Opozorili so me, da ste pravi plejboj. Vam ta oznaka, ki so vam jo pravzaprav dali mediji, sploh kaj pomeni?

Ah, plejboji so po navadi moški, ki blefirajo, a se v življenju po navadi dobro znajdejo in izkoriščajo ženske, tudi v lastne finančne namene in koristi. Po drugi strani pa bi najbrž vsak moški kdaj rad bil plejboj. Če ljudje govorijo, da sem plejboj, pa naj bo, sem pač plejboj.

Ali ste v resnici alfa samec?

Bolj mi je všeč, če mi rečete beta. Nikoli se nisem eksponiral in želel biti lider, čeprav človeka pogosto okoliščine spravijo do tja, da mora prevzeti vajeti, če drugi tega niso sposobni. Tako lahko kar nenadoma postaneš gonilna sila. Včasih to tudi moraš postati, ker drugače ne gre.

To sem vprašala za ogrevanje. Ste tudi doktor bioloških znanosti, magister medicinskih ved, doktor veterine, metabiolog in še marsikaj ... Kateri od teh nazivov vam največ pomeni?

Vse našteto je del mene. Poleg vsega tega sem še diplomant mirovnih študij, mojster borilnih veščin, težko bi se odločil, kaj mi pomeni največ. Vse mi pomeni zelo veliko. Vse to so segmenti, ki so me ustvarili celovitega. Enkrat me je profesor Andrej Ule, ki je bil član komisije za moj doktorat – multidisplicinarna je bila komisija, takrat je bila to bolj redkost kot pravilo – vprašal, Artur, a si ti zdaj biolog ali filozof? Rekel sem mu, da je to zelo lepa gesta, da me profesor kaj takega vpraša, kajti doktorat je bil iz filozofije biologije. A kaj naj rečem, recimo, da sem kot Cyrano de Bergerac, ki je bil hkrati filozof, naravoslovec, poet, ljubimec.

V daljni zgodovini je bilo običajno, da so bile različne vede združene, na primer stari Grki in Rimljani so bili hkrati filozofi, matematiki, astronomi, retoriki in tako dalje ... Odlično so se dopolnjevali.

Tudi kasneje v zgodovini je bilo tako, de Bergerac je živel v renesansi.

Ja, toda vi verjetno ne bi želeli živeti takrat, če bi lahko potovali skozi čas?

Ne, seveda ne. Sicer pa sem se malo prej v bifeju družil, kako bi rekel, z najbolj klavrnimi ljudmi, ki so po nekih lestvicah družbenega razvrščanja popolnoma na dnu, a so kljub preprostosti zelo dobri, prave dobričine. Rad grem v takšno družbo. Celo rajši se pogovarjam s takšnimi ljudmi kakor s kravatarji.

V tem smislu ste kot igralec Keanu Reeves.

No, tako, se strinjam.

Primož Lavre

Kaj je metabiologija?

Filozof Aristotel je že davno napisal delo Metafizika, kar je pomenilo »za fiziko«. Vendar sploh ni mogel natančno definirati, kaj naj bi to bilo. V bistvu gre za ontologijo, pred Metafiziko je napisal delo Fizika, v katerem se je ukvarjal s fizikalnimi rečmi, v Metafiziki pa s tistimi, ki so bile bolj absolutno filozofsko nedefinirane; torej gre za delo, ki se ukvarja z vprašanji o bitnosti osnovnih stvari, na primer kaj je naš obstoj in zakaj obstajamo, no, to je metafizika. Metabiologija pa izvira iz biologije z vsemi atributi in vrednotami. Poleg tega je biologija sama po sebi tudi bolj teoretična. Če jo primerjamo z veterino ali medicino, vemo, da gre pri slednjem že za prakso. In jaz sem iz prakse postopoma šel čedalje bolj v metafizično sceno. 

Skratka, če metabiologijo definiram tako, da bo vsem razumljivo, je to veda, ki izvira v biologiji in gre nato malo čez v filozofijo. Jaz sem jo na tri dele razparceliral v svoji knjigi, v kateri sem se tudi poimenoval kot oče metabiologije. En del je filozofija biologije, drugi je evolucijska psihologija, to sta precej sorodni, a hkrati zelo ločeni vedi, tretji segment, ki ni več vsebinski, je oblikovni, pa je literatura. To je onstran vsega, kar pomeni, da na en simpatičen, duhovit, spiritualen način nekaj poveš. Podobno kot se sedaj pogovarjava midva. Stvari bi lahko razlagal suhoparno, lahko sem pa zanimiv.

Lahko razložite to na konkretnem primeru?

Oh, tega je toliko, da ne vem, kje bi začel. Najbolje, da bralci vzamejo v roke moj Manifest metabiologije. Lahko pa povem anekdoto, ki ravno tako ponazori prav to, kar me sprašujete. Na biotehniški fakulteti, na biologiji, kjer sem predaval, sem bil asistent pri profesorju Jermanu, s katerim sva bila dobra kompanjona. On je bil moj mentor, potem sva pa skupaj knjige pisala, učbenike, tudi eno monografijo in več člankov. On je bil fantastičen človek in bila sva povsem enakopravna, sploh se ni obnašal kot moj nadrejeni. Jaz sem mu pa slovnične napake popravljal. Potem pa je tam profesor Sket šel v pokoj in niso imeli predavatelja za evolucijo, ker nikogar ni bilo, so poklicali Jermana in mene. Delo sva si razdelila. On je imel predavanja, jaz kot sekundant sem pa imel vaje, čeprav sem tudi predaval.

No, preden sem postal asistent, so me morali na fakulteti potrditi, zato sem moral pokazati svoje delo, in sicer članke, ki sem jih do tedaj objavil. Imel sem resnično veliko člankov iz različnih medijev, One, priloge Dela in Slovenskih novic, Sobotne priloge Dela, Demokracije, ampak komisija, ki je to pregledala, je v izjavi zapisala, da so moji članki v redu, ampak da je moj vokabular premalo suhoparen. Prav to so napisali. Premalo suhoparen, noro.

Ste bili za njihov okus preveč mainstream?

Očitno. Vsekakor je zvenelo, kot da si premalo pokakan ali premalo grd, neumen. Saj veste, suhoparen pomeni, da si dolgočasen, a oni so zame napisali, da sem premalo dolgočasen. Taki primeri se še dandanes dogajajo. Zbirati moraš točke, objavljati moraš v znanstvenih revijah, dobivati priznanja, ki si jih delijo kar sami med sabo, a jaz tega nisem prenesel. Zato sem potem preprosto odšel s fakultete. Poleg tega me niti moje lastno predavateljstvo ni več navduševalo, ker sem se izživel in sem videl, da to nikamor ne pelje. Poleg tega sem ravno v tistem času videl film Društvo mrtvih pesnikov, ki me je nekako prebudil.

Vemo, za kaj živimo, medicina, pravo, finance in še kaj omogočajo naš obstoj, a živeti je vredno za umetnost, kulturo, poezijo?

Tako, v filmu so študentje navdušeni nad predavateljem, ki ga je upodobil tedaj še živeči Robin Williams. In sam zase vem, da sem bil tudi jaz zelo dober predavatelj, a me študentje niso tako dojemali. Dojel sem, da so med mojimi slušatelji v glavnem povprečni ljudje. Niso se mi divili.

Niso bili radovedni? Niso postavljali vprašanj?

Bilo je nekaj takšnih, s katerimi se je dalo delati, večina pa žal res ne, zato sem si rekel, kaj bom zdaj tukaj trem predaval, preostali pa ne sodelujejo, eh, ni se mi več dalo opravljati poklica predavatelja na fakulteti, ker nisem dobil potrditve. Ugotovil sem, da je bolje, da se posvetim literaturi, da grem v svoje sfere, kjer se dobro počutim in v pisanju poezije izjemno uživam. V predavateljstvu nisem več užival. Zato sem šel.

Vzeli ste mi vprašanje z jezika. Kako to, da kljub izjemni izobrazbi ne opravljate poklica iz šolanih ved?

Ker nisem dovolj dolgočasen, predvsem pa mi ni treba delati kakor predavatelj. Nikomur se mi ni treba uklanjati. Nič mi ne manjka.

Omenili ste evolucijo. Kje je naš zahodni svet, zavil v napačno smer?

Povsod se najdejo svetli posamezniki, na primer Sokrat ...

Ja, v zgodovini, danes takšni posamezniki manjkajo.

Vseeno se bom držal Sokrata. A če bi se ljudje zgledovali po njem, danes ne bi nikamor prišli.

Kdo je danes modrec?

Številni ljudje so dobri, za vzor si lahko vzameš kogarkoli, ki je napravil nekaj pametnega ali simpatičnega. Za zgled sta ti lahko tudi Jim Morrison ali Vili Resnik. Pravzaprav lahko vsak človek prispeva en segment vzora. Razen če ni totalna gnida, ampak principielno ti vsak človek lahko prispeva tudi nekaj dobrega in ti njemu tudi. Da bi se jaz zgledoval prav po posameznikih in vzorcih, no, to se mi zdi pa malo brez zveze. Mora biti raznolikost. Mora obstajati Janez Janša, Robert Golob in vsi derugi tudi. Vsak ima v sebi nekaj dobrega. Seveda je vprašanje, kakšen je pri tem za narod neto izkupiček in pri kom je večji ali manjši.

Najraje pišete?

Če bi moral samo pisati, bi se mi zmešalo.

No, saj sama vem, da je pisanje naporno delo.

Zato pa pravim, da mora človek početi več stvari. Malo mora pisati, iti malo naokoli, med ljudi, se imeti fino, se ukvarjati s športom, jaz delam trebušnjake in tečem. Včeraj sem končal šesto knjigo Atojade, šestdesettisočo kitico sem finaliziral. Zadnje dni sem bil totalno na spidu, v dveh dneh sem napisal dvesto kitic, to je ogromno, v povprečju jih sicer naredim po trideset na dan. Zdaj sem se že zverziral in pišem nenavadno hitro, pa tudi nenavadno dobro.

Včasih so rekli, da pesnik najprej potrebuje navdih. V resnici potrebuje disciplino.

Red in disciplino. Navdih je pa lahko čisto vsaka scena. Ko sem bil mlajši, sem ravno tako pisal poezijo, dobre pesmi, leta 1992 je izšla moja pesniška zbirka Dolina lepotic. Knjige Atojade so izjemno debele, tista knjiga je bila zelo tanka, rjave barve z zlato obrobo. Izjemno lepa knjiga. In tista poezija je ravno tako izjemno lepa. A pisal jo je en drug jaz, saj to je bilo pred kakšnimi petintridesetimi leti. Včasih so rekli, da mora pesnik biti mlad, pa hitro mora umreti, jaz pa menim drugače. Še vedno sem živ, še vedno pišem pesmi in sedaj pišem drugačne pesmi, kot sem jih pisal nekoč, saj sem zdaj tudi jaz drugačna oseba. Še vedno se mi ob poeziji, ki sem jo pisal kot mladenič, utrne solza. Če bi vam sedaj prebral kakšno od tistih pesmi, bi zajokal.

Primož Lavre

So srčne in iskrene?

In dobre! Tudi ritmične. Vedno sem veliko dal tudi na formo. Ritem in rima sta morala biti. Sedaj pa pišem intelektualne, ja, blazno intelektualne pesmi in totalno odfukane kitice, palindrome.

Spomnim se vaših kolumn izpred petindvajsetih let, ki ste jih objavljali v Oni. Spomnim se tudi burnih odzivov, ki ste jih prejemali.

Tega se ne spomnim.

Jaz pa!

Spomnim se, da sem pisal zelo dobre kolumne in sem jih na koncu tudi objavil v eni monografiji kot dobrih sto kolumn. Najprej sem jih hotel objaviti sto, a sem jih še petindvajset dodal. Izbral sem najboljše. In takšna knjiga ostane za vse večne čase. Kolumnizem, ki je aktualen, ki se sproti ukvarja z gospodarsko-političnimi ter drugimi družbenimi problemi ali vsaj dogodki, tisto je tako, efemerno. Potem sem imel pa še tisto sokolumnistko, joj ...

Aha, antropologinja Vesna V. Godina je pisala žensko mnenje, vi pa moško. Ste jo kdaj spoznali osebno? Se dobro razumete z njo?

Enkrat sva se videla v živo. Povabili so naju na neki forum v Celju in se spomnim, da je gospa, ki je od mene starejša kakšnih petnajst let, trdila eno strašno neumnost. Rekla je, da biologija nima nikakršnega vpliva na človekovo socialno stanje.

To je res neumno. Dobro, ni vse v genih, marsikaj pa je.

Obupne tendenciozne stvari je trdila. Ne bom javno rekel, kaj si mislim o njej, ker želim ostati vljuden. Pustiva njo, pojdiva dalje.

Ja, pojdiva na Atojado, nad katero sem navdušena in ki vam bo kmalu prinesla omembo v Guinnessovi knjigi rekordov.

Ko govorim o tem, se sicer zafrkavam ...

Dolžina Atojade je že močno presegla Mahabharato, ep iz stare Indije, ki je doslej veljal za najdaljšo pesnitev na svetu. Atojada ga je presegla že pred dvema letoma, in še pesnite. To ni zafrkancija.

Za to imam agentko in s tem se zdaj ona ubada.

Ste član slovenskega pisateljskega društva?

Sem, dosmrtno. Ljudje radi uporabljajo izraz doživljenjsko, kar je neposredni prevod iz srbsko-hrvaškega izraza doživotno, ampak ta beseda ni nič. Reče se dosmrtno ali vseživljenjsko. Doživljenjsko je tisto, kar je pred življenjem, še preden se bitje rodi, ne, še preden si sploh spočet. Če je nekaj doživljenjsko, se v življenju še ni zgodilo, ker ga ni.

Koliko knjig Atojade ste dali tiskati?

Moram prav pomisliti, ker je tega tako veliko. Zdaj bom dal natisniti naslednjo knjigo in v njej bo petindvajset tisoč kitic, to sta skupaj dve in pol Atojadi, kajti sicer jih dam tiskati v eno knjigo po deset tisoč. Ta bo zelene barve. Prva je bila rjava, druga modra, tretja je bila tudi luštna, četrta je bila rumena, za peto sem želel, da bi bila češnjeva, pa je tiskar zafrknil in namesto rdeče češnje napravil trulo češnjo in je delovala grdo, na rjavo vleče, ni mi všeč, zato bom tisk te šeste zdaj nadziral, ker želim takšno zeleno, kot je šmarnica. Bele črke bodo na platnicah.

Kakšni so pa na Atojado odzivi bralcev?

To je avantgarda. Saj eni razumejo in pohvalijo, drugim se ne sanja, za kaj gre. Mislim, da večina ne ve, za kaj gre.

Potem pa povejte, za kaj gre?

Tolikokrat sem že razložil, da se mi zdi, da večina še vedno ne razume. Ampak v tem je bistvo umetnosti, da greš naprej in iščeš nove obale. Lahko pa vam dam recept za branje? No, Atojado lahko odprete kjerkoli, preberete eno kitico ...

In nam bo vse jasno?

Ali pa vam ne bo nič jasno! Lahko pa si zastavite kakršnokoli vprašanje, to je kot ene sorte brevir. Na primer vprašate se, hja, danes imam naporen dan, grem na pogovor za novo službo, kaj mi lahko Atojada pove? In jo nekje pač odprete, kjerkoli. Lahko bi odprli tudi Franceta Prešerna ali Prousta, a če smo že pri Atojadi, govorimo o njej. Skratka, odprete knjigo in si sami izberete kitico, jo preberete, in če se boste res zamislili, vam bo tista kitica nekaj povedala. Sami si boste izbrali, kaj vam bo tista kitica povedala. V tem boste dobili navdih.

Povejte mi eno kitico, verz, ki se ga slučajno spomnite?

Lahko vam povem cel sonet?

Toliko prostora v časopisu žal nimamo. Bolje, da ljudje knjige vzamejo v roke. Mahabharata je bolj religiozna, izhaja iz sanskrta, opeva tudi bitke, delno je filozofska, Atojada je bolj ljubezenska?

Ko narediš palindrom, te samo črkovanje pripelje do tega, da ustvariš novo besedo. Lahko je to že obstoječa beseda, lahko pa je popolnoma nova. Beseda palindrom se nazaj prebere mordnilap, potem pa iz tega moraš narediti nekaj smiselnega: morda ni lapsus, na primer. Dante Alighieri je napisal Komedijo, potem so kasneje dodali, da je Božanska. V pesnitvi je uporabljal osebna poznastva z ljudmi, ki so bili bodisi njegovi prijatelji bodisi sovražniki, saj veste, da so ga izgnali iz Firenc.

Primož Lavre

Potem jih je pa fino nabil v Božanski komediji in vsakega poslal v krog pekla, ki si ga je zamislil.

Tako, bravo! Po svoji lastni presoji jih je razporedil, in jaz počnem enako. Tiste, ki so mi najbolj zoprni in antipatični, sploh ne imenujem ali pa o njih ne pišem, ker si omembe ne zaslužijo. Kreteni, ki se jim je Dante s pisanjem maščeval, so zgodovinsko ovekovečeni, podobno kot množični morilci, ki postrelijo cel razred samo zato, da bodo prišli v zgodovino. Glede Danteja bi rad dodal, da je pol pesnitve imanenca, kar pomeni to, kar je tu in zdaj ali je bilo, skratka nekaj kar je oprijemljivo. Druga polovica je transcendenca, torej tisto peklensko, božansko, vicejansko, purgetorijansko, kakršnokoli že. Ampak kopico stoletij pozneje, smo v drugem času in tudi pišemo drugače, vsaj jaz.

V kateri krog pekla bi dali novinarje?

Pošteno novinarstvo gre v nebesa, drugo pa ...

Mene ne skrbi, da ne bo pomote.

Mene tudi ne, kar precej tekstov sem napisal kot novinar in mislim, da so vsi bili dobri, denimos intervju s svetovno znano atletinjo Merlene Ottey, ki se je preselila v Slovenijo.

Kaj vam pomeni ljubezen?

Včasih so rekli ah, ljubav je bol, ampak to se mi ne zdi logično. Če boli, potem ni ljubezen, ampak bolečina. Kar je zganjal Prešeren, se meni zdi neumno.

Ne vem, kaj je videl na Primičevi Juliji. Bila je prav grda. Naj mi kdo ne zameri.

Res je bila grda.

Kako se je sploh zaljubil v njo?

Saj se ni. Poznate interpretacijo, ki jo je pripravil Matjaž Kmecl?

Žal ne.

Prešernov prijatelj in nekakšen mentor Matija Čop, mu je svetoval, daj, piši ti o ljubezni, pa bo iz tega tudi kaj koristi.

In Prešeren se je vrgel na Francesca Petrarco?

Ja. In na Danteja. Tam je pobral maniro in sonete, ki so seveda dobri, a so lažnivi. Prešeren v to babo sploh ni bil zaljubljen. On je izhajal iz srednjega sloja, ona je bila pa meščansko dekle, njena družina je imela denar. Prešeren je Julijo hotel poročiti samo zaradi denarja.

A, sugar bejbo je iskal.

Mhm. Primičeva familija ga zato ni resno jemala, še zlasti zato, ker je bil pijanec, kot sem na primer jaz ...

Nikoli ne govorite o sebi žaljivo.

V redu. Potem pa bom rekel, da je bil boem kot jaz, a bil je tudi genialen, ampak o vsem skupaj so odločale ekonomske okoliščine. Dandanes mi je všeč, da ste ženske samostojne. Lahko se pohvalim, da sem tudi jaz feminist.

Vseeno mi niste povedali, kaj vam pomeni ljubezen?

Love is all around.

To je naslovna skladba filma Štiri poroke in pogreb.

Tudi Čuki so to peli: Vsepovsod ljubezen ... mmmmm ... čutim jo v laseh, pa še v kosteh ...

V kosteh res ne ...

Šalim se.

Ljubim Jane Austen. Ko je še živela, njene literature nikakor niso cenili, pravili so, da piše »po žensko«. V tistih časih ženske še niso imele veliko pravic, sodobni čas ji je prinesel zasluženo slavo. Postumno, a kljub temu bolje pozno kot nikoli.

Vse skupaj je marketing. Ljubezen pa je vse. Love and hate sta dva pola, ki sta si nasprotna, zato to dvoje ne gre skupaj.

Jin in jang pa?

Ja, ženski jin in moški jang se dopolnjujeta. Midva sva sedaj med tem intervjujem kot jin in jang, perfektno se v dialogu dopolnjujeva in si nisva nobeno nasprotje. Vsekakor pa zelo podpiram ljubezen, sodelovanje, iz altruizma sem celo doktoriral, ampak to je še hujše od najhujše ljubezni.

Primož Lavre

To je dajanje, predajanje, razdajanje, brez pričakovanj.

O tem sem že pred časom izdal knjigo. Čisti altruizem je seveda poguba za tistega, ki daje. Prej ali slej pride do absurda. Najprej si altruist do svojega otroka, kar je genetski egoizem, rad ga imaš, to je prva stopnja altruizma. Nato greš naprej do drugih, tretjih in celo do sovražnikov postaneš altruist, celo do virusov postaneš altruist – kot Jure Detela.

Jure je v življenju strahotno trpel. Vse rane si je zadajal sam, da je potem o tem lahko pisal; bil je zelo nadarjen, a milo rečeno, tudi čudaški. Verjetno je šlo za posledice travm, ki mu jih je v otroštvu nehote prizadejala njegova lastna mati.

Najbrž res glede na to, da je nekje zapisal, da se žrtvuje za bakterije in podobne neumnosti.

Kdaj ste bili nazadnje resnično zaljubljeni?

Pred kakšnimi štirimi dnevi, ko je prišla moja aktualna žena in mi rekla, da me pelje na morje, jaz sem ji pa že tri ure prej poslal sporočilo, da še ne morem na morje, zato se mi je, ko je prišla, kar nekako zasmilila. Začutil sem toplino, občutek, da jo imam rad.

Katero knjigo ste prebrali nazadnje?

V celoti nobene, ker nimam časa. Veliko raje berem stripe, sploh Dylana Doga.

Nisem si mislila da Dylan Dog še izhaja. Oboževala sem ga, ko sem bila še otrok, lahko bi ga primerjala z nadaljevanko Dosjeji X.

Vse imam tudi shranjene, celo zbirko. Veste, da je Umberto Eco, intelektualec, ki je bil ravno tako Italijan kakor je italijanski strip o Dogu, dejal, da ga samo tri sorte literarnih stvaritev nikoli ne razočarajo ali dolgočasijo. Na prvo mesto je postavil Biblijo, na drugo dramatika Williama Shakespearja, no, kot tretje pa je izpostavil stripe o Dogu.

Neverjetno, kako smo si podobni. Čeprav nisem dovolj pogumna, da bi se v intelektualnem smislu postavila ob bok vam ali Ecu – ki je, škoda, že pokojni – moram povedati, da sem v dialogu z vami izjemno uživala. Hvala, ker ste si vzeli čas.

Hvala enako. Lepo, da ste prišli. Res upam, da se še srečava.