Spoštovani predsednik Borut Pahor! V nedeljo po evropskemu dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov, torej na dan, ko so se v Rovtah pri Logatcu spominjali 20. obletnice postavitve farne plošče in 70. obletnice domobranstva, ste na tviterju zapisali: »Predsednik republike pozval k osredotočanju na probleme sedanjosti in prihodnosti.« Zapisano me je pretreslo, saj sem se drugega kroga predsedniških volitev udeležila in glasovala za vas prav zato, ker sem verjela, da želite biti predsednik vseh. Kasneje smo v medijih brali celovitejši povzetek poziva, v katerem pravite, da je »vprašanje slovenske preteklosti legitimno politično vprašanje, o katerem je vedno mogoč demokratični dialog, da pa se je treba osredotočiti na vprašanja, ki so danes aktualna za rešitev obstoječe krize ter bodo odločilna za to, kako bomo vsi skupaj živeli jutri«. Mnogi so vaš poziv razumeli kot kritiko dogajanja v Rovtah, ki naj bi odvračalo ljudi od skupnih prizadevanj. Le redki dobronamerni bralci so v vaših besedah poleg nedeljskega dogajanja v Rovtah prepoznali tudi tisto, kar se je dogajalo nedaleč stran ob spomeniku NOB na Židovniku, kjer so protestniki v titovkah, z zastavami z rdečo zvezdo, ob petju partizanskih pesmi zapirali pot vozilom, namenjenim na slovesnost v Rovtah.
Gospod predsednik, ne dvomim, da ste imeli v mislih oba dogodka. Kljub temu pa bi rada opozorila na neuravnoteženost vašega ravnanja. Zazrimo se v prihodnost je geslo, ki mu je težko ugovarjati. Tudi jaz si želim, da bi mu lahko sledili. Treba pa je vedeti, da njegova uresničitev zahteva primeren trenutek. In ta je bil pri nas vsaj dvakrat zamujen. Prvič bi lahko rekli »pozabimo, kar je bilo« po koncu vojne, leta 1945. A je bilo tedaj kaj takega seveda iluzorno pričakovati. Komunistična partija, ki je izpeljala NOB in socialistično revolucijo (saj niste pozabili, da sta v učbenikih ta dva pojma vedno nastopala kot siamska dvojčka?), si je prilastila vse zasluge in napisala zgodovino, v kateri ni bilo prostora za nikogar drugega. Omenim naj samo desetletja zamolčane tigrovce, ki so se fašizmu uprli že takrat, ko so vodilni partijci nabirali prve prevratniške izkušnje v Stalinovi Sovjetski zvezi. Druga zamujena priložnost je bila po osamosvojitvi Slovenije, leta 1990, ko je pod Krenom sicer potekala spravna slovesnost, a na žalost s figo v žepu. Če ne bi bilo tako, ne bi že dan po tem spet poslušali zgodb o veličini zmagovalcev in zločinski pritlehnosti (pobitih) poražencev.
Gospod predsednik, morda boste ob tem porekli, da tudi poražena stran obuja spomin na zločine zmagovalcev. Res je. Vendar obojega, če smo pravični, ne smemo enačiti.
Gre za dvoje povsem različnih življenjskih izkušenj. Ne le medvojnih, tudi tistih po njej. Ne le izkušenj preživelih, ki so vojna leta doživljaji kot bolj ali manj odrasli, temveč tudi tistih, ki so bili med vojno nebogljeni otroci ali so se rodili celo po njej. Otroci padlih partizanov so svojo žalost nad izgubo lahko izživeli v tolažilnem ozračju nenehne hvale smiselnosti in veličine te žrtve. Otroci preživelih smo bili neredko deležni kakšne ugodnosti, otroci najzaslužnejših (tudi takih, ki so to postali maja 1945) pa uživajo nekakšne dedne privilegije še danes. Čisto blizu nas, v istih razredih, na istih igriščih, pa so otroci (pobitih) »narodnih izdajalcev« (tako se je takrat reklo vsem po vrsti) zrli v tla in molčali. Dvakrat žalostni: ker so ostali sirote in ker so v njih iz dneva v dan ubijali vsak še tako bled, ljubeč spomin na izgubljene sorodnike. Ali ni zdaj, skoraj tri četrt stoletja po moriji, končno že čas, da jim dovolimo spregovoriti in žalovati brez obsojanja? Ali nismo tisti, ki smo v mladosti okusili manj trpkosti, dolžni biti bolj razumevajoči in velikodušni?
Gospod predsednik, Slovenci svoje zgodovine še nismo napisali v celoti. Uradno je priznana le tista, ki so jo napisali od zmage pijani zmagovalci in bi jo mnogi radi ohranili nedotaknjeno pod sedmimi pečati. »Ne bomo dovolili revidiranja zgodovine,« ponavljajo celo nekateri zgodovinarji. Pa bi jo bilo treba revidirati. Recimo: najbrž poznate izraz »holodomor«, pomor z lakoto po slovensko. Beseda govori o milijonih Ukrajincev, ki jih je Stalin načrtno in hladnokrvno izstradal pozimi 1932–1933. Genocid, o katerem se pri nas ni govorilo, a je težko verjetno, da bi zanj ne vedeli vodilni komunisti, ki so se šolali v Moskvi. Pa slišimo le »domobranci so kolaborirali s Hitlerjem«, kolaboracije komunistov s Stalinom precej prej pa se tako rekoč ne omenja … Sicer pa za izvajanje terorja nad lastnimi ljudmi kolaboracija sploh ni potrebna. Zločinski režim zna pobijati tudi samostojno, kakor se je izkazalo po sporu z informbirojem na Golem otoku. Zakaj pišem o tem? Zato, da bi lažje razumeli, da so v času vojne o komunizmu mnogi upravičeno razmišljali kot o najhujšem zlu. In seveda padli v past drugega zla. Ampak o tem vemo veliko, če že ne vsega.
Glede poveličevanja zgodovinskih zaslug partizanstva pa se je po osamosvojitvi vendarle nekaj spremenilo. Socialistično revolucijo so uradni zgodovinarji podvrgli evtanaziji, tako da se je pri življenju ohranil le spomin na NOB, ki nam je prinesla svobodo. Pozablja pa se, da je bila to omejena svoboda, v kateri dolgo niti borci sami niso smeli govoriti o tem, da v partizane niso šli zaradi revolucije, kakor niso smeli javno govoriti niti o svoji veri.
V Rovtah so se v nedeljo zbrani spominjali svojih mrtvih in desetletja zamolčane zgodovine; tega, v kar so njihovi očetje verjeli in za kar so umrli mučeniške smrti. Nobenih nacističnih simbolov ni bilo videti. Nihče ni izrazil želje po vrnitvi tretjega rajha. Nihče ni pel Die Fahne hoch! Die Reihen fest geschlossen!… Drugače od Stožic, kjer ste se, gospod predsednik, lahko na lastne oči prepričali, da so nastopajoči in publika vred v en glas prepevali Avanti popolo, alla riscossa, Bandiera rossa …, poveličevali komunizem in pljuvali po naši skupni domovini Evropi.