»Včasih je blo pa vseen boljš!« pravijo nekateri in moram se kar strinjati. Ko sem se rodila, so vsi imeli delo. Eden od starih očetov je kot rudar hodil na šiht v jamo. Drugi je bil črkostavec, vendar že v pokoju, zato je doma žagal drva, luščil koruzo in fižol ter po hiši popravljal različne predmete in jim s tem podaljšal uporabo skoraj v neskončnost. Stari mami sta obdelovali vsaka svoj vrt in kako njivico, redili kokoši, ena celo zajce in kozo. Oče je bil novinar lokalnega časopisa, mama pa je prva leta skrbela zame in dom. No, potem je le spoznala, da tako ni dovolj enakopravna in je začela v nekem podjetju, ki je izdelovalo cementnine, računati plače. Peš seveda, se pravi brez računalnika.
Hkrati z mamo sem se emancipirala tudi jaz. Ker mama ni imela srca, da bi me vsak dan odvlekla v vrtec že ob petih, mi je navila budilko za ob sedmih – danes bi socialna služba gotovo poskrbela, da ji kaj takega ne bi padlo na pamet – vstala sem, se oblekla, pogrela mleko in odkorakala v vrtec. Ceste so bile varne, saj avtomobilov tiste čase ni bilo veliko. Včasih sem stanovanje pred odhodom zaklenila, včasih tudi ne. Pa kaj zato, saj tudi tatov ni bilo kdo ve koliko. Po kakšnih dveh letih takih izkušenj sem bila zrela za šolo, kjer so me sprejeli s pozdravom »Za domovino, s Titom naprej!«
Nekako v tistem času sem dobila brata, ki je bil v otroških letih malo poseben. Za malico je najraje otepal »kruh pa mast pa rdeč poper pa sol«. Naj takoj poudarim, da ne iz ideoloških razlogov. Rdeč poper (sladka mleta paprika) se je otroku pač zdel okusnejši od črnega … no, večina otrok je raje malicala »kruh pa mast pa cuker gor«. Prehranska filozofija se je takrat še utapljala v obvezni žlici ribjega olja. Saj pomnite, kolega Veronik?
Vrnimo se k trditvi, da »je blo včasih pa vseen boljš«. Po opisanem obdobju, ko so vsi imeli delo, je prišel čas, ko dela resda niso imeli več vsi, imeli pa so službo. Če ne v proizvodnji pa v pisarni. Proizvodnja je namreč zahtevna več, treba je imeti nekaj, kar obdeluješ, pa nekaj, s čimer to obdeluješ, pa nekoga, ki mu to prodaš … pa vedeti je treba kako, sicer se zgodi še nesreča. Za pisarno pa je zadoščal stol, svinčnik in šop papirja, skratka komaj omembe vredna investicija. Takrat seveda. Dandanes moraš zaposlenega v pisarni – pa naj počne kaj koristnega ali ne – opremiti z najsodobnejšim računalnikom, drugače se pritoži sindikatu, da ima slabe delovne razmere.
A vrnimo se k stvari: ob skoraj nespremenjenem številu zaposlenih v proizvodnji je delež zaposlenih v pisarnah hitro naraščal in prišla je ura, ko bi teh mest nepreklicno zmanjkalo, če nas iz zadrege ne bi rešil genialni teoretik samoupravnega socializma, Edvard Kardelj. Izumil je samoupravne interesne skupnosti, ki so postale obvezna oblika organiziranega sodelovanja izvajalcev ter uporabnikov na področju družbenih dejavnosti, kot so znanost, kultura, zdravstvo ipd. V njih so zaposlovali ljudi, ki na teh področjih niso bili dovolj ustvarjalni, in sicer zato, da bi solili pamet tistim, ki so bili. In spet so bili vsi lepo zaposleni. Posledice te genialne ideje občutimo še danes. Ob nastopu svoje funkcije je super minister Žiga Turk osupnil ob ugotovitvi, da imamo v državi 274 različnih strokovnih in nestrokovnih odborov, delovnih in nedelovnih teles, komisij, podkomisij, nadkomisij ipd. Skratka Kardeljeva ideja je imela mlade. Veliko mladih. Zaščita je popolnoma odpovedala.
V teh časih, ko je »blo boljš« in je bil delavski razred na oblasti, so bili nekateri vseeno prepričani, da je treba te pridobitve za vsako ceno zaščititi. Kdo bi to lahko opravil bolje kot neustrašni sindikalisti. Da je ideja malo kontradiktorna – pred kom pa bi ščitili razred, ki je na oblasti? – ni opazil nihče, kakor tudi nihče ni opazil, da delavski razred morda le ni na oblasti in da sindikati v resnici ščitijo partijo, ki pa je bila na oblasti. A to smo izvedeli šele, ko se je tovarišu Stanetu Dolancu zareklo in je izrekel znamenite besede: »Mora biti jasno, da smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda ni tako in tudi nikoli ne bo.«
Vrnimo se k sindikatom. Ko sem diplomirala, s službami ni bilo težav, po naključju sem prvo zaposlitev, pripravništvo pravzaprav, dobila v republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije, ki je imel sedež na Dalmatinovi ulici 4, tako kot zdaj Semoličevi sindikati. Bilo je duhamorno. Imeli smo drseči delovni čas, prihode in odhode smo s svinčnikom zapisovali na kartončke, ki so ob koncu meseca pričali, ali smo v stavbi prebili določeno število ur. Kaj tam v resnici počnemo, ni bilo pomembno. Po uri ali dveh, ko so bile kave popite in časopisi prebrani, smo se zakopali v svoja opravila. Meni so dali kup člankov in dokumentov z naročilom, da sestavim nekakšno poročilo. Tajnica Fedja je imela precej več dela. Nenehno je morala pretipkavati neke materiale, ki jih je prinašala tovarišica Dolfka. Če sem prav razumela, je tovarišica Dolfka ta gradiva predstavljala na nekih sestankih, kjer so imeli drugi tovariši k njim vedno znova kopico pripomb, ki jih je bilo treba vnesti in narediti čistopis, tako da je morala uboga Fedja večkrat delati celo nadure. No, meni kaj takega ni bilo treba, saj še v tistih rednih urah, ko sem bila tam zaprta, nisem imela kaj početi. Pa sem začela svoje nekoristne zapiske tipkati sama, kar je nadrejenega tovariša sekretarja hudo ujezilo, češ da je predrago, če nekdo z visoko izobrazbo tipka sam, namesto da bi te »umotvore« pretipkavala Fedja. Mlada in nehvaležna, kot sem bila, nisem znala ceniti njegove sindikalistične zavzetosti. Po desetih mesecih sem dala odpoved in si našla drugo delo.
Ja, takrat se je zmeraj našla kaka služba. Danes je drugače. Brezposelnost v realnem sektorju je velika. Le sindikati tega še niso opazili in so še vedno pod vtisom partije na oblasti.