Jeseni bo izšel njen tretji album So najlepše pesmi že napisane, s katerim nadaljuje poklon slovenski glasbeni dediščini. V pogovoru govori o tem, zakaj je nekaterim pesmim treba dati čas, o nostalgiji, dostojanstvu, staranju in pritiskih na ženske v glasbi, pa tudi o svetu, ki je po njenem mnenju postal prehiter. Pravi, da ne moremo biti všeč vsem, da je prijaznost stvar izbire in da je glasba zanjo predvsem – svoboda.

Jeseni prihaja album So najlepše pesmi že napisane. Ko danes gledate na ta projekt, ki se je začel že leta 2008, se vam zdi, da so najlepše pesmi res že napisane – ali vedno obstaja še kakšna, ki čaka, da jo odkrijete?

Naslov plošče je takšen, da je to vprašanje logično in vedno nanj odgovorim isto. Seveda se tudi danes pišejo lepe pesmi. Katere bodo ostale, bo pokazal čas. Tudi moja prva skladba Tvoja iz leta 1988 je postala zimzelena in res bi bilo zanimivo slišati kakšno novo priredbo te pesmi.

Sveže priredbe lahko podaljšajo življenje neke pesmi, original pa tako vedno ostane original. Lahko pa sveža priredba original še malo povzdigne. To gotovo velja tudi za skladbo Vsak je sam. Dobro sem prijateljevala z Dušanom Velkaverhom, mojim najljubšim tekstopiscem, žal pokojnim. Ko je izšel prvi album, je pesem eksplodirala.

Rekel mi je: »Veš, Alenka, ko so hazardovci izdali to pesem, ni bila tako popularna, kot je zdaj.« Seveda je težko primerjati, ker so časi drugačni. Z internetom in digitalnim svetom je vse lažje dosegljivo in dosežeš več ljudi. Ampak rekel je: »Vi ste iz te pesmi naredili novi hit.«

Kaj je po vašem botrovalo uspehu prvih dveh albumov?

Mislim, da smo se z zelo veliko odgovornostjo lotili projekta. Z Janijem Hacetom, ki je delal vse priredbe, tudi na tretji plošči, sva nekakšen tandem in se dobro razumeva po glasbeni plati. Skozi ves projekt je bilo prisotno veliko spoštovanje do pesmi, saj so to skladbe, ki nosijo v sebi zgodbo.

Nekatera njihova besedila danes delujejo še bolje kot takrat. Recimo Vsi ljudje hitijo. Danes še toliko bolj. Vsi ljudje gledajo v tla, se redko nasmejijo drug drugemu. Ali pa Vem, da danes bo srečen dan, ki govori o suši in vojnah. To so bili poeti, ki so imeli kaj povedati.

Prvi album je bil skoraj dve leti najbolje prodajani album. Takrat se je to še merilo in objavljalo. Bili smo zelo veseli, jaz iskreno presenečena. Mislim, da tudi založba tega ni pričakovala. Ne vemo, kaj bo s tretjim albumom, ker so časi drugačni.

Povabilo založbe Dallas pri projektu priredb vas je na neki način presenetilo. Se vam zdi, da se najlepše stvari v glasbi res zgodijo takrat, ko jih ne načrtujemo?

Jaz sem o tem prepričana in iz svojih izkušenj sem se to naučila. Pred prvo ploščo sem bila v nekem prostem teku, nisem vedela, kaj bi ustvarila. Vedela pa sem, da sem željna novih stvari. Rada delam, prepevam, to je moje poslanstvo, v tem neizmerno uživam in na vsake toliko je treba ljudi spomniti, da sem še vedno tukaj (smeh).

Pa je prišel klic z založbe Dallas in povabili so me na sestanek. Beseda je dala besedo in v igro je vstopil Jani Hace kot aranžer novih podob zimzelenih pesmi. Poznala sem ga že od prej in bila navdušena, da bova združila moči. V tistem obdobju je za hrvaško podružnico založbe Dallas priredbe hrvaških legendarnih skladb posnel tudi Massimo Savić in ideja je bila, da bi nekdo nekaj podobnega naredil tudi v Sloveniji.

Začelo se je iskanje pesmi. Zakladnica slovenskih zimzelenih pesmi je zelo bogata. Spomnim se, ko so mi rekli, da bi predelali pesem Vsak je sam. Po eni strani mi je bila nenavadna, vendar sem se prepustila in je uspelo. Že takrat je bilo jasno, da bo sledilo nadaljevanje. Ko smo naredili drugo ploščo, je bila želja, da bi bila to trilogija. Prva je izšla leta 2008, druga 2010, tretja pa bo očitno precej pozneje, leta 2026.

 Zakaj je med drugo in tretjo ploščo minilo toliko časa?

Prav gotovo je tudi obdobje korone vse skupaj upočasnilo, poleg tega sva oba z Janijem aktivna in sodelujeva v različnih projektih. Sama tudi ne delam rada na silo, včasih je treba času pustiti čas, glasbi tudi. Nerada tudi preveč načrtujem. Do določene mere že, a postavljati si neke cilje za vsako ceno? Raje ne … sploh v glasbi. Glasba je svoboda. Tukaj se lahko marsikaj zgodi, veliko je naključij in okoliščin, na katere nimamo vpliva.

Življenje je lepa stvar. Ne želim se preveč omejevati in obremenjevati, ali bo vse tako, kot sem si zamislila. Če se prepustiš in si predan nečemu, bo iz tega gotovo nastalo nekaj lepega. Z leti se temu še toliko raje prepuščam.

Je radost ob nečem, kar se zgodi nepričakovano, zato še večja?

Zagotovo. Če preveč načrtuješ in si nekaj zamisliš do potankosti, kako naj bi bilo, potem pa se ne izteče tako, si lahko zelo razočaran. Tudi pri koncertih je tako.

Ravno lani smo imeli ob koncu poletja dogovorjen koncert na Gradu Lisičje, potem pa so nas zaradi dežja prestavili v bližnji dom krajanov. Ko smo prišli tja, sem se spraševala, ali bo sploh kdo prišel. Najbolj nehvaležno je koncert s čudovitega grajskega dvorišča prestaviti v dvorano. Ampak na koncu  je bil to eden lepših koncertov, ki se mi je zgodil

Pesem Brez besed, ki jo je leta 1966 na Evroviziji pela Berta Ambrož, ste poznali že prej in ste jo zapeli tudi na Poletni noči. Ste morali pri snemanju nekoliko pozabiti Bertino različico, da je lahko nastala vaša?

Do te pesmi smo prišli povsem spontano, na kavi z Janijem. Izbirali smo zadnje pesmi za ploščo, pa me je vprašal: »A je kakšna, ki je nisi tolikokrat pela, pa bi jo?« Ne vem, od kod, ampak kot iz topa sem izstrelila: »Brez besed.« Ko mi je poslal osnutek priredbe, sem bila navdušena.

Všeč mi je bila nova, sodobna priredba z retro pridihom, malo motownovska, kar mi je zelo blizu. Sama priredba kot tudi moj pevski stil me navdihne za malce drugačno interpretacijo, a nikdar ne želim teh zimzelenih melodij spreminjati preveč in na vsak način.

Robert Balen

Pri novodobnih izvajalkah in izvajalcih me včasih moti, da želijo viže iz zlatega obdobja slovenske popevke pretirano spremeniti. Izhajam iz tega, da so takrat zelo dobro vedeli, kaj počnejo. Zakaj bi spreminjal vižo, če je taka, kot je – krasna?

Pri Brez besed sem tako dodala le nekaj za mene značilnih vokalnih okraskov.

Je bila tukaj prisotna tudi teža, da gre za pesem s precejšnjo zgodovino – Evrovizijo, sedmim mestom, tujimi priredbami in celo očitki o plagiatorstvu?

Točno tako. Gre za prav posebno pesem.

Kje je za vas meja med poklonom in pretiranim posegom v neko delo?

Z Janijem o priredbah razmišljava zelo podobno … treba se jih je lotiti s precejšnjo mero okusa.

So ljudje, ki imajo zelo radi te pesmi, občutljivi na to, če je pesem precej spremenjena?

Ko ti original zleze pod kožo, je človek do nove podobe pesmi pričakovano še malo bolj kritičen. Pesem Vsak je sam je že po ritmu od originala zelo drugačna. Kar nekaj ljudi mi je reklo, da jim na začetku sploh ni bila všeč, ker je bila čisto nekaj drugega. Ko pa so ji dali čas, se je pogled spremenil.

Naslov pesmi namreč asociira na nekaj žalostnega, v resnici pa je besedilo navdihujoče: samo tisti, ki znajo ostati sami, lahko sami sežejo proti soncu. Tudi hitrejši tempo je zato na mestu. Konec koncev je ravno pesem Vsak je sam, ki je bila prvi singel, botrovala res velikemu uspehu prve plošče priredb.

Se je kdaj zgodilo tudi to, da mlajši sploh niso poznali izvirne različice?

Zgodilo se je in to mi je povedal sam Tomaž Domicelj, da je mlajša pevka na neki prireditvi zapela pesem Življenje je lepo od Domicelja in jo napovedala kot pesem Alenke Godec … ker je pač poznala le našo verzijo njegove pesmi. No, na svojih koncertih ne puščam nobenih dilem in avtorje vedno izpostavim.

Kaj po vašem naredi pesem zares zimzeleno? Zakaj nekatere preživijo desetletja, druge pa kljub velikemu uspehu izginejo?

Verjamem, da zaradi skupka vsega, pri čemer je besedilo zelo pomembno, sploh za to naše zlato obdobje popevke se zdi, da so temu namenjali veliko pozornost. Če pomislim na Mati, bodiva prijatelja Dušana Velkaverha, me kar zaboli od lepega, ali pa Samo nasmeh je bolj grenak Elze Budau.

Fascinira me dejstvo, da so te pesmi stare po letnicah, po sporočilnosti pa niti najmanj … pravzaprav se veliko besedil »znajde« v današnjih časih še bolje. Kot da so že takrat napovedovali neke drugačne čase, v katerih bomo potrebovali modrosti in navdihe iz preteklosti.

Ali tudi med novejšimi slovenskimi pesmimi prepoznate takšne, ki bodo ostale ali ki vas osebno ganejo?

Takoj pomislim na Siddharto – Dolga pot domov, pa Dan D Rekli so, pa Joker Out – Novi val … ob vseh sem se zjokala. Če me pesem asociira na trenutek ali na človeka v mojem življenju, jo doživljam še bolj intenzivno. Novi val se me je dotaknil še bolj … ganilo me je pet mladih fantov, ki vabijo na karneval, da se skupaj odrinemo od tal … kot da bi želeli pobegniti s tega ponorelega sveta.

Je žrtev tega postala tudi glasba, v smislu, da je manj prostora za glasbo, več za bombastične novice o glasbenikih?

Drži. Sama sem iz nekih drugih časov, ko je imela pri pevcih glavno besedo glasba. Zdaj se zdi, da je vse drugo pomembno bolj, vsak trač, pa četudi izmišljen ali prirejen, pride prav. Za bombastičnim naslovom se ponavadi ne skriva nič posebnega, velikokrat so tudi zavajajoči. Skratka, kliki so postali pomembnejši od vsebine in to je zelo narobe. A na srečo imamo glasbeniki odre, nastope, koncerte in ti pokažejo tisto pravo sliko.

Zanimivo se mi zdi tudi dogajanje na Ptuju okoli festivala Arsana.

Festival je super. Mladena Delina poznam še iz časov, ko je bil festival na začetku poti, »manjši«. In poglejte, v kaj je zrastel … kakšna imena pripeljejo na njihov festival. Vedno se začne in konča pri človeku – če ima vizijo, je predan in ima dobro ekipo, je vse mogoče. Sama sem sodelovala že večkrat, od samostojnega koncerta do sodelovanja na Gala popevki, ki so jo prenesli tudi na Ptuj. In to je treba gojiti, to je treba podpirati.

Je nostalgija po vašem vedno lepa stvar ali je lahko tudi nekoliko varljiva? Nam preteklost včasih polepša?

Nostalgija je normalen pojav, sploh pri 61 letih. (smeh) Radi rečemo, da so bili tisti, pretekli časi lepši, a vemo, da tudi takrat ni bilo vse lepo. Tudi pesmi niso bile vse tipi topi. Le ostale so tiste najbolj kvalitetne, posebne, tiste, ki so imele tisto nekaj. Sama se preteklosti spominjam z veliko mero nostalgije, in čeprav so zdaj drugačni in veliko manj prijazni časi, ne želim vreči puške v koruzo. Sami lahko naredimo marsikaj, da nam je vseeno lepo.

Ko govorite o preteklosti, je v tem več nostalgije ali hvaležnosti?

Obojega je veliko. Sem nostalgična, vem pa, da je treba iti s časom naprej. Vesela sem, da sem začela v obdobju, ki je bilo po mojem prijaznejše do izvajalcev, ki so imeli kaj pokazati in povedati. Ni bilo toliko vsega in ni bilo tako nasičeno. Ko sem začela, je bilo veliko koncentracije na nacionalnem radiu. Tudi uredniki so bili glasbeno izobraženi. Ne vem, ali bi mi danes uspelo, ker nisem narejena za instant in za nekaj na hitro.

Glasba je tako lepa in iskrena, da se ne želim prilagajati samo zato, ker imajo ljudje nekaj trenutno radi. Zato imam še vedno svoje večne oboževalce iz leta 1988. Imela sem neko vizijo in sem se je držala.

Robert Balen

Če se ozrem v preteklost z nostalgijo, je to z veliko hvaležnostjo. Vem, kako je bilo in kako je zdaj. S tem sem se sprijaznila. Do določene mere se lahko prilagodim novemu času, preko nekaterih stvari pa ne grem. Tudi če je zaradi tega milijon klikov manj in manj denarja.

Danes lahko pesem v nekaj sekundah preskočimo, glasbenik pa mora biti hkrati izvajalec, promotor in skorajda še sam svoj medij. Bi si, če bi bili danes spet na začetku kariere, želeli vstopiti v glasbo na tak način?

Hm, tako na hitro bi vam rekla ne. To velevajo izkušnje in leta, ki jih ni malo. Če pa bi se rodila že v ta, sodobni svet, pa … težko rečem z gotovostjo, a ker poznam veliko mladih izvajalcev, ki razmišljajo podobno kot jaz zdaj, pri mojih letih, bi se glasbo šla, a od nekaterih svojih načel ne bi odstopala. Moj moto gotovo ne bi bil: »Vse za uspeh.«

Kaj vam pri današnjem svetu glasbe ni najbolj všeč?

To, da ne more govoriti samo glasba. Da se preveč pozornosti daje nekim dokaj nepomembnim zadevam, kot so, kaj sem pojedla za zajtrk, kam sem šla na dopust, kje sem se zabavala. To je sicer odraz časa in do neke mere sem to sprejela, ker se mi zdi, da tu pri nas to nekako lahko še reguliramo glasbeniki sami.

Imam Facebook in Instagram, brez tega ne gre. In če primerjam objave, tudi sama vidim, da je klikov pri napovedi koncerta manj kot pa pri objavi mojih kužkov. A njiju rada objavim, ker sta obe posvojenki in se mi zdi prav, da kot javna oseba ozaveščam, koliko zapuščenih pasjih duš potrebuje topel dom.

No, pri moji družini pa postavljam meje, ker je to tudi želja mojih bližnjih in prav je tako. Sem ter tja kako malenkost objavim, sicer mi pa ustreza, da ohranim to intimo. Moj dom, moja družina je moje varno zavetje, kjer je veliko ljubezni in medsebojne podpore.

Je to pri medijsko izpostavljenih ljudeh še toliko bolj nujno? Da se vračaš v varen pristan, kjer si lahko takšen, kot v resnici si?

Meni je ta občutek noro lep, čeprav sem tudi na odru zelo sproščena in pokažem tudi marsikatero svojo karakterno lastnost. Rada grem na koncerte, nastope, a prav tako komaj čakam, da pridem domov. Tja, kjer me čakajo moji ljudje, moja dva kužka.

Se ljudje k starim pesmim vračamo tudi zato, ker je bil svet, v katerem so nastale, nekoliko počasnejši? Smo danes prehitri tudi pri poslušanju glasbe?

Meni se ta svet vrti čisto prehitro. Zdi se, da nam zmanjkuje časa, da bi res prisluhnili pesmim, da bi prebrali celotne članke, ne le naslovov. Pomembno je, da si vzamemo čas. Tudi za pogovor. Morda pa nas bodo ravno ti vedno bolj hektični časi opomnili, kako pomembno je, da kdaj upočasnimo tempo, da se posvetimo stvarem, ki so zares pomembne. Tudi nestrpnosti je v teh čudnih časih več. Preveč.

Se ta nestrpnost kaže tudi v odnosih med ljudmi?

Ja, žal. Ljudje prehitro postanejo neučakani, vse bi takoj in zdaj in tako, kot so si zamislili. Pa ne gre vedno. In takrat je najpomembnejše, da ohranimo človečnost, prijaznost. Drug do drugega bi morali biti bolj prijazni, večkrat bi se morali drug drugemu nasmehniti, si nameniti lepo besedo.

Moji starši so mi to privzgojili in mi je naravno ter lepo, ko se komu nasmehnem, ko mu s prijazno besedo polepšam dan. In to z odprtimi rokami sprejmem tudi sama. Seveda nisem vedno dobre volje, imam boljše in slabše dneve, a to najraje delim z bližnjimi, s prijatelji. S tistimi, ki me poznajo in jim zaupam.

Skozi leta ste prehajali med različnimi glasbenimi svetovi – od popevke in jazza do velikih orkestrov, muzikalov in drugih projektov. Kaj vam je ta raznolikost dala kot pevki?

Izkušnje. Glasba je zame najlepši in zelo širok jezik. In vsi ga razumemo. Dobro se počutim v popu, tudi jazzu, soulu. Potem je prišel muzikal, ki je bil zame velik preskok.

Robert Balen

Pred dvanajstimi leti naju je z Damjano Golavšek k muzikalu Mamma mia! povabila Simona Vodopivec Franko. Muzikal je večplasten; poleg petja in plesa vključuje še igro. Prepevanje, ples … okej. No, pri igri pa sem imela krasne in izkušene sodelavce, na čelu z režiserjem tako da sem bila tudi temu izzivu nekako kos.

Sicer pa sem neprecenljive izkušnje nabirala s prepevanjem v različnih zasedbah. Prepevanje ob spremljavi različnih orkestrov, big banda, simfonikov … to so stopničke, ki sem jih prehodila in še hodim po njih. Za te izkušnje sem resnično hvaležna, saj vem, da vsak ne dobi te priložnosti.

Kateri nastopi so vam danes največji izziv?

Na začetku poti je bil zame vsak nastop na neki način izziv. Z leti pa je najlepši izziv tisti minimalistični, intimnejši nastop zgolj ob spremljavi pianista. Pušča ti veliko svobode, pusti ti zadihati. Seveda je to uresničljivo, ko imaš ob sebi pianista (op. Miran Juvan), ki te zelo dobro pozna. Miran je moj glasbeni sopotnik od leta 1988, torej od začetka moje glasbene poti.

Poleg glasbe ste tudi profesorica nemščine. Bi lahko rekli, da vas je poučevanje naučilo tudi nekaj o občinstvu – da moraš človeka najprej pritegniti, sicer te ne bo poslušal?

Kar dolgo sem učila, še kot študentka absolventka. Imela sem manjše skupine in odrasle slušatelje. Seveda mi je poučevanje prineslo izkušnje pri komuniciranju in komunikacija z občinstvom je še kako pomembna tudi na koncertih.

Moj mož, ki je moj velik podpornik, fan, a tudi moj najiskrenejši kritik, mi je na začetku velikokrat rekel: »Danes si pa preveč govorila.« Najraje me namreč posluša nekje iz ozadja, sam. Še danes. No, potem je šel enkrat ravno na Ptuju, ko sem imela koncert v okviru Festivala Arsana, za spremembo sedet med občinstvo in po njem rekel: »Veš, kaj, tisto o govorjenju med pesmimi vzamem nazaj.«

Malo je namreč opazoval ljudi med koncertom in priznal, da sem ljudem vsakič, ko sem jih nagovorila, narisala nasmeh na obraz. Tudi med koncertom rada pokažem svojo človeško plat, svoj karakter. Nemalokrat rečem kaj, kar me tisti trenutek navdihne. Včasih je to kaka pripomba iz publike ali pa od glasbenikov na odru. Povezanost z vsemi udeleženimi, občinstvom in glasbeniki, je zelo pomembna in koncertu doda tisto pravo vrednost.

Omeniva še Dinamitke, ki ste zaščitni znak muzikala Mamma mia! Tam ste pokazali precej bolj igrivo in nagajivo plat.

Ampak v resnici sem takšna in prav zato sem se z vlogo Rosie lahko hitro sporazumela.

Kaj vam je skupina treh žensk omogočila, česar si kot solistka morda ne dovolite?

Me smo se poznale že od prej, iz pevske šole za pop in jazz Nade Žgur, tudi nastopale smo skupaj. Simona (Vodopivec Franko) in Damjana (Golavšek) sta bili v šoli že pred mano.

Tudi pozneje smo spremljale druga drugo in ta naveza je ostala. Z nekaterimi ljudmi se preprosto začutiš. In to, kot pravi Simona sama, je bil tudi razlog, da naju je, potem ko sta z Jurijem (Frankom) dobila pravice za muzikal Mamma mia!, povabila k sodelovanju. Jaz pa sem tako ali tako bila oboževalka Abbe od Waterlooja dalje.

Vokalno smo se ujele krasno, naše barve se lepo dopolnjujejo in res zvenimo dobro. To smo vedele že od prej, v muzikalu Mamma mia! smo to le še potrdile. In se je zgodila eksplozija. Ne samo glasbe, temveč tudi čustev. Kot zanimivost lahko povem, da smo vse tri rojene istega leta, v razmaku manj kot mesec dni. In vse tri imamo može rojene v znamenju ovna. In rakce med otroki. Hja, povezane smo vsepovsod. (smeh)

Kaj je pomenilo, da se je ta zgodba začela, ko ste bile že okoli 50. leta?

Ko pri 50 dobiš takšno ponudbo, občutiš veliko hvaležnost. Potem se je zgodil Mamma mia! bum in kar nismo mogle verjeti, kaj se nam dogaja.

Leta 2015 smo začeli in igrali do leta 2019, do korone. To je bila prava norišnica, velik uspeh. Niti sam producent Jurij Franko ni mogel vedeti, predvideti, kakšen uspeh bo doživel muzikal. Spomnim se namreč prve sezone v Križankah … planirane so bile štiri predstave, potem smo jih odigrali in razprodali 17. Razprodajali smo športne dvorane, saj so bile manjše za nas preprosto premajhne. Kakšen uspeh, kakšen blagoslov.

Leta 2019 smo napovedali zadnjo predstavo. V Križankah, kjer se je vse začelo. In potem je prišlo obdobje korone. A me se nismo predale, dobivale smo se na vajah in Jure je kmalu ugotovil, da se ne bomo predale kar tako. Pa so Dinamitke tudi po zaključku Mamma mie! prepevale naprej v koncertni različici in tako je še danes.

Abbinim pesmim, ki jih izvajamo v slovenščini kot v muzikalu (krasne prevode je naredil Tomaž Domicelj), smo dodale še nekaj slovenskih in tujih priredb, pa tudi lastne skladbe. Za pesem Frajer, ki jo je spisala Damjana, smo na Popevki leta 2022 prejele kar dve nagradi strokovne žirije.

Robert Balen

Smo ženske v zrelih letih, navdih druga drugi in navdih želimo biti tudi drugim damam. In dokler bomo občutile to medsebojno povezanost, to ljubezen do glasbe in nastopanja, bomo migale. Ali kot bi rekla naša Damjana: »Ni konec, dokler ni konec.«

Zgodba z muzikali se zame ni končala z Mamma mio. Sem namreč tudi ena izmed sester v glasbeni komediji Nune v akciji, ki je zelo zabavna predstava z veliko dobre muzike, veliko smešnih situacij in z zelo lepim sporočilom.

Z leti se je verjetno spremenil tudi vaš odnos do tega, kako vas ljudje vidijo. Pri pevkah se še vedno precej govori o videzu, letih in telesu. Se človek z leti razbremeni tega ali postane na neki način še težje?

Lahko se osvobodiš bremena let, a le, če si pomirjen sam s sabo, če se v svoji koži počutiš dobro. Ravno Dinamitke dobivamo veliko pohval. Od žensk, ki jih navdihujemo s svojo energijo. Ampak biti ženska v tem poslu ni tako enostavno. Lahko bi rekla, da smo malo bolj na udaru kot moški.

Nihče se ne pritožuje, ko vidi na odru starejšega moškega izvajalca. Zdi se, da smo ženske pripomb, kritik deležne bolj kot naši moški kolegi. Tu je spet najpomembnejše, da verjameš vase, da verjameš in se zavedaš, da svoje poslanstvo opravljaš dobro. In poslanstvo pevke prav gotovo ni biti neki lepotni ideal, biti večno mlada … o lepoti imam sama čisto posebno mnenje, ki se mi potrjuje iz dneva v dan: »Prijazni ljudje so lepi ljudje!«

Če je človek zagrenjen, se mu to vidi na obrazu. Tudi če ga do tega pripeljejo težke življenjske preizkušnje.

Ja, vsi smo kdaj na robu, pridejo težke situacije, nas kdo razjezi, pridejo slovesa. Vsi gremo skozi podobne težke preizkušnje. Tudi če se na odru smejim, to ne pomeni, da sem ves čas srečna ali zadovoljna. To je življenje. A oder je prostor, s katerega delim glasbo, nekaj lepega. In ljudje pridejo točno zato in si vedno zaslužijo mojo najboljšo različico.

Kaj ste se o sebi naučili šele z leti, pa bi si želeli, da bi to vedeli že pri dvajsetih?

Da nikoli ne moreš biti všeč vsem. A kritiko na račun glasbe, na račun petja znam sprejemati že od nekdaj. Ker se iz take kritike lahko tudi kaj naučim. Kritike na račun videza, žaljivke in osebne diskreditacije s strani ljudi, ki me sploh ne poznajo, pa ne bom sprejela nikoli.

Je to problem danes v tej navidezni anonimnosti spletnih komentarjev?

Žal si dandanes tudi ljudje s pravimi imeni, priimki in pravim obrazom privoščijo veliko, preveč. Kolikokrat sem dobesedno šokirana, kaj vse so ljudje pripravljeni napisati v komentarjih. A še vseeno so na neki način skriti za svojim računalnikom ali telefonom. V resničnem svetu, na štiri oči, v živo bi si, in to si upam in želim verjeti, privoščili bistveno manj.

Kmalu boste torej v rokah držali že tretje poglavje So najlepše pesmi že napisane. Ko pogledate nazaj na vsa ta leta, stare pesmi, nove priredbe, Dinamitke, učilnico, odre in vse, kar se je vmes zgodilo – če bi bila vaša kariera pesem, kakšen bi bil njen naslov danes?

Mislim, da bi ji dala naslov kar Življenje je lepo. Kot pravi Tomaž: »Življenje je lepo, če ga živiš tako, kot ponuja se samo, in ne, da drugega želiš.« Tega bi se morali zavedati bolj … vsak od nas ima to eno življenje, ki nam je bilo podarjeno.

In čeprav pesem pravi tudi, da življenje živi, kot se ponuja samo, in ne, da ga spremeniš, sama dodajam: »Spreminjajmo življenje, ampak spreminjajmo ga na lepše, spreminjajmo ga tako, da bo prijaznejše, spoštljivejše.« To ta svet potrebuje bolj kot kadarkoli prej!

Če se ozrem nazaj, je pravzaprav malo stvari, ki bi jih spremenila. Tudi tiste napačne so se zgodile z nekim namenom, iz njih sem se marsikaj naučila. To je življenje!

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter