Človek, ki živi in hodi spat s svojimi junaki. Človek, ki bo napisal še marsikaj, saj je dosleden in discipliniran. Človek, ki se je držal misli Matjaža Kmecla, da se literarni junak pri bralcih dobro zasidra v njihovih srcih, če je o njem napisanih vsaj šest knjig. O kriminalistu Vrenku jih je napisal šest. Človek, ki pravi, da je njegovo osebno življenje na srečo dosti manj razburljivo kot tisto, kar opisuje s knjigah. Človek, ki ga ne boli, da gredo stvari in junaki v televizijskih priredbah njegovih romanov malo po svoje. Človek, ki bi rad znal napisati tudi dobro komedijo.

Najprej: zakaj psevdonim? Zakaj ste si izbrali drugo ime, drug priimek?

Za psevdonim sem se odločil iz več razlogov. Najprej zato, ker psevdonim nekako sodi k žanrskemu pisanju. Prve kriminalne, ljubezenske in podobne zgodbe so za stranski zaslužek v revijah objavljali pisatelji »resne« literature, ki se s tem seveda niso hvalili in se zato skrili za psevdonimom. Drugič sem se za psevdonim odločil zato, ker vsaj na začetku svojega pisanja nisem jemal preveč resno. Zanimalo me je poigravanje s pravili žanra, kamor pač sodi tudi uporaba psevdonima. Danes pa mi to ustreza še zlasti zato, ker postavlja vsaj rahlo ločnico med javnim pisateljevanjem in mojim zasebnim življenjem.

Zakaj kriminalke? To je čisto poseben žanr s svojimi pravili in zakonitostmi. Dokaj strog in uokvirjen žanr.

Kriminalke me privlačijo že od prve take knjige, ki sem jo prebral pri desetih letih. To je bil mladinski roman Ericha Köstnerja Emil in detektivi. In potem je šlo naprej od Sherlocka Holmesa, Agathe Christie, Colina Dexterja, Raymonda Chandlerja, Martina Cruza Smitha, Anthonyja Horowitza do Henninga Mankella, Hakana Nesserja, Stiega Larssona in tako dalje. Odkar pišem tudi sam, torej že dobrih osemnajst let, sem z njimi že kar obseden. Sicer je pa vprašanje, kaj je tako privlačnega pri  kriminalkah, vprašanje za vse množice, ki tako radi segamo po njih. Zame osebno je privlačnost kriminalk v simpatični mešanici inteligentnih ugank, napetosti in suspenza ter berljive, a vseeno kakovostne literature.

Borut Krajnc

Na tiskovni konferenci ste rekli, da če si kolikor toliko žanrski pisec, moraš napisat eno knjigo na leto. Zakaj?

To je bilo rečeno v šali. Je pa res, da imajo vidni žanrski pisci zavidanja vredne bibliografije. Pa najsi bo pri katerikoli od prej omenjenih. Razen, žal, Stiega Larssona.

In kako je napisati eno knjigo na leto – kolikor vem, ste profesor na Pedagoški fakulteti v Mariboru, docent, poučujete likovno didaktiko.

Vse je vprašanje prioritet, zavestne odločitve, kaj bi rad počel v času, ki ti je na voljo. Če nekaj počneš z veseljem, se da marsikaj. Pišem dosti, pišem vsak dan, zato pa ne počnem marsičesa drugega, kar izpolnjuje koga drugega. Pomembna je tudi organizacije dela, razpored časa in nekaj samodiscipline. Vendar pa živim strogo programsko. Nemalokrat tudi ves konec tedna preležim na kavču in gledam nogomet.

Kako je nastal vaš prvi roman? Kako ste ga zasnovali, kako se vam je pojavil v glavi?

Olje na balkonu: prvi primer inšpektorja Vrenka, je nastal spontano v dobrih treh tednih kot odgovor na neko res zanič kriminalko, ki sem jo dobil v roke. Besedilo me je blazno ujezilo, saj so bila v njem kršena, neupoštevana domala vsa pravila, ki bi naj tvorila kriminalko. Kaj boljšega od tega bi pa znal napisati še jaz, sem pomislil. In potem sem poskusil. Pri detektivkah tipa kdo je storilec, je pomembna osnovna ideja, torej trikotnik vprašanj: kdo stori zločin, koga se umori in seveda zakaj. Če je zasnova dobra, lahko nastane dobra kriminalka. Seveda je potrebno še poznavanje zakonitosti žanra, nekaj pisateljske spretnosti in precej discipline. Idej za kriminalne zaplete sem imel vedno cel kup, pravila žanra so mi zlezla pod kožo v letih branja in gledanja kriminalk, na srečo imam nekaj pisateljske spretnosti, v disciplino pa sem se prisilil. Ideje nasploh niso problem. Z malo domišljije se da skorajda vsako vsakdanjo iskro nerazumevanja med ljudmi spremeniti v tragedijo, vsako majhno frustracijo napihniti v morilske travne in fantazme.

In iz prvega romana je nastal kar cel opus, šest romanov s skupnim naslovom Primeri inšpektorja Vrenka.

Ko sem iskal založbo za svoj prvi roman oziroma dva, saj sem takoj po Olju na balkonu napisal tudi Retrospektivo, sem že vedel, da bom s pisanjem nadaljeval. Pri moji takratni založbi so se s tem, sploh po uspehu prvih dveh romanov, ki sta se znašla v širšem naboru nominirancev za nagrado kresnik, strinjali. In tako smo prišli do šestih knjig. Malo je k temu prispeval še Matjaž Kmecl, ki je nekje zapisal, da se literarni junak pri bralcih dobro zasidra v njihovih srcih, če je o njem napisanih vsaj šest knjig.

Koliko ti romani, vaši literarni junaki živijo z vami? Inšpektor Martin Vrenko, kriminalistka Ivana Premk, mladi kriminalist Marko Breznik. Homofobni policist Aleksander Rep, romski policist Oskar Brajdič, tožilec Luka Levstek …

V času intenzivnega pisanja, to je kakšnih osem, devet mesecev na leto, so liki ves čas z menoj. Kriminalni žanr je pač tak, da moraš v njem povezovati kup niti, spremljati mnogo oseb, usklajevati kup dogodkov, misli in tako dalje. To se da obvladovati, če si osredotočen, z mislimi pri stvari in o vidikih zgodbe razmišljaš in jo premlevaš. Kadar ne pišem oziroma počivam med dvema knjigama, pa se s svojimi liki kaj dosti ne ukvarjam. Res pa je, da so ti počitki dokaj kratki.

Borut Krajnc

V sedmem romanu z naslovom Miloš pa uvedete celo nove junake, kriminalistični inšpektor Miloš (ali gre za ime ali priimek, ni znano) in ob njem višja kriminalistka Nika Lavrič in kriminalist Drago Jazbec.

Če se s kom preveč družiš, se ga slej kot prej naveličaš, kar velja tudi za pisatelja in njegove literarne junake. Miloš je bil poskus oddiha od Vrenka. Mišljen je bil kot enkratni lik, ki bi se v romanu Miloš pojavil, rešil svojo nalogo in na koncu med reševanjem ene od žrtev umrl. To se je v prvi verziji romana tudi zgodilo, a sem konec moral predrugačiti, z njim se niso strinjali testni bralci, to je moja družina in krog znancev. Danes mi za to ni žal, Miloš je, čeprav je samo literarni lik, še ena od oseb, ki jo poznam, s katero živim in mi pestri življenje.

V osmem romanu z naslovom Pohorska transverzala in s podnaslovom politična kriminalka pa ste naredili nekaj posebnega: združili ste obe ekipi literarnih detektivov. S tem ste ustvarili še večjo napetost, dogajanje med njimi, zapletli odnose in soočili kar dva velika inšpektorja, ki seveda merita moči med sabo. Zakaj ste združili dve detektivski ekipi?

Do tega je prišlo spontano, zanimalo me je, če jih lahko obvladujem, vsak lik se mi zdi po svoje zanimiv, zato se nisem mogel odločiti, koga izpustiti. Se pa ta premik opaža v kriminalnem žanru nasploh. Nekatere take televizijske serije so še zasnovane na dvojicah, preiskovalcu in njegovem oziroma njenem pomočniku ali pomočnici, vedno več pa jih je, kjer nastopajo večje skupine preiskovalcev. Tam gradijo na skupinski dinamiki, hkrati pa ima vsak od likov svojo vlogo in namen.

Zakaj podnaslov politična kriminalka? Kaj ima politika početi v kriminalki?

Če politika nima zveze s kriminalom, potem pa res ne vem, kaj jo ima. No, to malo za šalo, resno pa tako. Kriminalka kot literarni žanr ne streže samo zabavi in kratkočasju bralcev, ampak tudi odraža čas, v katerem nastaja. Družbena kritika je lahko podana odkrito, kot na primer pri Larssonovem Milenijumu, ali pa na bolj zavit, manj viden in ne tako transparenten način.

Vse vaše zgodbe se dogajajo v Mariboru, od koder izvirate in kjer živite. Ljubljančani smo malo ljubosumni, če se pošalim. Boste kakšno kriminalko prestavili v Ljubljano, na Bled, v Bohinj, v Velenje?

Ljubosumja se ni bati, saj je trenutno stanje kriminalnega literarnega žanra v Sloveniji na takšni ravni, da avtorji prihajamo iz vseh okolij. Morda je stanje zadnje čase celo na malo preveč zavidanja vredni ravni. Od začetnega razmaha žanra smo prišli do stopnje, ko se mnogim, od katerih številni sploh ne pišejo in nimajo afinitet po pisateljevanju, dozdeva, da vsaj kriminalko pa le lahko napišejo. Nekatere v te vode potegne tudi dejstvo, da so domače kriminalke zelo brane in iskane, zato upajo, da bodo tako tudi prodajane. Podobno velja za del otroške literature. Pravljice za otroke so podobno kot kriminalke dokaj zahteven literarni žanr, a se jih prav tako lotevajo premnogi. Zanimivo je, da se kaj takega ne dogaja tudi s preostalimi žanri, na primer z znanstveno fantastiko, sodnimi trilerji ali ljubezenskimi romani.

Borut Krajnc

V vaših romanih je zaznati tudi kritiko družbe. Kritični ste do socialnih razlik, zavzemate se za pravice revnih, nižjih slojev. Tudi homofobija najde prostor v vaših romanih, tudi do tega ste kritični.

Če parafraziram umetnostnega zgodovinarja Tomaža Brejca, ki je govoril sicer o značilnosti sodobne likovne umetnosti, bi lahko dejal, da je intenca mojega pisanja socialni realizem, metoda pa kriminalka. Sicer pa bi do homofobije, ksenofobije, rasizmov vseh vrst in sploh izključevanja marginalnih delov populacije s strani večinske bil kritičen, tudi če ne bi pisal. To nima nobene zveze s pisateljevanjem, to je normalno stanje normalno mislečega, civiliziranega človeka.

Ksenofobija, strah pred tujci – kakšen odnos imate vi do tega? Na primer do migrantov?

Na srečo ima moj žanr, literarni ali filmski, tukaj dokaj enotno mnenje. Pa najsi gre za avstrijsko serijo SO-KO Wien, kjer se glavna dunajska kriminalista pišeta Nowak in Ribarski, ali pa za precej povedni dialog angleškega scenarista Ruslla Lewisa. V četrti epizodi pete sezone njegove serije Endeavour je scena, kjer se na eni od debat v okviru oxfordskega kolidža dajeta na eni strani ksenofobna političarka, na drugi pa temnopolti afriški študent. Potem ko prva zagovarja izgon vseh temnopoltih tujcev z britanskega otoka, ji drugi odgovori, da so davno pred Angli, Sasi, Normani ali hugenoti, torej njenimi belskimi predniki, ob Hadrijanovem zidu stražili Nubijci. In misel zaključi s povabilom: »Torej, če že moramo z otoka, potem bomo šli, ampak mi za vami.«

Nekaj časa je bilo znano, da je težko priti do vas, da neradi dajete intervjuje, zdaj ste malo bolj dostopni – zakaj se je to spremenilo?

Nič se ni spremenilo, pozornosti medijev si nikoli nisem pretirano želel, je pa po skoraj dvajsetih letih pisanja in ob tem, ko nastaja že tretja sezona televizijske serije po mojih romanih, te pozornosti precej več. Intervjuji me ne motijo, prej obratno, v bistvu je super, da vas moje delo zanima in da lahko javno spregovorim ter razmišljam o žanrski literaturi. Malo manj primerno pa se mi je zdelo, ko so me, na primer v času korone, spraševali tudi to, ali se bom cepil ali ne, zakaj se bom oziroma zakaj se ne bom. To nikogar nič ne briga, to je moja zasebna stvar. Še posebej pa se mi v času poplave družbenih medijev zdi človekova zasebnost velika dobrina. Za katero se splača boriti.

Kakšna je vaša delovna soba, v kateri ustvarjate? Predstavljam si minimalizem – miza, svetilka, računalnik. Imam prav? Ali imate vse nametano z zapiski, opomniki, papirji?

Zdaj je večina vsega v računalniku, tako da lahko pišem kjerkoli in kadarkoli. Res pa je, da v času snovanja nove zgodbe potrebujem tudi nekaj večjih formatov papirja, kakšno tablo in prostor, kamor si lepim opomnike. Osnovno linijo zgodbe je potrebno najprej spraviti v red in logično zaporedje. Takrat moje delovno okolje spominja bolj na kaos kot minimalizem. Če intenzivno pišem, se mi tudi za odnašanje čajnih skodelic in ovitkov čokolad zdi škoda časa.

Ustvarjate zjutraj, podnevi, zvečer? Vas vaši junaki preganjajo, tudi kadar vam ni do tega?

Večino tega, kar preberete v mojih romanih, je bilo napisanega med četrto in sedmo uro zjutraj. Čez dan težko kaj pametnega napišem, lahko pa razmišljam. Problem, na katerega naletim med jutranjim pisanjem, čez dan nosim v sebi in ga premlevam, z njim grem tudi spat. Med spanjem pa se očitno zadeva toliko uleže, da se drugo jutro zbudim z rešitvijo. In potem to z lahkoto spravim na papir. In tako gre potem iz dneva v dan.

Ste razmišljali o pisanju kakšnega drugega žanra? Bi bil pristop podoben? Malo raziskovanja, ustvarjanje glavnih oseb, zaplet in razplet? Slovenci nimamo dobrih ljubezenskih romanov, na primer. Ali pa jih imamo premalo. Bi vam ustrezal ta žanr?

Ne, o drugih žanrih ne razmišljam, detektivke mi trenutno ponujajo vse, kar od aktivnega ukvarjanja z literaturo pričakujem in potrebujem. Hkrati se mi zdi, da je boljše, če sem vsaj malo dober v enem žanru, kot da bi bil zanič v mnogih žanrih. Vem, da nisem sposoben napisati ljubezenskega romana, rad bi pa znal napisati dobro komedijo. Nasmejati ljudi, seveda z izogibanjem plehkosti, je zelo težko.

Borut Krajnc

Tadej Golob je povedal, da dostikrat pokliče kriminaliste, jih povabi na kavo in jim postavlja vprašanja v zvezi s postopki kriminalistov. Počnete tudi vi kaj takega?

Ne, vse kar potrebujem, najdem v strokovni literaturi, tiskani in spletni. Na voljo so mi vsi zakoni, pravilniki, kazenski in predkazenski postopki, forenzične preiskave in tako dalje. Marsikaj sem izvedel tudi v desetletjih spremljanja literarnega in filmskega kriminalnega žanra. Moji romani niso policijske procedure, kjer zgodba temelji na opisovanju policijskih postopkov in podobno. Če me v svojo sredo povabijo kriminalisti, se rad odzovem in tudi izvem kaj uporabnega, a da se pisati tudi brez tega.

Koliko vam pomeni, da so vaši primeri inšpektorja Vrenka dobili serijo na televiziji?

To je potrditev dela, seveda. Za prepoznavnost je to zelo pozitivno, po mojih romanih tako sega še več ljudi. Če literatura, pa najsi bo še tako brana, doseže deset ali dvajset tisoč bralcev, jih televizijska serija doseže dvesto tisoč in več.

Koliko ste sodelovali pri seriji?

Manj kot si kdorkoli misli, čeprav sem bil avtor prve zasnove scenarijev. Televizijska serija Primeri inšpektorja Vrenka je projekt Televizije Slovenija. Moji romani tvorijo samo osnovno ogrodje zanjo. V romanih ni Vrenkovega očeta, odnos z Mojco je popolnoma drugačen, spreminjane so lokacije, manj je oseb, včasih pa se spreminjajo tudi kriminalni zapleti, motivacije za umore in celo storilci. Marsikaj od tega je smiselno, nenazadnje gre le za prevod literature v drugačen izrazni jezik.

Ste zadovoljni s končnim izdelkom, z glavnimi igralci? So bili Dario Varga, Jurij Drevenšek, Lotos Šparovec, Katarina Čas … dobra izbira?

To morajo presoditi gledalci in še posebej bralci mojih romanov. Po navadi so ljudje nad filmskimi predelavami njim ljubih romanov razočarani, saj v njih ni vse tako, kot so si zadeve predstavljali oni med branjem. Sam imam tozadevno probleme pri sodobnih adaptacijah klasik Agathe Christie, ki se jih lotevata sicer eminentna filmarja Kenneth Branagh in John Malkovich. V sicer zelo legitimnih poskusih reinterpretacije danes klasičnih tekstov v skladu s sodobnim časom mi preveč rušita mojo podobo in dojemanje romanov. Kar se tiče serije Primeri inšpektorja Vrenka, mi je pri Dariu Vargi bilo zelo všeč, kako se je lotil vloge. Ko sva se pred začetkom snemanja prvih epizod dobila in se pogovarjala, kako vidiva Vrenka, so se najini pogledi razlikovali, a to je normalno. Všeč mi je bilo, da je bil Dario za vlogo Vrenka osebno zainteresiran, da je k vlogi pristopal močno motiviran. To je zelo pomembno, saj prav igralec literarnemu junaku da podobo, glas in obnašanje. Mu vtisne značaj.

Kako se človek počuti, ko vidi svoj roman v televizijski, uprizorjeni, igrani obliki?

Malo mešano. Po svoje je zadovoljen in ponosen, včasih ga pa kaj tudi ujezi. Zase vem, da sem kar precej časa potreboval, da sem se navadil na drugačno obliko ustvarjanja. Ko pisatelj piše roman, je sam in samo od njega je odvisno, kaj se bo zgodilo, kam bo zašla zgodba in kakšno usodo bo namenil svojim junakom. Ko pa se snema televizijska serija, je pisatelj oziroma scenarist samo en od kamenčkov v celotni produkciji. Ko sem nekoč malo preveč težil glede zapisov v scenariju, mi je Jani Virk, odgovorni urednik igranega programa, lepo pojasnil, da je s scenarijem, ki sem ga napisal, tako kot z otrokom. Slej kot prej odraste in odide po svoje.

Kako nastaja nov roman? Na listkih, v glavi, v računalniških zapiskih?

Najprej v mislih. Dolgo se ideje preigravajo samo v mislih, tudi v sanjah, nato se nekaj malega pojavi na kakšnem lističu. In nato, ko sem res prepričan, da je ideja dobra, se začne druga faza. Vse skupaj se spravi v diagrame, časovne premice, sociograme med liki, določijo se točke poudarkov in podobno. Šele potem se začne pisanje. Od tu naprej pa gre vse neposredno v računalnik.

Ali se zdaj, ko je na primer inšpektor Vrenko postal Dario Varga, tudi vam prikazuje v njegovi podobi?

Ne, podoba Martina Vrenka, ki jo imam v glavi, se s tem ni spremenila. Tako kot se ni spremenila podoba drugih likov. Bolj kot se razvija televizijska serija, bolj sta to dva vzporedna, a dokaj različna svetova.

Kakšno pa je vaše zasebno življenje? Razburljivo kot v vaših kriminalkah ali malo bolj dolgočasno, predvidljivo?

Moje osebno življenje je na srečo dosti manj razburljivo kot to, kar opisujem s svojih knjigah.

Katere stvari se vam zdijo v življenju pomembne?

Poštenost, odgovornost, odkritost, zavzetost, kritičnost, samokritičnost, skromnost, radovednost, zdrav dvom, mišljenje z lastno glavo in upiranje neumnostim.