Dobitnica srebrne olimpijske medalje je bila del druženja olimpijcev iz Atlante. Ob robu dogodka je za STA spregovorila o nedavnih spremembah v svojem življenju ter željah, da bi našla vlogo v športu.

Nekdaj vrhunska tekačica je bila s kajakašem Andražem Vehovarju v Tacnu v soboto v središču pozornosti, obema sta se Olimpijski komite Slovenije (OKS) in Kajakaška zveza Slovenije (KZS) poklonili ob 30. obletnici osvojenih srebrnih olimpijskih medalj.

Zanimanje za oba dobitnika olimpijske kolajne je bilo veliko ne zgolj zaradi dogodkov pred 30 leti, ampak tudi zaradi drugih reči. Vehovar je namreč pred časom postal predsednik Kolesarske zveze, Bukovec pa se je po desetih letih bivanja v Švici vrnila v domovino. V slovenskih medijih je v preteklem obdobju bilo precej napisanega o ločitvi od dolgoletnega moža Željka Pavlice, sicer uslužbenca Evropske nogometne zveze.

"O Švici oziroma o zasebnem življenju ne bomo govorili. Pustimo to," je pogovor za STA začela Bukovec in s tem jasno nakazala, da ne bo prala umazanega perila v javnosti.

Navdušena je bila nad druženjem olimpijcev v Tacnu. "Res je lepo, da smo se takole zbrali po 30 letih. Ne morem verjeti, da je minilo že toliko časa. Ko gledam obraze, se mi zdijo vsi isti, kot pred 30 leti, no pustimo malenkosti. Res je, da smo se mi dobivali že prej na raznih prireditvah, kot je Športnik leta, a takega druženja nam v teh letih ni pripravil še nihče. Vsa čast KZS in OKS," je bila nad zamislijo direktorja KZS Andreja Jelenca navdušena Bukovec.

Ljubljančanka je potrdila, da je z nekaterimi člani olimpijske delegacije iz Atlante ostala v prijateljskih stikih, nekaterih pa ni videla že precej časa. "Eden izmed teh, ki jih ogromno časa nisem videla, je ravno Andraž Vehovar, a prav zaradi tega sem ga zdaj toliko bolj vesela. Drugače pa nisem prekinila stikov s športniki, se z njimi kar redno slišim in družim. Posebno z atletinjami, z Alenko Bikar znava imeti dolge pogovore," je dejala.

Ob tem je dejala, da bi tudi država lahko poskrbela za takšna srečanja. "Država mora skrbeti za nekdanje, zdajšnje in tudi prihodnje športnike. Šport združuje, tega bi se morali politiki bolj zavedati in se od športnikov tudi kaj naučiti. Ne podcenjujem nobenega, moram reči, da smo dobri skoraj na vseh področjih, a šport je naš največji promotor."

Po končani karieri je zdaj 56-letnica želela svoje znanje prenašati na mlade atletinje. Ustanovila je atletsko šolo, ki jo dobro delovala, a jo je pred leti zaprla in je ne namerava ponovno odpreti.

"Šola je delovala odlično. Imela sem od 500 do 600 vpisov na leto, a žal sem jo morala zaradi raznih reči zapreti. Bi pa jo zelo težko spet odprla. Pogoji za pridobivanje dvoran in vsega tega so zdaj težji, kot so bili pri mojem začetku. Takrat sem bila vpeljana, imela sem vpeljan posel, zdaj pa kaj takega prepuščam drugim," se z atletsko šolo ne namerava ukvarjati, resnih načrtov glede poslovne prihodnosti še nima.

"Trenutno še nimam nobenih načrtov, saj sem se pravkar vrnila v Slovenijo. Bi pa zelo rada na kakršen koli način pomagala športu, če se bo odprla kakšna možnost. Mislim, da sem oseba, ki lahko pomaga, sem pa pripravljena tudi trdo delati," se bi v šport rada vrnila Bukovec, ki je sicer razočarana nad pogoji, ki jih imajo mladi atleti.

"Menim, da bi tudi pri Atletski zvezi lahko storili več. Imamo toliko nadarjenih atletov, stalnost odličnih rezultatov, a pogoji so še naprej slabi. Jaz sem imela srečo, imela sem veliko sponzorjev, ki so mi omogočili kakovostne priprave. Lahko sem šla v tujino, lahko sem zime preživela v toplih krajih, naši mladi atleti teh možnosti nimajo. Upam, da se bo stanje izboljšalo z izgradnjo atletskega stadiona," upa na boljšo prihodnost slovenske atletike nekdanja šampionka.

Sama se po karieri s športom ni ukvarjala. V Švici je sicer pomagala tamkajšnji sedmerobojki pri izboljšanju tehnike teka čez ovire, to pa je bil njen praktično edini stik s športno aktivnostjo.

"Mi je kar malo nerodno. Ne tečem ne kolesarim in ne telovadim, na noben način se ne udeležujem rekreacije. A tega niti ne pogrešam. Zase skrbim na drugačen način. Lahko rečem, da sem aktivna na vseh drugih področjih, ne samo aktivna, ampak hiperaktivna," je povedala nekdanja atletinja in dodaja, da je v športu le še navijačica.

"Spremljam vse športe, vse me zanima. Sem velika navijačica slovenskega športa, je neverjeten. Res smo lahko ponosni, kakšne športnike imamo. Tega se mogoče celo premalo zavedamo. Zelo rada si ogledam vse športe, sem seznanjena z rezultati, če pa mi kaj uide, pa takoj dobim informacijo od svoje mame, ki še bolj fanatično spremlja dosežke slovenskih športnikov."

Bukovec je zelo ponosna tudi na svoja dva sinova. "Sta pridna, a športnika ne bosta. Eden je ostal v Švici, drugi študira v Zagrebu. Oba sta bila v nogometu, a profesionalca nista postala. Njuna pot se je obrnila drugače, midva sva jima odločitve prepustila, nisva jima nasprotovala," sinova v profesionalni šport ni silila dvakratna olimpijka, ki je pred Atlanto nastopila tudi na igrah v Barceloni.

"Na igre v Barceloni imam drugačne spomine. V Barceloni nisem imela nikakršnih pričakovanj, nikakršnih možnosti za najvišja mesta. Zato nisem bila osredotočena samo na nastop, igre sem izkoristila za druge stvari, kot so bili na primer ogledi znamenitosti ali obisk tekem drugih reprezentantov. V Atlanti pa do nastopa nisem razmišljala ničesar, v glavi sem imela le boj za kolajno. Ko sem jo osvojila, pa sem poskrbela tudi za zabavo," je odlično vzdušje v olimpijski reprezentanci iz Atlante izpostavila srebrna atletinja, ki ni imela nikakršnega cmoka v grlu, ker je v Atlanti za malo zgrešila zlato kolajno.

"S tem se nisem obremenjevala, moje življenje bi bilo isto, tudi če bi bila zlata. Jaz sem si želela samo medaljo. V tistem trenutku mi je bilo popolnoma vseeno, kakšnega leska je bila. Ludmila Enqvist je bila celo sezono precej boljša od mene, nepremagljiva. Niti nisem pomislila, da bi jo lahko premagala, a sem jo skoraj. Sem pa si pozneje dostikrat ogledala tek. Res mi je malo manjkalo, zlato sem izgubila v zadnjih centimetrih teka. Ampak res še zdaj ne vem, kaj bi morala storiti, da bi zmagala," je napeti boj podoživela Slovenka.

Bukovec meni, da ji je medalja veliko prinesla in da jo je tudi odlično izkoristila.

"Meni je ta kolajna pomenila zadoščenje, vsak, ki se športom ukvarja, dela za to, da jo osvoji. Prinesla mi je tudi veliko prepoznavnost in odprtih vrat. Res sem bila presenečena, kako se je javnost veselila, to ni bila samo moja medalja. Mi je pa kar spremenila življenje na boljše, tudi finančno. To je bilo še obdobje, ko so sponzorji aktivno vlagali v šport, tako sem bila med drugim ena prvih, ki sem dobila avto. Res, ne morem se pritoževati, za tiste čase sem iztržila veliko," je tudi s finančnim zaslužkom zaradi osvojenega odličja zadovoljna Bukovec.