilnost sta hudo na udaru. Obsedenost z instantno všečnostjo zabriše vsakršno kritično distanco in hitro se ujamemo v past, ko poslušamo vse, a ne slišimo ničesar.

To je bila nekoč mantra samooklicanih radijskih gurujev pri nas: »Radio mora biti nemoteč.« A če je radio zgolj nemoteč šum v ozadju, ne more ustvarjati novih hitov, saj ga poslušalec sploh ne registrira. Ravno nasprotno vidimo pri postajah z jasno identiteto: radio, ki ima prepoznavne voditelje, ali pa radijske postaje z močnim glasbenim formatom – to je tisto, kar na koncu šteje.

Delujete tudi v založbi Menart in razvoj glasbenikov spremljate še z druge strani. Kaj je največja zmota mladih izvajalcev, ki danes vstopajo v glasbeni posel? Kaj mislijo, da je za uspeh dovolj, pa v resnici ni?

Kratko in jedrnato: všečki na družbenih omrežjih niso prodane vstopnice za dvorano. Za resničen, dolgoročen uspeh moraš prepričati tudi tiste neprepričane. O pravem hitu govorimo šele takrat, ko pesem doseže in premakne ljudi, ki takšne glasbe načeloma sploh ne poslušajo.

Radio ste doživeli od kaset in CD-jev do streaminga, podkastov, družbenih omrežij in zdaj umetne inteligence. Katera tehnološka sprememba je radio v vseh teh 33 letih najbolj spremenila oziroma pretresla?

S pomočjo tehnologije smo izjemno ojačali signale in izpopolnili kristalno čist zvok, po drugi strani pa smo z avtomatizacijo in raziskavami radio prepogosto spremenili v nemotečo zvočno kuliso, ki se vrti nekje v ozadju zgolj namesto tišine. S tem smo ga hote ali nehote oddaljili od poslušalca, namesto da bi mu ga še bolj približali.

Kaj pa bo po vašem mnenju umetna inteligenca naredila glasbi? Bomo čez nekaj let brez težav poslušali velike hite izvajalcev, ki v resnici sploh ne obstajajo?

Vse je odvisno od namena njene uporabe. Če jo uporabljaš kot pametno orodje, ki ti pomaga ustvariti nekaj več ali tehnično bolje, je to le še en tehnološki pripomoček v ustvarjalnem procesu. Če pa celotno vodenje in melodijo prepustiš umetni inteligenci, se s tem neizogibno uničuje tista pristna, človeška kreativnost.

Že leta hkrati živite več precej intenzivnih poklicnih življenj – Radio Salomon, Aktualova galama, DeeJayTime, Menart, dogodki … Ste človek, ki tak tempo potrebuje, ali se ga kdaj tudi naveličate?

Odkar se zavedam, sem rad živel polno, aktivno in združeval področja, ki me neizmerno veselijo. Vsega tega sploh ne jemljem kot klasično službo, zato tega ne dojemam kot ubijalski tempo, temveč preprosto kot svoje življenje, ki sem si ga sam izbral, ga z veseljem živim in me popolnoma izpolnjuje. Druženje z umetniki, z ekipo radia Salomon, Aktualova galama in energija, ko se srečam z Anito Gošte, pogovori s sodelavci in dogodki v živo, ko se podružim s poslušalci, mi dajejo prav tisti posebni zagon.

Ljudje vas poznajo kot izjemno energičnega človeka, ki lahko pod sloganom »Ni predaje« drži pokonci večtisočglavo množico. Kakšni pa ste, ko ni mikrofona, glasbe in ljudi? Znate preprosto odklopiti in ne početi ničesar ali tudi prosti čas potrebujete nekoliko po svoje – z motorjem, vožnjo, razmišljanjem? Kje najdete mir?

Meni zelo ljuba oseba mi je nekoč v šali rekla, da sem na trenutke prav asocialen. Morda se prav zato z motorjem najraje vozim povsem sam. Moj Road Glide je prostor za odklop. Nisem človek, ki bi brezglavo iskal adrenalin, rad pa v miru opazujem, razmišljam in kritično presojam stvari. Ta analitični pristop nam je verjetno dala družba osemdesetih, takratni šolski sistem in izjemna devetdeseta leta.

O zasebnosti ne govorite prav veliko. Je bila to zavestna odločitev že od začetka kariere – da obstaja Dean On The Mike, del življenja pa ostane samo vaš?

Mislim, da je to bolj posledica tega, da me novinarji o tem preprosto niso veliko spraševali. S srčnimi veterani, prijatelji in zvestimi poslušalci smo se skozi teh 33 let tako pristno povezali, da sploh ne bi bilo pošteno, če bi pred njimi imel kakšne skrivnosti.

V enem od člankov sem zasledila, da ste omenili, da sta otroka danes že dovolj velika, da imata svoje življenje. Kako gledata na to, kar počne njun oče? Jima je Dean On The Mike »legenda« ali ste doma predvsem oče, ki mu brez težav povesta, katere njegove ideje se jima zdijo dobre in katere malo manj?

Oba sta že bila na večjih dogodkih, kjer sem nastopal, in vem, da sta name ponosna. Vendar izhajata iz povsem drugega časa in na to dogajanje gledata z drugimi očmi. Sicer pa: beseda »legenda« v Sloveniji zares velja le pri lokalnem mesarju, ko ti odreže boljši kos mesa, ali v lokalu, ko ti natakar postreže pijačo z besedami: »To je na moj račun, ker sem ob tvojem programu preživel najlepša leta svoje mladosti.« Doma ni prostora za zvezdništvo; doma sem predvsem njun oče in tako je edino prav.

Ali lahko glasbo po več kot treh desetletjih dela z njo še vedno poslušate povsem iz čistega užitka ali se poklicna plat nehote vedno vključi in začnete analizirati pesem, produkcijo, njen potencial?

Glasbo poslušam povsem enako kot v najstniških letih – pesem me mora prepričati že v prvih nekaj sekundah. Seveda pa pri ustvarjanju lestvic za Radio Salomon vklopim profesionalno plat, saj pesem že od osemdesetih let naprej ni le gola melodija, temveč celostna zgodba. Zato se danes pogosto zgodi, da na lestvicah eksplodirajo skladbe, ki so izšle pred leti, pa so bile takrat spregledane, poslušalci pa so jih z zamikom našli sami.

V zadnjem času je opaziti tudi vse več tako imenovanih »DeeJayTime privatk«. Kako to, da ste se poleg velikih dvoran in spektaklov odločili tudi za precej bolj osebno obliko nastopanja?

Veliki dogodki in polne dvorane imajo seveda svoj neopisljivi čar in neverjetno, eksplozivno energijo, ki te dvigne. A »privatke« so nekaj povsem drugega – to je tista prava, intimna verzija DeeJayTima. Za ta pristop sem se odločil, ker nam omogoča, da se z ljudmi še bolj, še globlje povežemo.

Primož Lavre

Tam pogosto ni visokega odra ali velike razdalje, ki bi me ločila od publike. Sem dobesedno med ljudmi, med našimi srčnimi veterani, ki želijo tisto zlato obdobje devetdesetih podoživeti v ožjem krogu prijateljev ob kakšni osebni prelomnici. Ta pristni, neposredni stik je neprecenljiv. Na teh manjših dogodkih se ustvari tako močna, topla osebna vez, ki spominja na tiste prvinske začetke.

DeeJayTime danes doživlja nekaj zanimivega: ljudje, ki so ga poslušali kot najstniki, se na Back In Time dogodke vračajo kot odrasli, mnogi že kot starši. Ste pričakovali, da bo nostalgija po tem obdobju nekoč tako močna?

Zelo sem si želel tega uspeha. Ker sem bil vsa ta leta tesno vpet v nočno dogajanje, sem opazil, da ta naša generacija preprosto nima več pravega prostora, kjer bi se lahko neobremenjeno zabavala, brez občutka moteče medgeneracijske razlike.

Zakaj po vašem prav devetdeseta in glasba tistega časa danes sprožajo tako močan odziv? Je razlog res samo dobra glasba ali ljudje pravzaprav iščemo tudi občutek obdobja, ko je bilo naše življenje drugačno?

Verjetno gre za popolno mešanico obojega. Bili so izjemno romantični in brezskrbni časi z lepo liriko ter nepozabno melodičnostjo. To so bile pesmi z dušo, ki so te brez napora potegnile na plesišče, tam pa so se ti takoj pridružili še vsi ostali.

Po razprodanem oktobrskem dogodku v ljubljanski Odiseji se DeeJayTime Back In Time Carnival vrača še z dodatnim terminom 6. februarja 2027. Znova bo združil izvajalce in glasbo, ki so zaznamovali to obdobje. Kaj želite, da človek tisti večer začuti?

Želim, da vsak obiskovalec začuti tisto pravo svobodo – da se da noro uživati brez nenehnega strmenja v pametne telefone. Da lahko vso noč na vsa pljuča prepevamo, plešemo in odprto kažemo svoja čustva, z rehabilitacijo glasilk in utrujenih nog pa se bomo ukvarjali dan zatem.

Po vseh razprodanih dvoranah, neštetih dogodkih in nepozabnih nočeh – imate še kakšno veliko neuresničeno željo? Kakšen ultimativni DeeJayTime dogodek, ki bi ga z ekipo še radi izpeljali?

Absolutno, in to zelo konkretno. Moja velika, srčna želja je, da bi DeeJayTime Open Air izvedli v Ljubljani, in sicer kot ogromno silvestrovanje na prostem. Zakaj? Zato, ker bi rad ponovil tisto neverjetno, ikonično evforijo, ki smo jo ustvarili ob vstopu v leto 2000. Takrat je večtisočglava množica v prestolnici dihala kot eno, energija je bila neopisljiva in to je bil eden tistih večerov, ki se ti za vedno zapišejo v DNK.

Prepričan sem, da si Ljubljana ponovno zasluži takšen množičen, nostalgičen in predvsem povezovalen vstop v novo leto. Hkrati pa bi ekipa na tak način vrnila vso ljubezen, ki nam jo Ljubljana, kot dom in mesto Radia Salomon, neprekinjeno daje že vseh teh 33 let. To bi bil zares najboljši možni način, da se iz srca zahvalimo za vsa ta leta našim prijateljem, absolutno najboljšim poslušalcem na svetu in vsem našim srčnim veteranom.

Kaj vas po vseh teh letih še vedno žene, da stopite na oder in vedno znova vlagate srce in vso energijo v Radio Salomon, DeeJayTime, mikrofon in oder?

To, da neizmerno uživam v vsaki posamezni sekundi, ko stojim za mikrofonom ali pred publiko. In predvsem to, da me pri vsem tem brezpogojno podpirajo moja družina, zvesti sodelavci, srčni veterani, prijatelji in najboljši poslušalci na svetu. Ni predaje!

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter