Napisala je okoli 80 knjig, ki so bile prodane v več kot dveh milijardah izvodov in prevedene v več kot 100 jezikov. Pravila kriminalk ni zastavila, jih pa je utrdila, meni pisateljica Maša Jelušič.

Agatha Christie se je kot Agatha Mary Clarissa Miller rodila 15. septembra 1890 v angleškem Torquayu, umrla je 12. januarja 1976, stara 85 let. Njen oče Frederich Alvah Miller je bil bogat ameriški borznik, mati Clarissa Margaret Boehmer pa hčer britanskega vojaškega kapitana. Med prvo svetovno vojno je delala v bolnišnici, kasneje v farmaciji, kar je močno vplivalo na njeno pisanje. Veliko umorov v njenih romanih se namreč zgodi s pomočjo strupa.

Napisala je več kot 60 romanov in izdala 14 zbirk kratkih zgodb. Med drugim podpisuje romane Umor na Orient ekspresu, Zlo pod soncem, Skrivnostne ure, Umor ob bazenu, Umor v Mezopotamiji in Truplo v knjižnici in Zabava za noč čarovnic. Manj znano je, da je šest romanov napisala pod psevdonimom Mary Westmacott.

Agatha Christie je pisala veliko in dobro, je za STA povedala pisateljica Maša Jelušič. Umor je postavila v na videz urejeno, premožno družinsko okolje, kjer ga je bralec takratnega časa najmanj pričakoval. "S tem je razgalila dejstvo, da dom ni nujno varen prostor, temveč lahko postane prizorišče prikritih zamer, laži in dolgo potlačenih interesov. V njenih zgodbah ugled ne pomeni nedolžnosti, saj je prav vsakdo lahko morilec, kot pogosto pravi njen lik Hercule Poirot," je dejala Jelušič. Verjetno danes ne poznamo pisatelja kriminalk, ki ne bi prebral oziroma vsaj na takšen ali drugačen način stopil v stik z njenimi deli, meni sogovornica.

Ob tem pa Agatha Christie po mnenju Jelušič pravil kriminalnih romanov, ki sta jih postavila ameriški umetnostni kritik Willard Huntington Wright, ki je pisal pod psevdonimom S. S. Van Dine, in Ronald Knox, sicer ni zastavila, jih je pa vsekakor utrdila. "Govorimo torej o pravilih, da detektiv ne sme biti morilec, da avtor bralca ne sme namerno vleči za nos, da morajo storilca izslediti s pomočjo logičnega sklepanja, ne z nadnaravnimi močmi, da dvojčki niso zaželeni in drugo. Je pa hkrati tista, ki je začela ta pravila rahlo kršiti in s tem dosegla ta odmik od obzorja pričakovanja."

V svetu kriminalk se je uveljavila kot mojstrica zapletov

Christie je bila po navedbah Jelušič dobra v popolnoma vseh pogledih, v zapletu, jedrnatem slogu in psihologiji likov. "Bralec točno ve, kaj lahko pričakuje. Tudi če ni prebral njenih del, nekako ve, kaj ga čaka. To je klasična detektivska zgodba, kjer bo s pozornim spremljanjem namigov in preučevanjem značajev skupaj z detektivom dognal, kdo in zakaj je storil zločin. Zaključek ga bo pomiril, red bo vzpostavljen, zločinec bo zaprt," je povedala Jelušič, ki je sicer doktorica ekologije, podpisuje kriminalni roman Profesor je končno mrtev in je tudi vodja lani prvega Krimifesta.

Kot posebnost pisanja Agathe Christie je izpostavila tudi množičnost zapletov v njenih zgodbah. Ob tem je navedla zgodbe, v katerih so morilci vsi, kjer ni morilec nihče, kjer je morilec otrok, česar se je marsikdo izogibal, kjer je morilec prevaran mož ali žena, kjer morilec ni kaznovan, kjer gre za dvojne prevare in drugo. Kot najboljše pa je omenila, da se lahko vsako od njenih kriminalk bere večkrat, kar je po njenem mnenju lastnost dobre literature.

V branje je predlagala romane Umor Rogerja Ackroyda, Smrt v oblakih, In potem ni bilo nikogar več ali pa nemara skupaj, njen prvi roman Skrivnostna zadeva v Stylesu in takoj zatem njen zadnji, ki se dogaja na istem kraju, Zavesa.

Bralcem se je priljubila z likoma Hercula Poirota in Miss Marple

Prvi roman Skrivnostna zadeva v Stylesu je priljubljena avtorica izdala leta 1920, v njem je prvič nastopil upokojeni belgijski policijski oficir z nezgrešljivim francoskim naglasom Hercule Poirot, ki je kasneje nastopil še v več kot 30 romanih in več kot 50 kratkih zgodbah. V roman Umor v župnišču iz leta 1930 pa je uvedla svoj drugi prepoznavni lik, pronicljivo razreševalko umorov Gospodično Marple.

Po besedah Jelušič je mojstrica kriminalk ustvarila kompleksne like, večplastne zaplete, ob tem pa ohranila enostaven, jedrnat in minimalističen slog. Poirot in Gospodična Marple sta si hkrati različna, saj Poirot nastopa samozavestno in skoraj teatralno, Marple pa svojo prednost gradi na neopaznosti in na tem, da jo okolica vzame premalo resno, pa tudi podobna, saj deduktivno sklepata, razrešujeta z umom ter sta pozorna opazovalca človeških navad, meni.

Kriminalka je vedno odsevala aktualno težavo v družbi

"Vsekakor je treba vedeti, da je Agatha Christie svoj prvi roman pisala med prvo svetovno vojno, takrat je tudi oblikovala lik Poirota. Roman je izšel leta 1920, se pravi po koncu prve svetovne vojne, takrat je bil svet v razsulu," je še dejala. "Največji očitek njej je, da je pisala predvsem o družbeni eliti, da se ni posvečala nižjim slojem. Toda avtorica se večkrat v svojih knjigah pošali iz visoke angleške buržoazije in napiše kakšno pikro na njihov račun. Tudi glede odnosa moških do žensk v takratnem času napiše marsikatero pronicljivo kritično opazko." Kot še meni Jelušič, očitki verjetno izvirajo iz preslabega poznavanja njenega opusa.

Med drugo svetovno vojno je napisala dva romana, ki sta bila mišljena kot zadnja primera njenih velikih detektivov. Obe knjigi sta bili zaklenjeni v bančnem sefu več kot 30 let in izdani šele po njeni smrti. Leta 1971 je prejela britanski red, imenovan Dame Commander. Avtorico je pot nekoč zanesla tudi v Bohinj, ki ga je z Mallowanom obiskala poleti leta 1967. Njen odgovor na vprašanje, če bo Bohinj prizorišče za eno od njenih kriminalnih zgodb, je bil: "Bohinj je prelep za umor".

Od časa avtorjev detektivk Edgarja Allanea Poeja, Arthurja Conana Doyla in Agathe Christie z detektivkami imamo danes na voljo celo paleto žanrskega pisanja, kot so kriminalke, trilerji, grozljive in romantične detektivke, domačne kriminalke, proceduralne in policijske romane, ena od značilnosti današnjega prostora te zvrsti pa je tudi, da počasi dobivamo več ženskih detektivk, je še povedala Jelušič. "Najprej so začele pronicati ženske morilke, zdaj pa so tudi ženske detektivke, čeprav jih je po mojem mnenju še vedno premalo," je pripomnila.

Kriminalka je vsekakor presegla več stopenj, od domačnega romana, trde kriminalke in skandinavskega noirja, vselej pa je ohranjala to, da na nek način vedno odraža družbeno realnost, tako kot vsaka umetnost, ampak kriminalka toliko bolj, meni sogovornica.

Branje romanov Agathe Christie pri nas

Povprečna naklada izidov knjig avtorice pri založbi Mladinska knjiga v zadnjih letih je bilo okoli 800 izvodov, tako trde kot mehke vezave, so za STA še navedli pri založbi. V zadnjih desetih letih so prodali več kot 20.000 izvodov njenih del, med katerimi se je najbolje prodajal roman Skrivnostna smrt v Stylesu, ki je izšel ob 100. obletnici izida romana v angleščini leta 2020.

Kot so še zapisali, je prodaja njenih romanov po posameznih letih precej konstantna in ni mogoče opaziti večjega porasta ali padca prodaje.

Po besedah vodje uredništva leposlovja pri Mladinski knjigi Andreja Ilca sicer pri nas nimamo v vsakem trenutku na razpolago vseh knjig, jih pa ciklično ponatiskujejo. Ves čas pripravljajo tudi nove prevode knjig, ki po njihovem mnenju doslej niso bile ustrezno prevedene. Na pobudo likovne urednice Tanje Komadina izhajajo tudi vizualno prenovljene knjige. Filmske priredbe njenih del pa so po njegovem mnenju vse po vrsti slabše od izvirnih romanov.