Mogoče se motim, a najbrž ni daleč od resnice, da se med slovenskimi novinarji samo še moja malenkost ni izrekla o tem, ali ni morda že čas, da se Janez Janša umakne s slovenske politične scene in dovoli, da njegova SDS končno zadiha s polnimi pljuči. To nedopustno abstinenco opravičujem s silno slabim poznavanjem pravil političnega preigravanja. Bila sem namreč prepričana, da moje mnenje o tem, kdo naj vodi stranko SDS, ni kaj prida relevantno. Menila sem, da naj bi o tem pač odločali člani stranke, kar pa seveda nisem. Mimogrede naj priznam, da me je na trenutke imelo, da bi se včlanila. Pravzaprav se je to zgodilo vsakokrat, ko so politični eksorcisti še odločneje kot po navadi zavihali rokave, da bi Janšo spravili s političnega prizorišča. A ker se nisem včlanila, sem se vse do tega trenutka držala načela, da Janša kot predsednik SDS ni moja skrb.
Ker pa svoje mnenje o tem vprašanju zdaj izrekajo celo upokojene učiteljice, vidni člani konkurenčnih političnih strank, razni verski voditelji, izpadli tekmovalci resničnostnega šova Big Brother, neizvoljeni poslanci iz prejšnjega sklica državnega zbora, ekološki pridelovalci berivke, večina spletnih komentatorjev in drugi animatorji javnega mnenja, se tudi jaz ne morem več upirati klicu dolžnosti, da se o tem izjasnim.
Najprej naj ugotovim, da je skrajno čudno in na moč nenavadno, da se Janez Janša sam ne naveliča in ne reče »Dost’ ‘mam! Adijo,« kot bi to gotovo storil že vsak drug na njegovem mestu. Ali pa tudi ne. Če človeka četrt stoletja neprestano mikastijo, se lahko zgodi, da pomisli, da bi zaradi umika pač vse dotedanje prenašanje spletk, laži, krivic in polen pod noge izgubilo ves smisel in pomen. V takem primeru bi bilo vendarle bolje, da bi se umaknil pred petindvajsetimi leti in imel mir. Zato si človek pač reče: prvih sto let je najtežje, potem bo pa že nekako …
Nadalje ugotavljam, da Janez Janša zelo slabo sliši, ko mu prigovarjajo, za kaj in za koga vse bi bilo bolje, ko bi svoje mesto prepustil komu drugemu. Oni dan je Brane Senegačnik vse te dobronamerne nasvete pospremil s komentarjem: »Si predstavljate, da bi slabši skakalci prosili Petra Prevca, naj neha tekmovati?« V izjavi je, to moram priznati, nekaj soli, čeprav avtor močno pretirava. Janši je doslej na najvišjo stopničko uspelo doskočiti samo dvakrat. Drugič se je že našel kak drug padalec, največkrat nov obraz med skakalci, ki je Janeza premagal z dolgim poletom v politiko. Za ta podvig mu večinoma niti trenirati ni bilo treba, ker je za zmago poskrbel močan vzgornik, ki je v pravem trenutku zavel iz medijev.
Ideja o zamenjavi na vrhu SDS ima še eno hudo napako. Rešitev prej ko slej ne bi bila dolgotrajna. Tako kot je v družini Prevc precej takih, ki bi lahko nasledili Petra, je tudi v stranki SDS več potencialnih naslednikov Janeza Janše. O tem se lahko prepriča vsakdo, kdor vsaj od časa do časa spremlja parlamentarni program. Nemogoče je namreč ne opaziti, da domala edinole razprave poslancev njegove stranke niso žalitev za intelekt gledalcev. Zato se morajo predstavniki sedme sile na vso moč potruditi, da jih do večera oklestijo toliko, da so vsaj za silo primerljive z umotvori, ki jih večina preostalih poslancev prebira z listkov.
Hipotetično bi torej ne smelo biti prevelikih težav z zamenjavo na vrhu stranke, mnogi so prepričani, da bi to desnici prineslo večje možnosti za zmago na volitvah. Tudi jaz verjamem, da bi se to utegnilo res zgoditi. Če mediji ljudem leta in leta zabijajo v glavo, da je v kavi škodljiv kofein, v cigaretah pa nikotin, ni vrag, da se ne bi odločili poskusiti brezkofeinsko kavo in breznikotinske cigarete. Vemo, da gre ob ustrezni reklami v promet tudi brezalkoholno pivo, gotovo bi se našli tudi kupci masla brez maščob …
A poglejmo raje, kaj bi se zgodilo, če bi manever z zamenjavo Janše uspel? Možna sta dva razpleta dogodkov. Desna opcija brez Janše lahko zmaga ali pa tudi ne zmaga. Če zmaga, sta možnosti spet dve.
Primer A 1: Premiersko mesto zasede oseba, ki je bolj spravljiva, kooperativna, ustrežljiva, skratka manj moteča za tranzicijsko levico. Za nagrado v relativnem miru do konca mandata vzdržuje v državi status quo.
Primer A 2: Ali pa postane predsednik vlade oseba, ki podobno kot JJ ogroža vitalne interese tranzicijske levice. Začne se snemanje filma Najprej diskreditacija, nato likvidacija, 2. del.
Lahko pa se zgodi, da desna opcija kljub zamenjavi Janše na volitvah ne zmaga. Tudi v tem primeru sta možna dva razpleta.
Primer B 1: Poražena desnica lahko v državnem zboru igra vlogo žlahtne opozicije, ki načeloma ne razkrinkava kriminalnih rabot domače mafije. Ker te ostanejo skrite očem javnosti, zavladata v deželi mir in spokojnost. Resda navidezna, pa kaj zato. Tako ali tako menda živimo v virtualnem svetu.
Primer B 2: Če pa bi desna opozicija po kakem naključju tudi pod novim vodjem ostala za strice enako nadležna, kot je sedaj SDS, bi bil razplet podoben tistemu iz A 2, torej diskreditacija in likvidacija. Začel bi se pogrom zoper vodjo opozicije. Ker to ne bi bil Janša, je vprašanje, koliko časa bi zdržal. Leto, dve ali morda le kak mesec?
Ker se mi upira, da se tisti, ki so nam ukradli državo, na vsakem koraku norčujejo iz mene same in iz vseh nas; ker samopašno počno, karkoli jim pade na pamet, in jim za to niti nerodno ni več; ker sem prepričana, da potrebujemo (če si že poštene vlade nismo sposobni izvoliti) vsaj močno opozicijo, ne navijam za Janšev umik iz politike. Brez dobre vlade je težko, brez močne opozicije bi bilo neznosno.
Me pa ne bi presenetilo, če bi se Janša vsega skupaj naveličal. Mene bi se že davno.