Pred kratkim ste prejeli zlati red za zasluge, eno najvišjih državnih odlikovanj. Kakšna je bila vaša reakcija, ko ste izvedeli, da boste odlikovani?
Bil sem zelo presenečen.
Vam godi, ko vas tako častijo od predsednikov do premierjev in se malo sončijo v vaši luči?
Ne poznam nikogar od teh, ki bi se sončil v moji bližini, kvečjemu se kdo od naštetih senči v moji senci.
Predsednika države Boruta Pahorja ste v zadnjih mesecih dvakrat obiskali, drugič ob 30. obletnici Odbora za človekove pravice, na katero ni bil povabljen predsednik odbora Igor Bavčar. Napovedali ste, da boste predsednika vprašali za pojasnilo – ste ga dobili?
Seveda sem ga vprašal in mi je malo nejevoljen odgovoril, da bi prisotnost Bavčarja sprožila negodovanje z leve in odobravanje z desne, kar bi pripeljalo do dodatnih trenj med obema poloma. Kljub temu sem vztrajal pri svojem prepričanju, da bi takrat brez Bavčarja tenko piskali, saj je imel on vajeti v rokah in za marsikaj gre njemu priznanje in zahvala, da se je izteklo, kot se je.
Dobili ste skoraj vsa najvidnejša priznanja in nagrade, ki jih lahko prejme slovenski igralec – tudi Prešernovo nagrado in Borštnikov prstan. Jih imate doma razstavljene ali so v omarah in škatlah?
Vse so pospravljene na raznih koncih, edino ena visi na steni, ker je zelo estetska. Dobil sem jo na festivalu v Sarajevu leta 1990 za življenjsko delo. Gre za diptih pokojnega slikarja Mirsada Berberja. Na levi njegova slika, na desni priznanje. Zelo lepo priznanje, umetniško.
Letos ste v Gledališču Koper zaigrali v predstavi Zadnje lune, katere junak se odpravlja v dom starejših. Pravite, da ne pomeni tudi vašega slovesa od odra ali igre – toda ali o tem razmišljate?
O tem bom razmišljal, ko bom ugotovil, da mi spomin ne služi več. Ali pa se bom odločil za solo nastope za gluhoneme, hahaha. Zazdaj še kar gre, upam da bo tako ostalo še dolgo, vsaj tako dolgo kot pri moji ljubi Ivanki Mežanovi.
Kaj pripravljate v prihodnosti? Januarja ste ob premieri v Kopru namignili na sodelovanje z Matejem Filipčičem?
Tako je, septembra naj bi začeli vaje. Gre za zaokrožen diskurz o znanem znanstveniku in matematiku Diracu. Igrali bomo na levem odru v Drami. Filipčič ima rad takšne malce hermetično intelektualne tekste, ki jim doda svoje fantazmagorične režijske podobe.
Igralci ste uradno sicer lahko upokojeni, a mnogi so aktivni še dolgo po tistem, ko gredo v pokoj. Je vas kdaj mamilo lagodje »penzije« ali ste do tega zavzeli podobno stališče kot številni kolegi, ki so želeli in želijo igrati, dokler zmorejo?
Pokoj je za nas igralce en nebodigatreba. Saj pravim, da dokler ta možganska gmota deluje, si vsak od nas želi igrati ali v teatru ali v filmu. To kar star izkušen igralec lahko ponudi, je zelo dragoceno in nihče od mlajših ne more teh izkušenj nadomestiti. Mi smo čisto zlato … hehehe.
Nekatere igralce v gledališčih so (in jih še) potiskajo na stran, ko pridejo v leta in se približuje upokojitev. Kakšne so vaše izkušnje?
Ko sem pred leti igral v Ateljeju 212 v Beogradu v Glembajevih, sem si imel priložnost ogledati kar precej predstav. V več predstavah so gostovali zelo stari igralci, govorim o devetdesetletnikih, da osemdesetletnikov niti ne omenim. Zanimivo, kako toplo jih sprejme publika, včasih jim zaploska že na samem začetku. V Glembajevih je, na primer, z mano igral legendarni Đuza Stojilković, imel je 80 let in je igral skoraj do smrti. Kapo dol.
Ko smo pri pokoju: državi ste v pokoj speljali eno najbolj izpostavljenih državnih uradnic, ki je preživela menjave najrazličnejših vlad. Vas kaj peče vest?
Ne gre v pokoj, samo v drugo profesionalno okolje. Z njenim delom in njenimi odločitvami nimam prav nič. Mislim, da se je pravočasno umaknila in da bo končno zaživela na novo, tako, kot si želi.
Vesna Milek, ki je napisala vašo biografijo, vas je opisala kot brutalno iskrenega, hkrati pa pravi, da ste ji še vedno skrivnost. Se imate za skrivnostnega? Koliko ste sploh ohranili zase?
Vsak človek nosi v sebi del skrivnosti, ki so samo njegove, ki bodo šle z njim v grob. Ne razumem, zakaj bi jih razkrival urbi et orbi. Lahko bi jih, seveda, ampak to bi že mejilo na mazohizem. Mislim, da samo pisatelji lahko fikcijsko umestijo v svojo pripoved marsikaj zelo intimnega in tako operejo svoj ego.
Zelo pogumno ste spregovorili o spolni zlorabi, kar je recimo nekaj, o čemer marsikatera žrtev molči. Morda veste, ali je vaš nastop kako žrtev opogumil, da je o tem sama spregovorila ali se spoprijela s svojim napadalcem?
Upam, da je koga opogumila, sicer pa se v poplavi zlorab marsikatero obelodani. Ampak kaj to pomaga, ko pa je obsojeni celo pri dokazani zlorabi, ki je dobila epilog na sodišču, pred dnevi dobil občinsko priznanje za zasluge. Halo? Kje živimo?
Sinu Sebastianu ste dejali, da kot igralec denarja ne bo imel. Danes menite, da se je prav odločil, ali bi bilo bolje, če bi šel študirat za kak finančno varnejši poklic?
Denarja še vedno nima zelo veliko. Ne more napraskati za stanovanje. Kljub temu je zadovoljen, ker mu gre kar dobro. Veliko snema. V republikah bivše skupne države ga zelo cenijo in ga veliko zasedajo. Je pa denarna kriza povsod prisotna. V bivši državi si z lahkoto prišel do stanovanja, danes pa je nemogoče. Jaz s svojo pokojnino mu ne morem finančno pomagati. Ogromno mladih si žal ne more ustvariti družine in imeti otrok, ker finančno ne zmorejo, saj jih veliko nima službe.
Dejali ste tudi, hvala bogu za sina igralca – pa si s profesionalnimi nasveti lahko kaj pomagata, si nista preblizu?
Sebastian je povsem samosvoj in se ne vtikam v njegov ustvarjalni svet. Dovolj je samo-zavesten in ne potrebuje dodatnih nasvetov. Mora pa upoštevati želje režiserjev, s katerimi sodeluje.
Je v vajinem odnosu kaj tekmovalnosti? Oziroma ste se kdaj ujeli, da ste kot oče morda pokroviteljski do Sebastiana, ki je vendarle tudi vaš igralski kolega.
Te vrste paternalizma ni bil nikoli deležen. Sva že igrala skupaj, ampak najin odnos je bil ved-no odnos igralca do igralca. Razen ko sem režiral, takrat pa je moral upoštevati marsikaj, kar sem od njega zahteval.
Morda v Sloveniji igralstvo res ni najbolje plačan poklic, a revež Sebastian danes ni. Navsezadnje je eden najbolj znanih slovenskih igralcev, ki nastopa tudi v tujih produkcijah, pa oglasih. Je igralec v Sloveniji lahko premožen ali je treba za kaj takega iskati priložnosti v tujini?
Kot sem že prej omenil, biti igralec v Sloveniji ni ravno kakšen privilegij. Če si zelo uspešen, lahko »dostojno« živiš, več pa ne. V tujini lahko kaj ustvariš, če obvladaš vsaj nekaj jezikov, si pa še vedno igralec z »naglasom« in kot takega te tudi obravnavajo. V Italiji, na primer, so honorarji približno tako slabi, kot pri nas, razen če si zvezda, v takem primeru se cifre vrtijo zelo visoko. Ampak od naših ni v Italiji nihče zvezda. Od poznanih iz bivše države sta uspela samo Šerbedžija in Manojlović, ki je po nekom na pol Francoz, Šerbedžija pa je vedno zaseden v vlogah Rusa, Grka, Srba, Armenca ipd.
Vas je kdaj, morda v mlajših letih, mikalo, da bi se poskusili v tujini?
Sodeloval sem v koprodukcijah, a to je tudi vse. Nikoli me ni mikalo, da bi se odpravil v ZDA, kjer je samo v Los Angelesu okoli 80.000 »čakajočih« igralcev, ki se vsak dan prerivajo na raznih avdicijah.
V reklamah nastopate tudi vi – zelo odmevno za Pivovarno Laško. Zanimivo je, da sta s Sebastianom imela več skupnih projektov, zdaj pa je med njimi verjetno najbolj znana reklama za pivo.
Zelo znani režiserji in igralci so snemali reklame. Na primer Orson Wells je pred mnogimi leti nastopal na velikih plakatih za znan italijanski konjak, polepljen je bil po celotnem Trstu. Bergman je snemal reklame za pralni prašek. Pri nas pa kar precej režiserjev dela reklame za različna podjetja. Navsezadnje je to dodatek v domačo blagajno. Sicer pa se ti to zgodi enkrat na deset let.
Jurij Hudolin je v Dnevniku pisal, da mu ni jasno, zakaj ste šli snemat »reklamo za žlobudro in to desertirat z verzi juvenilnimi?« Ste mu na to odgovorili? In kako daleč ste pripravljeni iti v obrambi laškega piva?
Zakaj bi mu pa moral odgovoriti? Laško je vsekakor zelo dobro pivo, imajo dobro vodo, ki je predpogoj za odlično pivo.
Kako ste usklajevali želje po umetniškem ustvarjanju in praktične potrebe vsakdanjega življenja? Se vam je kdaj zdelo, da ste za honorar kompromitirali svoja načela?
Mislim, da ne. V vsaki stvari, ki sem jo počel, sem užival.
Na AGRFT ste učili bodoče igralce, a vsi vaši študentje prihodnosti niso našli v igralskem poklicu. Ste jih že med študijem pripravljali na morebiten neuspeh ali jim prikazali realnejšo sliko življenja slovenskega igralca?
Moraš jim odpreti oči in jih opozoriti na vse pasti poklica. Na srečo so se vsi moji študentje odlično odrezali in so skoraj vsi zelo uspešni igralci. Razen mogoče nekaterih. Mogoče se je najvišje povzpel Marjan Šarec?
V Špas teatru ste tudi sami igrali, a občutek imam, da imate do tega gledališča vendarle distanco, da vam je občutno manj pri srcu, kot so vam klasična, nekomercialna slovenska gledališča.
V Špasu sem odigral eno svojih najljubših vlog, in sicer z Mustafo Nadarevićem v Balkanskem špijonu.
Ste si ogledali katero od slovenskih telenovel, ki jih zadnja leta pridno producirata POP TV in Planet TV.
Niti ene, ker me je tistih nekaj minut, ki sem jih žrtvoval za gledanje teh limonad, prepričalo, da ni vredno izgubljati časa za take »kvaziizdelke«.
O svojih filmskih vlogah ste rekli, da niste imeli sreče, da bi delali »z odličnim filmskim režiserjem z odličnim scenarijem in bi imeli tudi zelo dobro vlogo«. Tako mislite, čeprav ste zbrali okoli 50 vlog v filmih?
To je res, čeprav moram omeniti vsaj Karpa Godino in Lordana Zafranovića, na televiziji pa Antona Tomašiča in Mirča Kraglja. Sem pa letos posnel v Italiji celovečerec, v katerem sem imel glavno moško vlogo s popularno italijansko igralko, ki je igrala mojo ženo. Režiserka je Tržačanka, ki živi in dela v Rimu. Prvi vtisi tistih, ki so gledali film, so zelo pozitivni. Pravijo, da je bolj intimen in daje vtis art filma.
Kateri je vaš film, za katerega nočete slišati?
Vsekakor To so gadi.
In na katerega ste posebno ponosni?
Mogoče bom na tega, ki sem ga posnel v Italiji, naslov filma je Neverin.
Je v Slovenji visoko ali kar vrhunsko raven morda lažje doseči na odru kot pred kamerami?
Vsekakor, imamo vrhunske gledališke igralce in vrhunsko gledališče. Film pa kakor kdaj in kakor kdo.
Pred leti ste v intervjuju za našo revijo razmišljali, da v slovenskem stand upu ni pravega političnega humorja, in ob tem izpostavili Beppa Grilla kot udarnega, politično angažiranega italijanskega komika. Danes je Grillo mož, ki vpliva na prihodnost Italije in tudi Evrope. Je potem dobro ali slabo, da slovenske komike politika ne mika preveč?
V slovenskem stand upu prevladuje predvsem seks. Redkokdaj politična satira, na primer Tadej Toš se včasih spušča na polje političnega. Beppe Grillo je zame fenomen, vsaj bil je, dokler se ni začel ukvarjati s politiko. Bil je pravi bard politične satire, skrajno odkrit in smešen. Bičal je vse po vrsti, predvsem desnico. A prav tako tudi levico. Bil je sposoben tri ure mrcvariti vse politične korifeje, in kar je najbolj presenetljivo – bil je aktualen, sproti je spremljal dogajanje v parlamentu, gospodarstvu, kulturi itd. Pravi genij. Dolga leta ni smel nastopati na RAI, to je italijanska nacionalna televizija. No, ne smem pozabiti na Borisa Kobala, ki je tudi zajedljiv, enosmerno seveda, ampak zelo smešen. Sicer pa imajo Italijani še več drugih stand up komikov, na primer Roberta Benignija, ki se ukvarjajo s politično satiro in so tudi odmevni.
Vam je italijanska politika še vedno zabavna? Vidite kaj zabavnega v slovenski politiki?
Italijanska politika, tako kot naša, je bolj žalostna. Se pa najdejo posebne »cvetke«, ki nas spravijo najprej v bes, kasneje, po premisleku, pa lahko tudi v smeh.
INTERVJU JE BIL OBJAVLJEN V POLETNI ŠTEVILKI REPORTER MAGAZINA