Sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne se v Sloveniji še vedno ponašamo z Zvezo združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Govori se celo, da se število njenih članov iz leta v leto povečuje, kar dokazuje, da moč nesmrtne ideologije zlahka premaga zakon narave. Ker je namreč Janez Stanovnik, ki je imel ob začetku vojne nepolnih devetnajst, ob koncu vojne pa triindvajset let, malo opešal – ja, tisti Janez Stanovnik, ki se je v Dražgošah drl: »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni!« – ga je na čelu ZZB NOV nasledil Tit Turnšek, ki je ob začetku vojne štel tri, ob koncu te pa sedem let. Tako skoraj ne more biti dvoma, da je to prav tisti slavni slovenski ciciban, o katerem je znal maršal Tito povedati, ʻkako je sa nepunih pet godina nosio puškomitraljezʼ (da je še ne petleten nosil puškomitraljez).

 
Da je verodostojen Stanovnikov naslednik, je Turnšek že večkrat dokazal. Nazadnje v slavnostnem govoru, ki ga je pred kratkim imel blizu Cerknega, kjer je vsemu svetu razglasil, da pri nas ne bo sprave, ker pač ne bo sprave! To pa zato: »Ker s kom pa naj se spravimo? Z nacistično Nemčijo? Z Italijo? To so bili sovražniki. Domobranci so bili del pomožnih policijskih enot SS. Kakšno bi bilo sporočilo mladim generacijam, da namesto da branijo domovino, jo lahko izdajo, potem pa se tako ali tako vsi spravimo. Mi se lahko kvečjemu pomirimo, ampak spravimo se pa ne!«

 
Tako je rekel in tako je tudi prav! Kam pa pridemo, če bi se tudi mi vdali razvratu tako kot dekadentna Evropa, kjer se Hollande in Merklova bratita, namesto da bi se obmetavala z gnilimi jajci, in trdita, da je francosko-nemško prijateljstvo temelj združene Evrope. O tem, da so Italijani pod mavrično preobleko United Colors (združenih barv) of Benetton zakrknjeni črnosrajčniki, tudi ni treba govoriti. O tem, da so bili domobranci del pomožnih policijskih esesovskih enot, ne bomo dopustili razprave. Jasno kot beli dan je, da niso imeli nobenega razloga za svoj nastanek, čeprav narodu sovražni elementi zagrizeno spominjajo na neki dopis velikega borca NOB Moše Pijade o partiji, katere člani so ʻsmrtni sovražniki vsake blaginje, reda in miruʼ, saj so za njih kmetje, ki imajo hiše, polja, živino … in delavci, ki prejemajo plačo in imajo kruh, brez vsake vrednosti. »Zato je potrebno ustvariti tolikšno množico brezdomcev, da bodo ti postali večina v državi. Zato moramo požigati. Bomo streljali in se umikali. Nemci nas ne bodo našli, a bodo iz maščevalnosti požigali vasi …« je taktiko narodnoosvobodilnega boja opisal Pijade.

Nadaljevanje seveda poznamo, treba je priznati, da se v sodobni slovenski družbi vrednote, ki jih zagovarja, obnavljajo s tako dinamiko, da bomo prav kmalu spet dosegli opisano idealno stanje. Po opažanjih samega Turnška je okoli tristo petdeset tisoč ljudi že pod pragom revščine. Še malo torej stisnemo, pa bo ideal, ki ga zagovarja Moša Pijade, dosežen. Edina ovira utegnejo biti zadrti sovražniki demokratičnega socializma, ki bi lahko znova ustanovili vaške straže, česar pa oblast ne sme dopustiti, saj je znano, kakšne utegnejo biti posledice.

Glede na to, da predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Tit Turnšek zagotavlja, da sprava ni mogoča, je jasno, da vojna še vedno traja, dokler traja, se lahko zgodi vse mogoče. Turnšek je zato kar naravnost povedal: »Zakon vojne pravi, da se ovaduhe in izdajalce postreli, zato da zaščitiš lastne ljudi, lastne borce.« Če se morda sprašujete, kdo so dandanes tisti borci, ki jih je treba zaščititi, je odgovor preprost – v slovenski družbi je kar precej ljudi, ki so v vseh pogledih bolj zaščiteni kot drugi. No, to so ti borci.

Kako pa prepoznati ovaduhe in izdajalce? Preprosto – to smo po Turnškovem mnenju tisti, ki mislimo – in ne le mislimo, temveč celo naokrog razlagamo – da so, tako kot partizani, tudi pripadniki vaških straž imeli tehtne razloge za obrambo svojih domov; da vsega obžalovanja vredna bratomorna vojna nikakor ni bila spopad sil, ki bi bile strogo ločene po kriterijih dobrega in zla, temveč tragično dogajanje, kjer je bilo v imenu dobrih namenov storjenega veliko hudega; in ne nazadnje tisti, ki smo prepričani, da je s koncem vojne napočil skrajni čas, da se bratomorna morija neha. Pa se ni. O tem pričajo nestrohnjene kosti, s katerimi je čez in čez zaznamovana slovenska domovina.

Ne drznem si trditi, da Tit Turnšek tudi te nedostojno pokopane (in celo nepokopane) posmrtne ostanke žrtev medvojnega in povojnega nasilja šteje med nedotakljive ʻvrednoteʼ NOB, ki naj bi jih ohranjala zveza borcev, ki ji načeluje. Vse bolj pa verjamem, da najvidnejši zastopniki tiste strani, ki je iz tragičnega vojnega spopada izšla kot zmagovalna, prav zato, ker sami niso poznali nobenega usmiljenja do poražene strani, poražene v vojni, spravo vedno znova zavračajo in si zatiskajo oči pred zločini, ki so jih zagrešili. Izgubili so namreč vero v moč odpuščanja. Bog, daj, da bi jo ponovno našli v skupno dobro vsega slovenskega naroda!