Zdi se, da bo potrebno ustanoviti še Svet za odziv na lažnivi govor.

Pod taktirko velike svečenice za nadzor pisane in govorjene besede Nataše Pirc Musar je pred dobrim mesecem začel v okviru Mirovnega inštituta delovati Svet za odziv na sovražni govor. Med petimi primeri, ki jih je doslej obravnaval, je tudi spletna stran 24kul.si, ki jo je (neimenovani) prijavitelj obtožil domnevno sovražnega govora. »Prijavitelj navaja, da je omenjena spletna stran v celoti namenjena kvaziznanstvenemu širjenju homofobije, seksizma, zatiranju nebinarnih spolnih identitet, proslavljanju znanih nacistov (npr. škofa Vovka), itd. Prispevki žalijo pravico žensk do abortusa in podpornike evtanazije,« beremo v sporočilu tega sveta, ki naprej zavzame z ničemer utemeljeno stališče, da objave na strani 24kul.si ustrezajo definiciji sovražnega govora, zato bi posredno lahko privedla do nestrpnih in nasilnih dejanj nad ranljivimi skupinami, ki jih obravnavajo.

Že na prvi pogled je očitno, da Svet za odziv na sovražni govor postavlja ločnico med domnevno sovražnim govorom in tistim, ki to ni, po metodi štiri noge dobro, dve nogi slabo. Sporočilo je jasno: splav, evtanazija, kontracepcija, homoseksualnost, poglabljanje v teorijo spola za osnovnošolce in kar je še podobnih ʻranljivih vsebinʼ, veljajo za ʻsvete pridobitve napredka in civilizacijeʼ, ki ne morejo biti predmet kritičnih razprav drugače mislečih, ti so že po definiciji nazadnjaki in mračnjaki. Kdor kaj čivkne proti splavu, s tem že krati ustavno pravico ženske, da je ʻsvojega telesa gospodarʼ, in moškega, da o tem praviloma nič ne ve.

Svetniki in svetnice seveda ne pomislijo, da s tem številnim sodržavljanom kratijo ustavno pravico do (krščanske) veroizpovedi, ki ima glede splava (evtanazije in še česa) resne pomisleke. Zato seveda ne uvidijo, da na katoliški spletni strani, kar 24kul.si gotovo je, ne morejo pričakovati zagovarjanja stališč zastopnikov Legebitre. Zanimivo bi bilo opazovati, kako bi se ta svet odzval, ko bi se skupina katolikov pritožila čez zanjo nesprejemljiva stališča kakšne ʻmavrične organizacijeʼ. Najbrž bi bila pobuda zavrnjena, češ da pri katolikih ne gre za ranljivo skupino, saj uživajo podporo samega Boga.

Ko smo že pri splavu, je po mnenju Sveta za odziv na sovražni govor zelo pohvalno zavzemanje za ranljivo skupino žensk, ki se zanj odločijo, ne pa tudi za ranljivo skupino splavljenih zarodkov. Negativni odnos do splava je nekaj nedopustnega, ker vznemirja vest in pri ženski vzbuja občutek krivde. In to čisto brez potrebe, saj je vendar jasno, da človeški zarodek – če se mati tako odloči – še ni človek, ampak nekakšen zajedavec, ki mu ženska lahko odreče gostoljubje. Se vam zdi, da je izraz ʻzajedavecʼ prehud in že meji na sovražni govor? Prav, besedo vzamem nazaj, saj je sovražni govor obsojanja vreden. Drugače od splava, ki je zgolj življenju sovražno dejanje. Nič čudnega torej, da je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok toliko ustavno zaščitena, da pomeni celo vprašanje, ali ne gre morda le za pravico odločanja o rojstvu svojih otrok, že samo po sebi nasilje nad ʻranljivo skupinoʼ, ki otrok ne more imeti.

Omeniti je treba še nazadnjaške starše, ki se jim zdi, da imajo pravico do vzgoje svojih otrok, tudi ko gre za spolnost, in jim ni všeč, če njihove malčke v vrtcih in osnovnih šolah seznanjajo s široko paleto različnih spolnih praks. Na srečo je tu svet Mirovnega inštituta, da jih pouči, da je ʻavtonomija strokovnih delavcev v vzgojno-izobraževalnih ustanovahʼ pač nad pravico staršev, da svobodno odločajo o vzgoji svojih otrok.

Še nečesa ne gre spregledati: Da ne bilo videti, da prijavitelje na spletni strani 24kul.si moti edinole seksualno-razmnoževalni disput, na koncu pritaknejo še obtožbo o ʻproslavljanju znanih nacistov (npr. škofa Vovka)ʼ.??? Kaj pa je tega treba bilo, se človek vpraša prosto po Prešernu, čigar pranečak je bil škof Anton Vovk.

Vovk je bil rojen v vrbi na Gorenjskem, v isti hiši kot sto let poprej njegov prastric France. Starša sta mu umrla v rani mladosti, po šolanju na kranjski gimnaziji se je odločil za duhovniški poklic. Vodstvo ljubljanske škofije je prevzel po drugi svetovni vojni, se pravi v času, ko si je partija z ustanovitvijo Ciril-Metodijskega društva (CMD) prizadevala sesuti Cerkev od znotraj. Člani CMD so imeli privilegije kot so socialno zavarovanje, mesečno so prejemali denar, namesto da bi oni plačevali članarino, lahko so tiskali veroučne učbenike in revije, katerih vsebina je bila pod strogim partijskim nadzorom. Ne dovolj kooperativne duhovnike so oblasti preganjale in zapirale. Teološka fakulteta je bila izključena iz Univerze v Ljubljani, verouk v šolah je bil ukinjen, zvonjenje prepovedano … Preganjanja, nočnih zaslišanj in fizičnega trpinčenja je bil deležen tudi škof Vovk, čeprav med vojno ni nikoli sodeloval z okupatorji, saj je bil izjemno narodno zaveden. Januarja 1952, ko se je vračal iz Stopič, kjer je blagoslovil obnovljene orgle, so ga v Novem mestu polili z bencinom in zažgali. To je preživel, a bil je tako hudo poškodovan, da je posledice čutil do smrti leta 1963. Maja 1999 je bil začet postopek za njegovo beatifikacijo.

Prijavitelj pa očita spletni strani 24.kul.si, da z zapisom ob obletnici zažiga škofa Antona Vovka slavi znanega nacista!!! V redu! Mogoče je razumeti, da je prijavitelj (razen na področju ranljivih oblik spolnosti) popolnoma nerazgledan. Težje pa je razumeti, da so očitno neresnico popolnoma spregledali tudi člani Sveta za odziv na sovražni govor, še več, nemogoče je razumeti, da borci proti sovražnemu govoru v označitvi ʻškofa Antona Vovka za znanega nacistaʼ niso prepoznali lažnivega sovražnega govora. Zdi se, da bo potrebno ustanoviti še Svet za odziv na lažnivi govor.