Barbara Brezigar ga je prvič srečala ne enem od kolegijev na vrhovnem tožilstvu, ko je bila še tožilka na prvi stopnji; tožilstvo je namreč izgubilo razvpito zadevo Grubelič in prav o tem sta se veliko pogovarjala. Na tožilstvo so prišli ljudje, ki so bile z nasprotnega političnega pola, nobenemu od teh ni pokazal, da ga kakorkoli podcenjuje, v vsakemu je iskal, kar je v njem pozitivno in mu zaupal, bil je brez predsodkov. »Anton Drobnič je bil moja vzporedna očetovska figura.« Brezigarjeva je prepričana, da če bi bil na vrhu tožilstva še osem let takšen človek, bi to postalo res demokratične ustanova. V politiki pa »ni imel nobene podpore in jo tudi danes ne bi imel«.
Brezigarjeva se je spominjala da jo je, potem ko je Drobnič ustanovil posebno skupino tožilcev, ki jih je vodila, novinarka ene od televizij označila za »Drobničev kader«. Ko ji je pritrdila, je bila novinarka osupla ... Na tožilstvu je imel štiri ali pet sodelavcev, ki so ga, z besedami Brezigarjeve, »z dušo in srcem podpirali«. Bil je njen edini šef, s katerim se je še z nekaterimi tožilskimi kolegi prav do njegove smrti vsa ta leta srečevala po upokojitvi v eni od kavarn Plave lagune.
Peter Sušnik, nekdanji predsednik NSZ, je izpostavil, da se Drobnič ni čutil nobene potrebe biti (medijsko) všečen. Zanimala ga je vsebina, argumenti. Lustracije v tožilstvu ni izvajal »po politični liniji« temveč s striktnim vztrajanjem pri strokovnosti in upoštevanju predpisov. »Nikomur ni storil nič žalega, politično je bil povsem slep. Zanj je bilo vseeno, kaj je kdo bil, pomembno je, ali se drži etičnih načel.«
Pravno obnovitev postopka zoper škofa Rožmana ima Sušnik za Drobničevo in siceršnjo pirovo zmago. »Drobniča je prizadelo, da se nihče ni želel izreči, da je bil škof Rožman nedolžen. Tega ni storila na Demosova vlada, ne Demosova koalicija, ne pozneje koalicija med LDS in SKD; niti tega ni storila cerkev na Slovenskem oziroma Ljubljanska nadškofija. Drobnič je zameril Cerkvi, da Rožmana ni sprejela kot svojega škofa.«
V knjigi bo za zgodovino ohranjeno dragoceno pričevanje o medvojnem dogajanju na Blokah, na povojno nasilje iz prve roke, na dogajanje v sodstvu v povojnih desetletjih in pod taktirko komunistične ideologije ter o dogajanju, ko je bil Anton Drobnič po demokratizaciji po letu 1990 generalni državni tožilec.