Na Glavnem trgu v Mariboru je lokal, ki ga marsikdo pozna preprosto kot »pri Angležu«. To ni uradno ime, niti ne piše na nobeni tabli. A med rednimi gosti je dovolj, da nekdo reče: »Se vidimo pri Davu.« Vsi vedo, kam gredo. Za to preprosto oznako stoji David Cox. Anglež s severovzhoda Anglije, nekdanji učitelj smučanja, popotnik, plavalec, podjetnik in danes eden najbolj prepoznavnih tujcev v Mariboru.

Čeprav se je David v mesto preselil pred šestnajstimi leti, ga prijatelji in znanci že dolgo ne obravnavajo več kot priseljenca. »Ko me ljudje, ki me poznajo že dolgo, opisujejo drugim, pogosto rečejo: ‘On je naš,’« pove z nasmehom.

Andrej Petelinšek in osebni arhiv Davida Coxa

Morda je prav v tem bistvo njegove zgodbe. Ni človek, ki bi prišel v Slovenijo in poskušal ustvariti košček Anglije. Nasprotno. Maribor ga je, kot pravi sam, »zgrabil in nikoli več spustil«.

Iz mesta vetra in morja

David prihaja iz Hartlepoola, mesta na severovzhodni obali Anglije. Kraj z okoli sto tisoč prebivalci, približno toliko kot Maribor. Del Anglije, ki ga turisti redko obiskujejo, a ga domačini nosijo v sebi z značilno delavsko trmo in pripadnostjo. Odraščal je med morjem, vetrom in športom.

Že kot otrok je veliko potoval, saj je njegov oče delal na Norveškem. Svet je spoznal precej prej, kot ga spozna večina ljudi. Kasneje je življenje nadaljeval v podobnem ritmu. Šest mesecev tukaj, šest mesecev tam. Sezonsko delo, smučarski centri, nova okolja, novi ljudje.

Andrej Petelinšek in osebni arhiv Davida Coxa

»Preden sem prišel v Slovenijo, se nikjer nisem zares ustalil. Ves čas sem bil na poti,« pove o svojem življenju in delu, saj se je dvanajst sezon preživljal kot učitelj smučanja na različnih koncih sveta. Živel je v Združenih državah Amerike, na Škotskem, v Franciji, nekaj časa tudi na Novi Zelandiji.

Te izkušnje so ga oblikovale bolj, kot bi ga lahko katerakoli šola. »Če bi vse življenje ostal v domačem mestu, bi bil danes gotovo drugačen človek. Potovanja te naučijo, da obstaja več načinov življenja, več kultur, več pogledov na svet.« Prav odprtost do ljudi in drugačnosti je ena njegovih najopaznejših lastnosti. Morda zato tudi v Sloveniji nikoli ni ostal zgolj tujec.

Ljubezen na zasneženem pobočju

Čeprav danes njegovo življenje zaznamujeta družina in lokal, se je vse skupaj začelo na snegu. V kalifornijskem smučarskem središču Mammoth Mountain sta z Niko, sedaj že ženo, delala kot učitelja smučanja. Spoznala sta se ob koncu sezone, nato pa sta nekaj časa živela vsak na svojem koncu sveta.

Ostala sta v stikih, naslednjo sezono pa se ponovno srečala in postala par. Potem je prišla Nova Zelandija. Še nekaj sezon, še nekaj let potovanj. Na neki točki pa sta se odločila, da bo treba nehati živeti iz kovčka.

Andrej Petelinšek in osebni arhiv Davida Coxa

»Nisva želela živeti v mojem domačem mestu, zato sva se odločila za njeno. Zdelo se nama je smiselno začeti tam, kjer so družina in prijatelji.« Tako je Maribor postal poskus. Poskus, ki traja že šestnajst let. Toda šele ko sta pred dvanajstimi oziroma desetimi leti na svet prišla sin in hčerka, se je zares zavedel, da je Maribor dom.

Siva jesen in počasno zaljubljanje

Prvi vtis, ki ga je na Davida naredila Slovenija, ni bil posebej romantičen. Še danes se smeji ob spominu na november, ko je prvič obiskal Maribor. »Prišel sem z Nove Zelandije, kjer je bila takrat že pomlad. Potem pa sem pristal tukaj. Dež, sivo nebo, vsi v črnih jaknah.« Prizna, da ga je vreme skoraj prestrašilo.

Toda že nekaj dni kasneje sta se z Niko odpravila proti Bohinju, Kranjski Gori in Piranu. Takrat je začel razumeti, da države ne gre soditi po enem deževnem tednu. »Takrat sem si rekel: v redu, to pa je nekaj drugega,« pove v smehu. Danes ga pri Sloveniji najbolj navdušuje kakovost življenja. Ne govori o plačah ali statistiki. Govori o vsakdanjiku. O ljudeh, ki si vzamejo čas za kavo.

Andrej Petelinšek in osebni arhiv Davida Coxa

O pohodih. O družinskih kosilih. O tem, da življenje ni zgolj delo. »V Veliki Britaniji marsikdo ne razume, kako pomembno je, da si vzameš čas zase. Ko sem prišel v Maribor, sem se spraševal, kdaj ljudje sploh delajo. Lokali so bili polni, ljudje so hodili v hribe. Potem sem počasi razumel, da je to del načina življenja.«

Najtežja beseda: jabolko

Čeprav danes brez težav vodi lokal, sprejema goste in klepeta s strankami, začetek ni bil enostaven. Največji izziv je bil jezik. »Slovenščina je težka. Še danes delam napake.« Prvih nekaj let je bilo posebej zahtevnih. Ne le zato, ker ni razumel ljudi, ampak tudi zato, ker ga marsikdo ni želel razumeti.

Andrej Petelinšek in osebni arhiv Davida Coxa

»Veliko ljudi me je želelo učiti slovenščino. Kar je lepo, ampak včasih sem se zaradi tega počutil neprijetno.« Spominja se obiskov trgovin, kjer je bilo pred šestnajstimi leti še veliko starejših prodajalk, ki niso govorile angleško. Ne le, da se je moral naučiti, kako denimo reči jabolko, to besedo je bilo treba potem še pravilno uporabiti v stavku in slovenska slovnica se mu je zdela zelo težka. Danes se temu smeji. Slovenščina sicer ni popolna, a je dovolj dobra, da lahko samostojno vodi posel in se pogovarja z gosti.

Prostor, kjer se lahko ustaviš

Leta 2013 se je rodila ideja o lokalu. Takrat David še ni bil prepričan, da bo ostal v Sloveniji za vedno. Poučeval je angleščino, vendar ga delo ni izpolnjevalo. Potreboval je nekaj svojega. Ko se je pojavila priložnost za prostor na Glavnem trgu, sta z ženo začela razmišljati drugače. V tistem delu mesta takrat ni bilo veliko življenja.

Prostor je bil prej trgovina. Potrebna je bila popolna preobrazba. Tako je nastal The Living Room. Ne kot tipičen angleški pub. Ne kot trendovski mestni bar. Nekje vmes. »Vedno sem ga videl kot bolj moderen pub kot pa klasičen bar,« pove David in razloži, da so ga pri snovanju ambienta med drugim inspirirali tudi podeželski angleški pubi, ki slovijo po domačnosti. Ko človek stopi skozi vrata, hitro opazi, da prostor res deluje drugače. Knjige, les, mehka svetloba, občutek dnevne sobe.

Ime ni naključje. Prvotna ideja je bila celo, da bi ljudje prihajali brat. A David se danes pošali, da to ne bi bilo ravno donosno. »Če dva človeka tri ure bereta knjigo, to ni ravno dobro za promet.« Kljub temu je nekaj od prvotne zamisli ostalo. Predvsem občutek domačnosti, ne manjka pa niti kotiček s knjigami in časopisi.

Andrej Petelinšek in osebni arhiv Davida Coxa

Največje zadovoljstvo mu namreč ne predstavljajo polne mize. »Najbolj ponosen sem, ko vidim človeka, ki pride sam. Sedi, spije kavo ali pivo in se vrne naslednji dan. Takrat vem, da se tukaj počuti doma.«

Nogomet kot jezik pripadnosti

Če obstaja tema, ob kateri Davidove oči zasijejo skoraj tako kot ob pogovoru o družini, je to nogomet. Nogomet je bil del njegovega življenja od otroštva. Čeprav je bil njegov glavni šport plavanje, ki ga je intenzivno treniral še dve leti po koncu študija – med najboljšimi obdobji kariere se je povzpel celo med šestnajst najboljših britanskih plavalcev na 100 metrov delfin – je nogomet ostal stalnica. Danes ga spremlja še intenzivneje, ker ga igrata oba otroka.

Andrej Petelinšek in osebni arhiv Davida Coxa

Sin in hči. »Presenetilo nas je, da igra tudi hči. V svoji starostni ekipi je edino dekle, a ji gre odlično.« Vsak konec tedna družina obiskuje nogometna igrišča po bližnji in daljni okolici; Slovenj Gradec, Jarenina, majhne vasi in kraji. Prav preko otroškega nogometa spoznava Slovenijo na način, kot ga turist nikoli ne bi mogel.

David ostaja zvest tudi svojemu klubu iz otroštva – Hartlepool Unitedu. Klubu trenutno iz petega angleškega ranga tekmovanja. Klubu, za katerega večina Evrope nikoli ni slišala. In prav zato ga ima rad. »Moje sanje so, da bi nekoč videl Hartlepool igrati na Wembleyju. In da bi Anglija končno spet osvojila veliko lovoriko. Morda bo to letos. No, najverjetneje ne bo,« pove v smehu.

Ko Maribor živi za nogomet

The Living Room je med večjimi nogometnimi tekmami povsem drugačen prostor. Terasa se napolni. Pivo teče hitreje. Glasovi postanejo glasnejši. David pa ostaja rahlo nervozen. Ne zaradi rezultata. Zaradi elektrike in drugih morebitnih nepredvidljivih zapletov.

»Vedno me skrbi, da bo ravno med finalom zmanjkalo elektrike.« Še posebej boleči so bili zanj angleški porazi v finalih evropskega prvenstva. Obakrat je tekme spremljal v svojem lokalu. Obkrožen z ljudmi. In obakrat razočaran odšel domov. Nogomet zanj ni zgolj šport. Je del identitete krajev in ljudi.

Andrej Petelinšek in osebni arhiv Davida Coxa

Zato ga nekoliko žalosti, da Maribor nima več evropskih nogometnih večerov, kakršnih se spominja iz časa svojega prihoda. »Ko sem se preselil sem, so bile v Mariboru tri velike stvari, ki si jih moral označiti na koledarju: evropske tekme NK Maribor, Lent in Zlata lisica.

Danes je vse nekoliko manjše.« A optimizma mu ne zmanjka. Tako kot verjame, da se bo nekoč pobral Hartlepool, verjame tudi, da se bo pobral Maribor. »Nogomet daje ljudem upanje. Sploh v mestih in krajih, kjer življenje ni vedno lahko.«

Med Angležem in Mariborčanom

Ko ga vprašamo, ali se vidi v Mariboru tudi čez deset ali dvajset let, ne odgovori takoj. Pogleda po lokalu. Kot da preverja, ali je vse na svojem mestu. Potem prikima in doda, da si kljub temu želi ponovno tudi potovati.

Morda bo nekoč, ko bosta otroka večja, dalj časa preživel z Niko v kakšni koči na škotskih otokih. Leto ali dve, nikoli pa se ne bi odpovedal življenju, ki sta ga skupaj ustvarila v Sloveniji. Pravi, da je danes skoraj žrtev lastnega uspeha. Ljudje ga povezujejo z lokalom. Prihajajo zaradi prostora, a tudi zaradi njega. »Če bi nekdo rekel: Dava sploh ni več tukaj, ga ne zanima več ... bi me to res prizadelo.«

Andrej Petelinšek in osebni arhiv Davida Coxa

In morda je prav v tem skrivnost njegove zgodbe. David Cox ni prišel v Maribor z velikimi načrti. Ni želel osvojiti mesta, ga spreminjati ali mu vsiljevati svoje kulture. Prišel je zaradi ljubezni.

Ostal zaradi ljudi. Vmes pa ustvaril prostor, kjer se lahko človek za trenutek ustavi. In kjer je Anglež iz Hartlepoola počasi postal eden od »naših«. Morda zato tudi The Living Room ni samo lokal. Je zgodba o tem, kako lahko nekdo najde dom in svojo dnevno sobo daleč od doma. In kako lahko mesto posvoji človeka, ki je nekoč prišel zgolj na obisk.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter