Zaveda se odgovornosti, ki jo prinaša ilustriranje del velikega pisatelja, in se osredotoča na besedilo kot okvir, znotraj katerega ustvarja. Njena inspiracija izhaja iz različnih plasti spominov in izkušenj, ki jih je nabrala skozi življenje. V intervjuju se dotakne tudi izzivov, ki jih prinaša ilustriranje znanih pravljic, pri čemer je potrebno najti svojo avtorsko vizijo, ne da bi preglasila obstoječe podobe. Opozarja, da so nekatere podobe iz otroštva neprekosljive in da se z njimi vedno znova srečuje pri svojem delu.

Čestitke za prejeto nagrado Hinka Smrekarja. Kaj vam kot ilustratorki pomeni ta grada?

Tako kot vseh nagrad sem je iskreno vesela. Lepo je prejeti priznanje od kolegov. Se mi pa zdi, da nagrade za preteklo delo vedno pridejo v trenutku, ko si z glavo že v novem projektu in spet na novo nekaj brskaš in ustvarjaš.

Je lahko tovrstna nagrada tudi motivacija za naprej?

Motivacija ravno ne, prinese pa mogoče nekakšen mir, da  s tem naprej delaš. Od nagrade si pa težko motiviran.

Nagrado ste prejeli za ilustracije v knjigi Italijanske pravljice Itala Calvina. Kako je prišlo do tega projekta in kako dolgo so nastajale?

Knjigo je izdala Mladinska knjiga, ki me je tudi poiskala z lepo idejo za ta projekt. Gre za resnično obsežen projekt, saj je v knjigi 200 pravljic. Vse seveda niso ilustrirane. Zelo sem bila počaščena, da so mi zaupali tako veliko delo, hkrati pa se ti ob tem nehote prikrade tudi občutek odgovornosti, saj gre za velikega pisatelja in njegovo zelo znano in obsežno delo.

Skratka, veselje, pomešano s strahom, ali bo to sploh šlo. Projekt oje d začetka do konca trajal skoraj dve leti. Seveda to ne pomeni, da sem v tem obdobju delala samo to. So zagoni, ko se naredi dosti, pa nekaj pavze, pa ponovni zagon. Po korakih. S to knjigo je bilo tudi veliko uredniškega dela. Zahteven zalogaj je bila tudi za prevajalca.

Ste mogoče te pravljice že od prej poznali v italijanščini?

Nekatere sem poznala, vseh pa ne. Včasih sem za šalo vzela kakšno italijansko knjigo in čisto meni v veselje in iz radovednosti primerjala, kako so bile kakšne besede v prevodu spremenjene, tudi kakšen manjši rekvizit.

Kako pristopite k ilustriranju tovrstne knjige? So pokrajine v ilustracijah morda inspirirane tudi iz realnega življenja?

Vedno začenjam iz besedila. Predstavljam si, kakor da sta besedilo in knjiga škatla, znotraj katere delam. Težko je opisati od kod pride navdih. Eno je, da imaš pred sabo določeno besedilo, ki ga bereš in bereš. Vsa ta besedila imajo več plasti in pomenov. Glede na to, da gre za italijanske pravljice, mi je ta prostor nekoliko bližje. Ta »bližina« je bolj občutek, ki ga imam glede na to, da živim tik ob meji.

Veliko sem z mojo nono gledala italijansko televizijo, velikokrat smo hodili čez mejo po nakupih, samo na izlet do morja … Ampak ne gre samo za to. Zdi se mi, da se v človeku nalagajo plasti spominov, okruškov, od filmov, fotografij pokrajin, dogodkov, ki jih je videl. Iz tega se mi zdi, da lahko črpam. Pravljica pa mi daje okvi,r znotraj katerega delam, da se ne razpršim na vse strani.

Calvinove pravljice niso namenjene zgolj otrokom, ampak tudi odraslim. Zato pravim, da imajo več plasti, pomenov. Ko je teh pravljic 200 in ne samo ena, je moj pristop drugačen. Berem bolj med besedilom oz. vrsticami. Če dobim pravljico za ilustriranje, jo ilustriram tako, da si jo predstavljam, kot da delam skoraj film, da zgodba lepo teče.

Jure Klobčar

Ker jih je toliko na kupu in se nekatere med seboj prepletajo, so si sorodne, smo se dogovorili z urednikom in urednico, da jih s podobo zapeljem v pokrajine in prostore, kjer se pravljice lahko dogajajo. Bolj kot da bi sledila njenemu konkretnemu dogajanju. Nekako se mi zdi, da je knjiga celota šele z bralcem, ki se z njemu lastno domišljijo vživlja v te prostore.

Je drugače, ko ilustrirate pravljice, ki so že kdaj bile ilustrirane, ali pa delo, ki ga pred vami ni še nihče prej likovno predstavil?

Zelo drugače je, če imaš v delu zelo znano pravljico, na primer Pepelko. To je še posebno hud izziv. Alenka Sotler je Pepelko ali da omenim še Bambija (avtor Felix Salten) krasno, povsem izvirno ilustrirala. Imeti moraš res močno avtorsko vizijo, da lahko neko že skoraj kanonsko podobo na novo presežeš.

Tudi Piko Nogavičko se mi zdi, da je zdaj skoraj nemogoče narediti povsem drugačno, kakor jo poznamo. Še posebej je to težko pri pravljicah, ki se jih spominjam iz mojega otroštva in imajo v mojem zavedanju že določeno podobo, ki je neprekosljiva. S tem se moraš sprijazniti in jo lahko le poskušaš ubrati čim bolj po svoje.

V Galeriji ZDSLU sem si nedavno ogledala razstavo Stoletniki: Roža Piščanec, Ivan Seljak - Čopič in Ive Šubic. Kako so te slike še žive, spomnim se jih od mojih petih ali šestih let. Vtisnile so se mi globoko v spomin in imam še zdaj dialog s tistimi podobami, tudi če poskušam nekaj narediti po svoje. Zdi se mi, da nas to nekako zaznamuje, da je to za naš prostor rdeča nit, ki se vleče. Sicer jo vsak po svoje vleče, ampak se pozna.

Po izobrazbi ste slikarka, kako to, da ste se odločili posvetiti ilustraciji?

Zdi se mi, da se pri ilustriranju lahko malce »skrijem, , ko se naslanjam na besedilo. Uživam v tem, da imam postavljen ovir, znotraj katerega iščem svoje rešitve. Nisem se počutila dovolj močna, da bi delala kot slikarka. Zdi se mi, da sama po sebi nimam toliko povedati, kolikor lahko dosežem v dialogu z besedilom.

Uživam v tem, da razmišljam o besedilu, kaj bi s sliko še lahko dodala k zgodbi ali pesmi. Nikoli ne moreš ilustrirati direktno. Vedno je nekaj, kot sama temu rečem, rebusa za reševanje. To je zame izziv, rada to delam, zdi se mi, da se dobro počutim v tem svetu.

Ilustracija ima za seboj dolgo zgodovinsko pot. Ima danes v svetu umetnosti končno pravo veljavo?

Še danes se najde kdo, ki jo obravnava bolj lahkotno, recimo s pridevniki barvito, luštno. Ilustracija niti približno ni samo to in je tako široko področje, da ga ne moreš jemati samo kot nekaj luštnega, za okras, ali pa da je namenjeno samo otrokom. Daleč od tega, da bi bilo to tako preprosto. Je polnokrvna zvrst umetnosti.

Knjige se ilustrirajo tudi za odrasle. Kvaliteta pa je tista, ki je pomembna. Z enakim spoštovanjem delam tako za petletnika ali odraslega človeka. Slikanice so najpogosteje namenjene otroku, ampak mislim, da lahko tudi odrasel človek ob tem uživa in se ne dolgočasi. Človek ne sme biti nikoli podcenjujoč do nikogar. Tako kot ima besedilo pravljice več plasti in pomenov, jih ima tudi ilustracija. Nekatere so humorne. Veliko humorja potrebujemo danes, še posebej kvalitetnega.

Ilustracija je področje, kjer se lahko še veliko naučimo in odpiramo prostor. Meni se zdi, da je fino, če smo ilustratorji drzni in poskušamo nove stvari. Malo tudi preizprašati meje, ali je lahko ilustracija morda abstraktna, bolj eksperimentalna, še bolj avtorska. Poskušati bi morali premikati meje, iskati nove poti.

Kako pomembna je ilustracija za otroka, tudi za njegov nadaljnji odnos do umetnosti? Navsezadnje je to ena prvih umetnosti, s katero ima stik.

Res je. To so prva vrata v svet umetnosti, literature, pisane besede. Skozi podobe otrok seveda lažje razume besedilo. Mislim, da je zelo pomembno, kakšne bodo prve slike, s katerimi se bo otrok srečal. Sama se živo spominjam slikanic, ki sem jih brala. Zdaj kar dobro pomislim, kaj bom jaz dala od sebe, kaj bom dala za branje otrokom, ki so mi blizu.

Katere ilustracije so bile vam najljubše kot otroku?

Prva, meni zelo ljuba je z ilustracijami Ančka Gošnik Godec. Zelo mi je bila všeč tudi Marlenka Stupica, pa Ive Šubic, Matjaž Schmidt. Božo Kos mi je bil všeč, ker je bil smešen. Tudi Marjan Manček me je navdušil s humorjem. Ne da bi se zavedala, so me te podobe zaznamovale. Spomnim se, da sem še kot otrok hotela vedeti, kdo je kaj narisal. Nekako mi je bil ta svet ilustracij že takrat blizu.

Kako pa je družinska fotografska tradicija vplivala na vašo umetniško pot? Verjetno so tudi te podobe s fotografij nekako zaznamovale vaše otroštvo.

Domače okolje me je na svoj ali poseben način zagotovo zaznamovalo. Oba starša in nono so bili vsi fotografi. Zelo lepe spomine imam na otroštvo. To je bil še čas, ko je bila fotografija še analogna, ko se je razvijalo fotografije na roke. Jaz sem bila mogoče malo bolj tiha, vase potegnjena, ampak zelo rada sem opazovala svet okoli sebe.

Jure Klobčar

Vseskozi so me obdajale slike, starši pa so se kar naprej pogovarjali o tem, ali bi dali luč sem ali tja, kako kaj osvetliti. Gledali so tudi kompozicije na slikah. Vse se je vrtelo okoli podob. Jaz sem šla potem malce po svoji poti, zametki pa so gotovo nastali tudi s fotografijo. Vse to čaranje okoli podob, kaj slike pomenijo. In opazovanje.

Menda ste tudi sami dolge ure v temnici razvijali slike.

Sem, sem. S tem pa tudi kaj uničila, saj sem se motala nenehno tam okoli. Še v času študija sem veliko fotografirala. Vedno sem »lovila« stvari. Nisem se pa toliko ukvarjala s tem, da bi rekla, da sem razvila svoj fotografski »opus«. Z velikim veseljem še danes iščem momente, ni pa to moje prvo izrazno sredstvo. Oče je kot fotograf spremljal tudi gledališke predstave in pogosto sem šla z njim in tudi sama fotografirala. To sem zelo rada delala.

Ta pozicija, da si v temi, gledalec in da lahko od daleč spremljaš dogajanje, da nisi ti izpostavljen, ampak da samo delaš svoje delo, se mi zdi podobna ilustraciji. Knjiga je kot tema v gledališču. Jaz lahko v miru delam, in ko naredim ilustracijo, jo oddam in gre svojo pot. Jaz pa prav tako po svoji poti naprej.

Še vedno sodelujete s Foto ateljejem Pavšič Zavadlav, v katerem sedaj delata vaša bratranca?

Še vedno sem malce prisotna, ker je to v isti hiši. Moja starša sta atelje prepustila njima, da sedaj peljeta po svoje naprej. Se je pa v tem obdobju področje fotografije tako zelo spremenilo, da sem kar vesela, da sem, kjer sem.

Kako po vašem mnenju sodobne tehnologije vplivajo na umetnost? Navsezadnje tudi umetna inteligenca.

Te stari vse obračajo na glavo. Težko se je znajti. Zdi se mi, da je to treba košček po košček spoznavati in hkrati tudi sproti prepoznavati probleme in jih vsaj poskusiti sproti reševati. Ponekod so v pogodbah že klavzule, da delo ni narejeno z umetno inteligenco. Ne vem, ali smo dovolj zreli za tako močno orodje, kakor ga imamo v rokah.

Jure Klobčar

Tudi sicer smo z vseh strani bombardirani z nekimi podobami. Vizualni svet je zelo močen. Bolj na prvo žogo gre vse. Tudi ko gremo v knjigarno, kupujemo knjige po naslovnici ali prepoznavni podobi zbirke. Zaupamo prvemu vtisu. Hkrati pa se mi zdi, da se je izredno težko znajti, ločiti dobro od slabega. Vizualna kultura bi si zaslužila več vzgoje že od malega. Težko je prepoznavati, kaj je dobro in kaj ni.

Je ob vsem tem težko ostati izviren?

Gledaš na primer po instagramu in slediš ogromno ilustratorjem. Eden je boljši kot drugi. Stalno si obdan s podobami in se nehote nenehno vzporejaš s »špico« ilustracije. To te kar malo potre, saj si misliš, da je že vse narejeno, kaj izvirnega še lahko sploh narediš. Težko je ob tem ohraniti mir, da vseeno delaš.

Vsake toliko je treba odklopiti telefon. Rečem si, naredila bom tako, kot jaz mislim, da je prav, in bo, kar bo. Pomembno je ohraniti svoj način razmišljanja, kako pristopiš do besedila, ga razčleniš, da nehote ne kopiraš nekoga. Poskušaš biti pošten do sebe in delati.

Vsi ti zasloni in poplava bleščečih podob in videov naj bi negativno vplivali tudi na otroke. Njihov čas pozornosti se je s tem bistveno zmanjšal. Opažate morda, da danes otroci drugače dojemajo tudi ilustracije v slikanicah?

Mislim, da je veliko odvisno od tega, kaj imajo otroci na razpolago. S kakšno tablico ali telefonom ne moreš tekmovati. To je druga kategorija. Ampak meni se zdi, da je čas, ko z otrokom bereš knjige, neprecenljiv. Še vedno je knjiga na papirju taka, kjer se človek najbolj umiri.

Če eden od staršev ali nekdo, ki je otroku blizu, z njim preživlja čas tako, da morda niti ne bereta, ampak samo gledata slike in se o tem pogovarjata, je to vstop v branje. S tem narediš tisto prijetno okolje, ki ostane v spominu in potem morda ta otrok sam z večjim veseljem vzame knjige v roke. To je prijeten čas, preživet z nekom, s katerim si se lepo pogovarjal o videnem, prebranem. To ni niti približno tisto, kar ti da telefon ali risanka. To so drugi mediji.

Zdi se mi, da gre na začetku za skupinsko branje. To je ta vstopna točka. Še vedno se mi zdi, da če je neka ilustracija zanimiva, otrok zelo rad išče detajle, morda celo napake, ki sem jih naredila. V tem res uživajo. To naredi slikanico še vedno zanimivo in privlačno.

Kakšna je v kontekstu vsega tega po vašem mnenju prihodnost ilustracije?

Glede kreativnosti zagotovo lepa. Razvija se v različne smeri. Vsak posameznik nekaj pridoda. Kot če bi me vprašali, kakšna je prihodnost literature. Kdo ve. Ljudje jo delamo, z izkušnjami. Ni strahu, da bi izumrla, dokler imamo pamet.

Je potreba po upodabljanju v človeškem DNK že od jamskih podob dalje?

Tako. To je v tebi in te vedno znova žene. Vedno znova bodo ljudje, ki bodo ustvarjali. Za to sploh ni bojazni. Drugače pa je, če začnemo razmišljati o tem bolj konkretno; kaj se dogaja s samo knjigo, z založniško panogo, kdo sploh še bere danes, kupuje knjige. To je malo bolj komplicirano in ni tako svetlo.

Se da z ilustracijo preživeti?

Se da, ampak res z ogromno dela in vedno z malo sreče. Tudi če bi pisatelja vprašali, če se da, bi najbrž odgovoril, da je skoraj nemogoče. Tukaj gremo vedno malo na slabše, kot je bilo pred leti, recimo v sedemdesetih, osemdesetih. Tudi trg je bil drugačen. Ni primerljivo. Zdaj je težko. Po drugi strani pa je tudi svet bolj velik ali majhen, kakor vzameš. Človek ima več tipalk in malo bolj se je treba obrniti naokoli, da lahko od tega preživiš.

Imate kakšne posebne rituale ali navade pri ustvarjanju ali premagovanju umetniške blokade?

Kakšnega čudežnega praška nimam. Res imam že kar precej j knjig za sabo in vsaka je nov problem, ki se ga lotim na svoj način. Vedno je nov izziv. Res je vsaka knjiga drugačna. Calvinove pravljice so bile za odrasle, Mišji ženin avtorice Anje Štefan (MK, 2023) pa je namenjen čisto majhnim otrokom.

Jure Klobčar

Ker dosti delam, poskušam loviti roke, da preveč ne zamujam. Konstantno se nekaj dela. Nimam ritualov. Delam, ko moram. Ko mi ni treba, grem rada pohajat, kaj gledat, poslušat, brat, na kakšen izlet. S tem se mi zdi, da si polnim bazen.

Načrti za prihodnost?

Zdaj imam v delu ilustracije za pesmi avtorice Andreje Borin, Pesmi za najmanjši žep. Tu je spet otroška, bolj nežna vsebina. Nedolgo je izšla knjiga Dekle, obljubljeno soncu Špele Frlic, kjer so zbrane balkanske pravljice, namenjene odraščajoči mladini, niso pa »prepovedane« za odrasle. Vse te knjige so med sabo zelo različne, tako po naslovnikih in kot po načinu, kako jih upodabljam.