Prej kot tiha potrditev nečesa, kar slovensko gledališče ve že dolgo: obstajajo igralci, ki odigrajo vlogo, in igralci, ki s svojo prisotnostjo spremenijo prostor. Aleš Valič spada med slednje.

Rodil se je leta 1955 v Ljubljani v družini s primorskimi koreninami. Gledališče ga je spremljalo že zgodaj, dokončno pa ga je zaznamoval študij na AGRFT v legendarnem letniku profesorja Poldeta Bibiča.

Diplomiral je iz dramske igre, pozneje še iz umetniške besede. Že med študijem je bilo jasno, da ga ne zanima zgolj igralska tehnika, temveč predvsem razumevanje človeka, jezika in notranjih napetosti, ki oblikujejo vsak lik.

Poklicno pot je začel v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, nato pa postal eden ključnih članov ansambla ljubljanske Drame. V desetletjih ustvarjanja je sodeloval z najpomembnejšimi slovenskimi režiserji različnih generacij in poetik ter ustvaril vrsto vlog, ki danes veljajo za referenčne.

Žirija je ob podelitvi zapisala, da njegove vloge niso zgolj reprezentacije likov, temveč eksistencialni uvidi v človekovo ranljivost, nasilje in notranja protislovja. Pri Valiču to nikoli ni zvenelo abstraktno ali filozofsko.

Njegovi liki niso bile ideje, ampak ljudje iz mesa, dvomov, utrujenosti in prikritih strahov. Prav zato so ostali v spominu: Jago v Othellu, Lopahin v Češnjevem vrtu, Buckingham v Rihardu III. ali Jožef v Eli. V vsakem od njih je bilo nekaj surovega in hkrati izjemno nadzorovanega.

Eden njegovih najmočnejših izraznih instrumentov je bil vedno glas. Globok, temen in nekoliko hrapav glas človeka, ki ne govori zato, da bi bil slišan, ampak zato, ker ima kaj povedati. Generacije poslušalcev so ga srečevale na radiu, v televizijskih interpretacijah, recitalih in sinhronizacijah.

Širše občinstvo ga pozna tudi iz televizijskih serij, kot so Reka ljubezni, Najini mostovi, Usodno vino in Skrito v raju. Toda tudi tam nikoli ni deloval kot igralec rutine. Tudi manjše televizijske vloge je gradil z enako resnostjo kot velike gledališke like.

Morda ni naključje, da je vse življenje ostal zvest tudi pedagoškemu delu. Na AGRFT ni bil le profesor umetniške besede, ampak mentor generacijam mladih igralcev, pozneje tudi dekan te akademije in prorektor Univerze v Ljubljani.

Za svoje delo je prejel številna priznanja, med njimi nagrado Prešernovega sklada, Severjevo nagrado in več Borštnikovih nagrad. Borštnikov prstan pa pomeni posebno zarezo, saj ni priznanje eni vlogi, ampak celotnemu življenju v gledališču.

V prvi izjavi po razglasitvi je govoril predvsem o zahtevnosti igralskega poklica. Dejal je, da igralec vlaga vse neposredno vase in da se organizem zaradi napornega dela včasih začne celo upirati odru.

Prav zato njegove besede učinkujejo iskreno. Pri njem nikoli ni bilo videti lahkotne samozadostnosti. Še danes pravi, da skuša vsako novo vlogo začeti tako, »kot da nič ne ve in nič ne zna«.

Tudi zasebno življenje ga ni obvarovalo pred težkimi preizkušnjami. Smrt sina, alpinista Mihe Valiča, je pustila sled, o kateri ni veliko govoril javno. A pri igralcih, kot je Valič, človek sluti, da življenjske izkušnje ne ostanejo zunaj odra. Nekje se usedejo v pogled, v način hoje, v premor med dvema stavkoma.

Borštnikov prstan bo letos v Mariboru pristal v rokah igralca, ki ni nikoli gradil mita o sebi, ampak je desetletja gradil delo. Tiho, potrpežljivo in brez hrupa. Prav zato ta nagrada učinkuje tako naravno – kot priznanje umetniku, ki slovenskega gledališča ni zaznamoval le z velikimi vlogami, temveč tudi z držo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.