Letos bo na Dunaju jubilejna 70. Evrovizija. Ob začetkih tega dogodka je šlo za preprosto idejo o združevanju narodov prek glasbe, kasneje je to postalo najdlje trajajoče glasbeno tekmovanje na svetu. Bi izpostavili kakšne mejnike tega tekmovanja?

Nastanek evrovizijskega tekmovanja sovpada z začetki televizije. Sama ideja združevanja narodov prek glasbe je nastala po vzoru italijanskega festivala Sanremo. Danes je to nekoliko nepredstavljivo, ker živimo v povsem drugih časih, ampak takrat po vojnem času je bilo to zelo zaželeno in priporočeno. Združevanje narodov skozi izmenjavo programov, le kdo se ne spomni Iger brez meja, je tudi bilo na nek način poslanstvo Evropske radiodifuzne zvezo (EBU), ki bdi nad evrovizijskim tekmovanjem, ki je bilo na začetku zelo ohlapno, kar se tiče pravil. Če naredim hitro glasbeno primerjavo med takratnimi in današnjimi časi, ne vem, če je še kaj skupnega. Na začetku je vse bilo v živo, danes to velja samo za glavni vokal, glasba in spremljevalni vokali so posneti vnaprej, orkestra pa že od leta 1999 ni več, češ da je predrag. Danes je dejansko skoraj vse odvisno od nastopa samega. So tudi pesmi, ki pritegnejo, a zmaga lahko tudi nekdo, ki je morda slab vokalist, a ima skladba dobre spremljevalne vokale, glasbo in sam nastop. Zdaj se ljudje odločajo hipno in ocenjujejo predvsem šov. Lahko prepriča nekdo, ki stavi predvsem na igro, performans in ki zna koketirati z občinstvom. Včasih tudi ni bilo telefonskega glasovanja gledalcev in poslušalcev, skladbe so ocenjevali zgolj strokovnjaki. Mogoče prav zaradi tega še danes poznamo pesmi, ki so takrat bile v ospredju. Zadnja leta pa so v ospredju take pesmi, tudi zmagovalne, ki jih pozabimo že naslednji dan. Ravno zaradi vsega tega in ostalega aktualna Evrovizija po mojem mnenju nima več duše, saj je vse instant, pripravljeno vnaprej.

Bi se bilo torej po vaše potem smiselno vrniti k začetkom tekmovanja, k ocenjevanju skladb zgolj s strani strokovne žirije, nastopom v živo ter z orkestrom?

Pesem Evrovizije bi se morala vrniti k svojemu poslanstvu - h glasbi, kar bi pomenilo, da bi se ta izbor razlikoval od vseh ostalih podobnih talent šovov ali x faktorjev. V osnovi je to glasbeno tekmovanje in tako bi moralo ostati. Evrovizija sama po sebi sicer še vedno na nek način združuje narode, toda trenutno vodstvo EBU je s svojimi odločitvami in držo poskrbelo za vrsto nesoglasij in celo bojkotov. V zvezi so postali zelo nedostopni, morda celo arogantni, kar mnogim ni všeč, tudi meni ne. Vse bolj nedostopno je tudi prizorišče tekmovanja. Včasih si z novinarsko akreditacijo prišel skoraj kamorkoli, lahko si si ogledal prav vse vaje, danes ti ta omogoča zgolj dostop do novinarskega središča, kjer pa skoraj ni več nobenih novinarskih konferenc, saj se mi zdi, da se želijo na ta način pri EBU izogniti vsem neprijetnim vprašanjem. Podobno kot pri politiki, kjer ne dobimo odgovorov.

Omenili ste bojkot. Jabolko spora je že nekaj let nastop Izraela. Letos imamo prav zaradi tega rekordno število držav, ki bojkotirajo Evrovizijo, med njimi je tudi Slovenija. Se vam zdi, da politika meče vedno večjo senco na to tekmovanje?

Bojkoti so sicer že bili v preteklosti, a takšnega, kot je letos, še ni bilo. Recimo leta 1969, ko je tekmovanje gostil Madrid, je Avstrija bojkotirala tekmovanje, ker je bila takrat v Španiji na oblasti Francova diktatura. Tudi Italija se je večkrat umaknila s tega tekmovanja. Gruzija pa leta 2009, ker je EBU zavrnil njihovo pesem We don't wanna Put In. Leta 2021 je bila izključena Belorusija, leto kasneje Rusija. Letos smo zaradi sodelovanja Izraela priča bojkotu petih držav. Žal mi je, da EBU daje prednost zgolj eni državi, torej Izraelu, in mu ni mar, kaj bo z ostalimi državami. Prepričan sem, da je v ozadju tudi denar, saj je generalni sponzor Evrovizije že nekaj let izraelsko kozmetično podjetje Moroccanoil. Kokoški, ki nese zlata jajca, pa se ne bodo odpovedali, kajne?!

Podpirate odločitev RTV Slovenija o bojkotu letošnjega tekmovanja?

Spoštujem to odločitev. V osnovi je to tekmovanje nacionalnih televizij, vedno je tako bilo, in vsaka televizija, ne samo RTV SLO, ima svoje škarje in platno. Iskreno me bolj zanima, kaj bomo z bojkotom dosegli ter kdaj bo tisti "pravi čas", da se vrnemo nazaj. Letos zaradi tega ne bo niti prenosa na TV SLO, bo pa na sporedu posebna dokumentarna oddaja Dosje: Evrovizija. V evrovizijskem tednu bo nacionalka sicer predvajala igrane in dokumentarne filme, posvečene Palestini.

Prej sva že govorila o glasbi in kvaliteti. Koliko se strinjate s stališčem, da je kvaliteta glasbe drugotnega pomena, v ospredju pa so šov in nacionalni interesi posameznih držav?

Glede kvalitete skladb je odvisno od posamezne države. Nekatere zelo vlagajo v samo skladbo in imajo tudi najboljše producente, druge stavijo predvsem na televizijski šov. Na splošno se vsi tekmovalci trudijo, je pa res, da je trend glasbe trenutno tak, da so skladbe, ki jih je vse več v angleščini, prvenstveno namenjene zgolj hipnemu krajšanju časa. Menim, da bi moral EBU s priporočili poskrbeti, da bi res vse temeljilo na dobri glasbi, in vrniti prepevanja v nacionalne jezike posameznih držav, ker to je čar raznolikosti. Prepričan sem, da če je skladba dobra, lahko zmaga tudi, če ni zapeta v angleščini. Danes se mi zdi, da so glasba in besedila skladb odraz časa, v katerem živimo. Sam menim, da je pomembno, da je glasbenik unikaten in iskren. Lep primer tega sta zmagi Portugalca Salvadorja Sobrala z balado Amar pelos dois leta 2017 v Ukrajini in Conchite Wurst leta 2014 na Danskem. Druga skrajnost je zmaga Izraelke Nette leta 2018 in njeno kokodakanje, kar je čisto poneumljanje.

Po vsem povedanem, je sploh še mogoče, da se lahko ponovi fenomen po vzoru Abbe ali Celine Dion?

Mislim, da ne. In to ravno zaradi tega, kar sva prej govorila, ker je glasba, kakršna je danes, zelo instantna. Skladbe nimajo niti časa, da bi zaživele, da bi se dotaknile poslušalcev. Vsak glasbenik se mora sam znajti, kako bo določeno pesem spromoviral, tako da mislim, da ponovitve Abbe in Celine Dion ter še marsikaj drugega še nekaj časa ne bo.

Evrovizija kljub vsem še vedno privablja množice, ima svoje zveste oboževalce. Kje je še vedno ta čar Evrovizije, da ostaja tako privlačna?

Predvsem v tem, da ima vendarle dobre temelje. Tekmovanje lahko primerjamo tudi na primer z olimpijskimi igrami, na katere se številni športniki osredotočajo dlje časa. Enako velja za Evrovizijo, kjer se vsi nastopajoči kar nekaj mesecev osredotočijo na ta nastop in je vse izdelano do potankosti. Evrovizija je zanimiva tudi s samega tehnološkega vidika; v preteklosti smo tukaj lahko prvič na svetu videli uporabo brezžičnih mikrofonov (1983), pa sliko v HD in 4K formatu. Letos bo to tehnološko zelo napreden in hkrati zelen svetlobni koncept. To glasbeno tekmovanje je bilo tehnološko vedno korak naprej.

Je mogoče govoriti o tipičnem profilu oboževalca ali oboževalke Evrovizije

Veliko ljudi pravi, da je to gejevski festival, s čimer se ne strinjam. Gre za glasbeni festival, enak kot vsi ostali. V skandinavskih državah recimo je spremljanje Evrovizije velik družinski dogodek z dolgoletno tradicijo. Velikokrat jo spremljajo na prostem, na piknikih. Tudi zadnja od treh generalk, ki je isti dan kot sam izbor zmagovalca, je namenjena šolam, družinam in osebam s posebnimi potrebami. Med občinstvom je tudi vse več mladih, čeprav se mi zdi, da mladi Evrovizijo razumejo predvsem kot šov.

Koliko denarja se vrti za pripravo samega tekmovanja, kakšen mora biti proračun države gostiteljice?

Zelo različno. Ni pravila, koliko je najmanj ali največ, država se odloči glede na svoje zmožnosti. Nek povprečen znesek bi bil med 25 in 35 milijoni evrov, lanski Basel je menda odštel 62 milijonov evrov. V Bakuju leta 2012 najmanj za enkrat več, a so med drugimi zgradili povsem novo dvorano, ki je še danes v uporabi. Zadnja leta je največji strošek postala varnost, kar tretjina ali celo še več celotnega proračuna je namenjenega temu. Poskušajo sicer poskrbeti, da je samo varovanje čim bolj neopazno.

Evrovizija se letos širi tudi v Azijo s potencialom 600 milijonov gledalcev, medtem ko ima tradicionalno evrovizijsko tekmovanje 160 milijonov gledalcev. Je v ozadju širitve predvsem finančni interes?

Tudi. Ogromno držav bi rado sodelovalo. Pred leti so poskušali narediti tudi ameriško različico, a je šlo zgolj za enkraten dogodek. Za Azijo bomo videli, če se bo obdržalo. EBU bi se moral bolj kot ne posvetiti naši Evroviziji, ki je v bistvu tekmovanje članic zveze EBU. Prav zaradi tega je Avstralija lahko del Evrovizije. Prvič je sodelovala pred 11 leti prav na Dunaju. Avstralci so zelo veliki oboževalci Evrovizije, ki ima v deželi tam spodaj kljub veliki časovni razliki približno 70-odstotno gledanost.

Drži, da v primeru, če zmaga Avstralija, je tekmovanje potem vseeno v Evropi?

Drži. Takšna so pravila. Bil je tudi primer, ko je zmagala Ukrajina, a je tekmovanje zaradi vojne v Ukrajina pripravila Velika Britanija, ki je zasedla drugo mesto pred Ukrajino. Ob tem menim, da bi moralo biti osnovno pravilo, da če je katerakoli država ali več njih vpletenih v katerikoli konflikt, ne bi smele sodelovati na Evroviziji. V luči tega mi je žal, da lansko leto ni zmagal Izrael, ker če bi zmagal, bi se verjetno letos dokončno razčistilo njegovo sodelovanje. V trenutnih razmerah na Bližnjem vzhodu dvomim, da bi bile države pripravljene tvegati in potovati tja, hkrati pa dvomim, da bi bili Izraelci pripravljeni prepustiti tekmovanje komu drugemu.

Za konec še zadnje vprašanje o letošnjih predstavnikih, imate kakšne favorite?

Načeloma imam pravilo, da izberem svojega favorita šele v evrovizijskem tednu, ko imam možnost, da izvajalce in njihov nastop vidim v živo na vajah na evrovizijskem odru. Trenutno je mojemu okusu najbližja Francija, na svoj način so mi všeč pesmi iz Italije, Finske, Danske in Avstralije. Letošnji predstavniki so zelo raznoliki, da bi pa kateri res izstopal, tega ne vidim.