Slovenija je nanju naredila kar dober vtis, posebej zanimiva pa je njuna izkušnja s hrano. Želela sta poskusiti nekaj tradicionalnih slovenskih jedi in v Mariboru sta na mizo dobila zaseko in šunko. Ne najbolj posrečena izbira.
Za zaseko je Emmo dejala, da ima okus, kot da želi biti salama, vendar salama, ki je bila nekaj dni v pokvarjenem hladilniku. Je bila pa zaseka všeč njenemu sopotniku. Veliko boljši vtis je zato nanjo naredila šunka. Američana sta v Sloveniji poskusila tudi nekaj trgovinskih slovenskih slaščic, med drugim čokolado Gorenjka in Žitove piškote.
V Mariboru sta Američana stanovala v po njunih besedah najbolj nenavadnem Airbnbju v njunih izkušnjah: kolibi na kmetih z prho na prostem, za katero je treba najprej pogreti vodo v kotlu in se nato na hitro stuširati. V toplejšem vremenu bi ju gostitelji namestili kar na seniku, a ob temperaturah pod ničlo so ju raje preselili v kočo s pečico.
Prhi navkljub je kmetija s kopico priljudnih in turistom prijaznih domačih živali nanju naredila velik vtis, še posebej kozliček, ki se je hotel ali tepsti z njima ali pa jima pojesti hlače.
V Ljubljani sta prišla ob prižiganju prazničnih lučk v središču mesta in se soočila z izjemno gnečo na Tromostovju. Sledil je obvezen obhod stojnic ob Ljubljanici, degustacija kuhanega vina in nočna malica s tradicionalno »slovensko« pleskavico (»pleškaviko«, ji je rekla Emma) v lepinji – menda je v Ljubljani boljša kot v Avstriji.
