Laščak, sicer dokazano slovenskega rodu, se je leta 1856 rodil v italijanski Gorici, ki je takrat sodila v Avstrijsko cesarstvo. Po študiju arhitekture na Dunaju je poslovne priložnosti poiskal v Egiptu in po zaslugi svojih arhitekturnih presežkov kmalu pridobil sloves velikega umetnika.
Takratni egiptovski podkralj mu je podelil celo plemiški naziv beg, Aleksandrijo in Kairo pa še danes krasijo njegove velike stvaritve. Umrl je leta 1946 v Kairu, kjer je tudi pokopan.
Pečat je Laščak pustil tudi na Goriškem. Na pobočju Kostanjevice pri Novi Gorici je postavil edinstveno vilo Rafut, zgrajeno v neoislamskem slogu. Gre za edini tovrsten objekt v Sloveniji, tudi zunaj slovenskih meja prepoznan kot eden najvidnejših in najlepših primerov gradnje neoislamskega sloga.
Poslanec v državnem zboru Matjaž Nemec je prepričan, da bi morala Slovenija prepoznati Laščaka kot enega največjih arhitektov slovenskega rodu v prejšnjem stoletju. Zato je na zunanje ministrstvo naslovil vprašanje v zvezi s tem.
Nemec sprašuje, kakšni so načrti in predvidene aktivnosti ministrstva pri uveljavljanju interesa Slovenije glede prepoznave kulturne in širše narodove dediščine rojakov, ki so delovali zunaj slovenskih meja, konkretno glede Antona Laščaka in namer, da se njegove posmrtne ostanke prenese v italijansko Gorico.
Nemec od ministrstva v kratkem pričakuje pozitiven odgovor, ki bi prinesel dolgoročno rešitev. Država, ki se doslej s tem vprašanjem še ni ukvarjala, je po neuradnih informacijah pripravljena dolgoročno pokriti sicer majhne stroške najema grobnega prostora v Kairu, kjer sta pokopana Laščak in njegov sin. S tem bi zagotovili, da bi ostal pokopan tam, kjer je Laščak tudi sam želel.
Nemec je sicer podal tudi poslansko pobudo, da zunanje ministrstvo sprejme in izvede vse ukrepe, potrebne za ohranjanje dediščine aleksandrink v Egiptu, "začenši s finančno podprto namero o ohranjanju in vzdrževanju spominskih plošč našim rojakom in rojakinjam, pokopanih na pokopališčih Kaira in Aleksandrije".