premk1 Svet24.si

Francki se mož oglaša z drugega sveta

morski pes, avstrijska turistka Svet24.si

Morski pes avstrijski turistki odgriznil nogo in ...

sds, janez janša, Necenzurirano

Demontaža druge republike #kolumna

golob jansa bobo Reporter.si

Kako Janša Goloba blati pred Evropo - in kako ...

imgonline-com-ua-twotoone-49R0E54WwN2Z3bU Ekipa24.si

To lahko samo Hojs! Odziv na epsko zmago nad ...

miša-molk Njena.si

Miša Molk o pokojnem očetu hčere Ule Furlan

doncic-cuban Ekipa24.si

Nor prizor iz Cubanove pisarne: Gledal Dončića, ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Zlata Krašovec: Ob koncu kratkega adventa

Deli na:
Zlata Krašovec: Ob koncu kratkega adventa

Letos spomladi sem bila v Izraelu: doline se niso dvignile in gore ne znižale. Pot iz Galileje v Judejo se je po dolini reke Jordan vila vzporedno s kilometri in kilometri bodeče žice. Pogled na skupine do zob oboroženih vojakov je tam vsakdanji pojav, prav tako kot pogled na beduinska naselja v bližini avtocest ali na vrste čakajočih na kontrolnih točkah, kadar želijo iz ene mestne četrti priti v drugo mestno četrt. Vsak dan in pogosto večkrat na dan.

Zdaj je tam gotovo še huje. Že desetletja trajajoče napetosti so znova izbruhnile v nasilje. Pozno jeseni je Hamas raketiral Tel Aviv. Izrael je odgovoril z napadom na Gazo. Žrtev je bilo veliko, tudi med civilisti. Ko je OZN podelila Palestini status države nečlanice opazovalke, je Izrael spet pohitel z gradnjo novih judovskih naselbin v bližini Jeruzalema, ki naj bi Zahodni breg razdelile na dva dela in onemogočile nastanek palestinske države.

Nedaleč stran, v Siriji, je še huje. Dolgotrajno nasilje se stopnjuje, iz tedna v teden poročajo o krvavih spopadih, žrtve komajda utegnejo sproti prešteti. V zadnjem letu in pol je bilo pobitih okoli 36 tisoč ljudi, a konca še ni videti. Novica iz Afganistana: v eksploziji mine je umrlo deset deklic starih od devet do enajst let, ki so nabirale dračje. Žalosten dokaz, kako zlo, ko je enkrat kot plevel razsejano vsenaokoli, začne samodejno delovati.

»Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža.« Kdo ve kdaj je ta klic preroka dobil svojo intimnejšo različico v slovenski narodni pesmi, ki poje: »Hribčki, ponižajte se! Dolin'ce, povišajte se! Da se bo vid'lo to ravno polje, da bom vid'la, kje fantič moj gre.« S tisto posebno otožnostjo, ki je tako značilna za večino naših narodnih pesmi, pripoveduje o tektonskih premikih, ki bi se morali zgoditi, da bi izginile ovire in prepadi med dvema, ki bi morala biti povezana v ljubezni. Ničesar ne izvemo o razlogih njune ločitve. Morda je moral fant na vojsko, lahko s trebuhom za kruhom, lahko so ju ločile spletke ljudi, lahko – a manj verjetno, saj bi v dekletovih vzdihih ne bilo take zaupljivosti – bi šlo za nezvestobo ali za čisto običajno ločenost dveh, ki se bosta že čez nekaj trenutkov srečala. In prav zato, ker ničesar ne vemo o vzrokih, je tem bolj v ospredju osnovna misel, da so bližina, povezanost, ljubezen in kar je še takih reči, naravno stanje, ločenost, razklanost, nerazumevanje in še zlasti sovraštvo pa so v nasprotju z naravo stvarstva.

In vendar – kot da so naši hribi in gore premalo visoki, kot da so doline in globeli premalo globoke – so tu še kraške jame in rudniški jaški, naravne danosti in dosežki človeških prizadevanj, ki so omogočali prepad še poglobiti. Ideologi, zgodovinarji, novinarji in še kdo pa so kasneje s prikrivanjem resnice in tudi s podpihovanjem strasti preprečevali in še preprečujejo očiščenje in spravo.

Vsako naše jutro je zato zastrupljeno z nezaupanjem, sumničavostjo, izključevanjem. Vse ure dneva so eno samo oprezanje za notranjim sovražnikom, ki da se je nekje potuhnil in čaka na primeren trenutek, ko nam bo skočil za vrat. Hribi in doline, ki so metafora za ovire za ljubezen, so se spremenili v utrjene trdnjave sovraštva. V takem ozračju tistim, ki iz ozadja vodijo razdiralno igro, ni težko izdelati s fotografijami opremljenega seznama tistih, ki naj bi poosebljali vsakršno zlo. Seveda pa se utegne zgoditi, da v prehudi vnemi kak nepooblaščeni »vstajnik« pridoda še kakšno nenačrtovano ime in fotografijo. Enostavno je izdati navodilo, kdaj naj zagorijo ognji; to, kdaj bodo dogoreli, pa zlahka uide izpod nadzora. In ko poletijo granitne kocke, ne zadenejo podlosti, greha, zločina, zadenejo človeka.

Letošnji advent je bil kratek, četrti adventni nedelji je sledil le še ponedeljek in že je tu sveti večer. Veliko adventnih dni je bilo zaznamovanih z nasiljem. Pri nas in po svetu. Je v takih časih sploh kaj upanja, da nam božič prinese mir, pravičnost, ljubezen? Komajda. A vendar, glej, čudež: »Ime leta na Valu 202 je postal upokojenec, ki je tričlanski družini iz projekta Botrstvo podaril stanovanje in jo tako rešil pred brezdomstvom. Pri tem plemenitem dejanju je želel ostati anonimen.«

Lepo je, da je tokrat dobil priznanje človek, ki zna dajati tako, da »ne ve njegova levica, kaj dela desnica«. Na neki način je to priznanje namenjeno vsem tihim dobrotnikom, ki delajo enako, ker brez vsakršnega hrupa poklanjajo svoja dva novčiča. A morda je še bolj pomembno to, da so ljudje njegovo dobroto prepoznali in oddali zanjo svoj glas.

V upanju, da bo – tudi zaradi nekaterih pozitivnih premikov v zadnjem tednu – božični čas bolj miren in bolj ustvarjalen od adventnega, da bosta dobrota in solidarnost zmagala nad izgovori, da se nas kot posameznikov vse to ne tiče, saj bi morala za blagor državljanov v vseh pogledih poskrbeti država, da bomo – če se že hribi ne bodo znižali in doline ne povišale – vsaj začutili, da lahko ljubezen premaga vse razdalje med nami, naj vam vsem zaželim: »Mir z vami, dobri ljudje!«