Pozornejšim opazovalcem dogajanja je seveda jasno, da Türk v resnici kandidira za domače potrebe. Triletno medijsko premlevanje o tem, kam je šel, kaj je storil in kaj je pametnega povedal »kandidat za generalnega sekretarja OZN«, dopušča veliko več prostora za domišljijo, kot če bi javnost seznanjali zgolj s tem, kaj počne »nekdanji predsednik države«. Vladni sklep o podpori Türkovi kandidaturi prav gotovo ne bo brez posledic za proračun. Besedna podpora je kaj vredna samo tedaj, ko je tudi finančno podprta. Že res, da smo še vedno v recesiji, a za tako prestižno potezo se bo denar že moral najti.
Verjetnost, da bi bil čez tri leta Türk res izvoljen, skorajda ni, saj bi to pomenilo, da se v OZN niso prav veliko naučili iz afere Waldheim, zaradi katere se je pred leti ta organizacija znašla v precejšnji zadregi. Pojasnilo za mlajše bralce: avstrijski diplomat in politik Kurt Josef Waldheim je od leta 1972 do 1981 opravljal funkcijo generalnega sekretarja OZN, leta 1986 pa je postal avstrijski predsednik, in to kljub temu, da je v času, ko se je potegoval za to mesto, zaradi njegove politične preteklosti izbruhnila afera. Leta 1938, po Hitlerjevi aneksiji Avstrije, se je takrat dvajsetletni Waldheim včlanil v Nacionalsocialistično nemško zvezo študentov, le malo potem pa postal registrirani član paravojaške organizacije SA. Med drugo svetovno vojno je pripadal nemški vojaški enoti, ki je zakrivila številne zločine na Balkanu, odgovoren pa naj bi bil tudi za deportacijo številnih grških Judov. Skrajno nerodno.
Našel se bo kdo in oporekal, češ kakšno zvezo pa ima ta Kurt Waldheim z Danilom Türkom. A tako sprenevedanje je mogoče samo pri nas. Povsod v civiliziranem svetu so že zdavnaj prepoznali vse tri obraze totalitarizma, ki je v prejšnjem stoletju v svetu povzročil toliko zla. Naš kandidat za funkcijo generalnega sekretarja Združenih narodov pa te lekcije, kakor smo se lahko prepričali med njegovim predsedniškim mandatom, še ni predelal. Zato je seveda neprimeren za kakršnokoli funkcijo v Združenih narodih, razen če se morda sprijaznimo s tem, da gre OZN po poti svojega predhodnika Društva narodov, ki je zaradi zatiskanja oči pred očitnimi problemi sveta med obema vojnama v dobršni meri sokrivo za morijo, ki je sledila.
Medtem ko poraženec zadnjih domačih predsedniških volitev razmišlja o tem, da bi se sončil v svetovni slavi, je zmagovalec Borut Pahor precej bolj zadržan. Na prvi dan leta je v postojnski porodnišnici obiskal novorojenčka Etjana, ki se je v Sloveniji rodil prvi letos. Mamici je izročil šopek rož. Novorojenčku pa naj bi – kot je nekdo zapisal na tviterju – podrobno razložil, kolikšen je del državnega dolga, ki je na dan njegovega rojstva padel na njegova drobcena ramena. Zapisom na tviterju ne gre vedno verjeti. Predsednik Pahor se je neprijetni temi gotovo izognil, tako kot to stori vselej, ko bi to utegnilo načeti njegovo javnosti všečno podobo. Čeprav sta oba – Türk in Pahor – precej zagledana sama vase, je treba priznati, da je Pahorjevo samovšečnost veliko lažje prebaviti kot Türkovo puhlo ošabnost.
To je tudi glavni razlog Pahorjeve volilne zmage. Škoda, da je v minulem letu ni zmogel nadgraditi in tako zares postati predsednik vseh Slovencev. Se mar ne zaveda, da ga je bilo sicer simpatično videti, kako v družbi otrok peče božično pecivo v domu Malči Beličeve, a da je potem sledilo razočaranje, ker ni zmogel državljanom voščiti »vesel božič in srečno novo leto«, temveč je raje zapisal »vesele praznike in srečno novo leto«? Se boji, da bi z besedo božič zmotil neverujoče? Mar ne bi bilo prav, da bi bilo voščilo namenjeno predvsem tistim, ki praznujemo, šele na to onim, ki imajo le dela prost dan po zaslugi prvih. Ob vsem tem pa je Pahor prijazen človek, celo eden najprijaznejših v državi. Prepričana sem tudi, da verujoče spoštuje. Kaj mu torej brani, da bi to tudi očitno pokazal? Morda se bo letos opogumil.
Začela sem s tem, da je vlada Alenke Bratušek Danilu Türku podelila triletni mandat kandidata za funkcijo generalnega sekretarja OZN. To pa še zdaleč ni bilo vse, kar je vlada storila na prvi delovni dan v letu. Poglejmo še nekaj njenih drugih dosežkov. Najimenitnejši je gotovo predlog, da bomo poslej imeli »varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano« (karkoli že to pomeni). Njegova naloga bo spremljati ravnanja deležnikov (karkoli že to pomeni) in v primeru ugotovljenih kršitev o tem seznaniti varuha konkurence. To pomeni, da sta zdaj v dogajanje v verigi preskrbe s hrano vpletena že dva varuha in se utegne prav kmalu pojaviti potreba po uvedbi varuha odnosov med varuhi – skratka odpirajo se neverjetne nove zaposlitvene priložnosti.
Ko je bilo vse to opravljeno in je vlada že prvi delovni dan v letu dokazala, kaj zna in zmore, ji je ostalo še pet minut časa, zato je, kar tako mimogrede, razglasila 14. november za dan slovenskega znakovnega jezika in sklenila, da bi bilo policijske avtomobile lepo prebarvati na rumeno. Gotovo bi lahko storila še več, a dobro je kaj prihraniti tudi za prihodnje dni, ko bo spet treba dokazovati, kaj zna in zmore.