Gurnah se je rodil leta 1948 in odraščal na otoku Zanzibar. Konec 60. let minulega stoletja je kot begunec prišel v Veliko Britanijo. Do nedavnega, ko se je upokojil, je predaval angleščino in postkolonialno književnosti na Univerzi Kent v Canterburyju.
V vseh svojih delih se posveča begunstvu. Pisati je začel pri 21. letih. Čeprav je bil njegov prvi jezik svahili, je angleščina postala njegov literarni jezik.
Njegov četrti roman Paradise (1994), s katerim je dosegel preboj na literarno sceno, je nastal po raziskovalnem potovanju v vzhodno Afriko okoli leta 1990. Prinaša zgodbo o odraščanju in žalostno ljubezensko zgodbo, v kateri trčijo različni svetovi in prepričanja, piše na uradni spletni strani Nobelove nagrade.
Gurnah v svojih delih obravnava begunsko izkušnjo, pri čemer se osredotoča na identiteto in samopodobo. O tem pričata tudi romana Admiring Silence (1996) in By the Sea (2001). V obeh romanih, napisanih v prvi osebi, je molk predstavljen kot begunčeva strategija, da zaščiti svojo identiteto pred rasizmom in predsodki, pa tudi kot sredstvo za izogibanje trku med preteklostjo in sedanjostjo, kar pa povzroči razočaranje in pogubno samoprevaro.
Pisateljevi liki se znajdejo v vrzeli med kulturami in celinami, med življenjem prej in potem; to je negotovo stanje, ki ga ni mogoče razrešiti. Različico te vrzeli najdemo tudi v Gurnahovem sedmem romanu Desertion, v katerem preko tragične ljubezenske zgodbe osvetli velike kulturne razlike v kolonizirani vzhodni Afriki.
Pisateljeva predanost resnici in njegov odpor do poenostavljanja sta osupljiva. Njegovi romani se odmikajo od stereotipnih opisov in bralcem odpirajo pogled na kulturno raznoliko vzhodno Afriko.
V Gurnahovem literarnem vesolju se vse spreminja - spomini, imena, identitete. Neskončno raziskovanje, ki ga poganja intelektualna strast, je prisotno v vseh njegovih knjigah in je enako vidno zdaj kot na začetku njegovega pisanja, so še zapisali pri Švedski akademiji.
Gurnah je začel pisati v izgnanstvu, vendar se njegova dela nanašajo na njegov odnos do kraja, ki ga je zapustil. Spomin je tako ključnega pomena za nastanek njegovega dela. Z romanesknim prvencem Memory of Departure iz leta 1987, v katerem pripoveduje o neuspeli vstaji, ostaja na afriški celini.
Tudi v svojem druge delu z naslovom Pilgrims Way iz leta 1988 raziskuje večplastno resničnost življenja v izgnanstvu. Protagonist romana Daud se v svoji novi domovini, Veliki Britaniji, sooča z rasističnim ozračjem. Potem ko je poskušal prikriti lastno preteklost, ga ljubezen do ženske spodbudi, da pove svojo zgodbo. Na to delo se tematsko navezuje tudi roman The Last Gift iz leta 2011.
Pisatelj pogosto dopusti, da njegove skrbno zgrajene pripovedi pripeljejo do končnega uvida. Primer tega je njegov tretji roman Dottie (1990), portret temnopolte ženske s priseljenskim ozadjem, ki odrašča v težkih razmerah v rasno obarvani Veliki Britaniji v 50. letih minulega stoletja. Zaradi materinega molka nima povezave z družinsko zgodovino, obenem se v Veliki Britaniji, kjer je odrasla, počuti izkoreninjeno.
Leta 2017 je izšel njegov roman Gravel Heart, njegov zadnji roman Afterlives iz leta 2020, pa se nadaljuje tam, kjer se konča roman Paradise.
Teden Nobelovih nagrad se je v ponedeljek začel z razglasitvijo nagrajenca za medicino. Nagrade za področja znanosti in književnost bodo decembra zaradi pandemije tako kot lani podelili v državah prejemnikov in ne na tradicionalni slovesnosti v Stockholmu. Nagrajenci prejmejo deset milijonov švedskih kron - nekaj manj kot milijon evrov.
