»Zdravje jezika je drevo življenja.
Napaka v njem je rana v duhu.« (Pgr 15,4)
O tem, kakšna je ustvarjalna moč jezika, komajda kdaj razmišljamo. Če pa že, potem se to najpogosteje dogaja znotraj literature, kjer je jezik že po definiciji najbolj občuten in najbolj premišljen. Manj pogosto se spomnimo, da je človek v veliki meri to, kar govori in kar posluša. Komaj kdaj pa nas prešine misel, kako zelo jezik zaznamuje narod in njegovo kulturo. Slovenci se zelo poredko spomnimo, da smo se kot narod oblikovali in obdržali prav z jezikom. Še redkeje pa pomislimo na to, da je celo nastanek slovenske države povezan s tako imenovano pisateljsko ustavo. Čeprav je očitno, da je starozavezni pregovor Zdravje jezika je drevo življenja, prav pri našem narodu dokazal vso svojo veljavo, se tega žal komajda zavedamo. Zato skrbi za jezik posvečamo premalo pozornosti celo po formalni plati, še precej manj pozorni pa smo, ko gre za njegovo sporočilnost. Jezik je božji dar, ki človeku omogoča, da odkriva resnico in jo deli z drugimi ljudmi.
A jezik je tudi peklensko orodje za širjenje laži in razdora. Zlo deluje prikrito, zato se tega, kakšna je razdiralna moč z lažjo okuženega jezika, največkrat niti ne zavedamo. To pa ne pomeni, da ne drži tudi drugi del starozaveznega pregovora, ki pravi, da je napaka v jeziku rana v duhu. Duh časa v Sloveniji je v tem trenutku čez in čez zaznamovan s takimi ranami, podobno kot je narodovo telo čez in čez prekrito s trpljenjem pobitih sonarodnjakov. Kako malo sposobni smo se odkrito spoprijeti s svojo preteklostjo, še vedno nočemo slišati krikov zasutih ust, kakšne izmišljije ven in ven poslušamo, samo da bi se ne slišala resnica … A naj se še tako izmikamo, nekoč bo o vsem tem treba spregovoriti. Čim prej, tem bolje.
Nedavno dogajanje v Ukrajini mi je ponudilo iztočnico za razmislek o zahrbtnih metodah ustvarjanja lažnive predstave o dogodkih, ki so od nas ravno dovolj oddaljeni, da bomo ob njih laže kot ob domačih razumeli, v čem je bistvo prevare. Najprej naj razkrijem ideološki okvir poročanja slovenskih medijev, ki so večinoma z neodobravanjem opazovali proteste v Kijevu in drugih ukrajinskih mestih. V večini člankov je prevladovala bolj ali manj prikrita naklonjenost politiki Viktorja Janukoviča. Odkriti dialog, v kakršnega se je v začetku oktobra lani na tviterju zapletel evropski poslanec Ivo Vajgl, je po vsej verjetnosti le spodrsljaj, ki bi ga Vajgl rad pozabil, saj mu na prihajajočih volitvah bržkone ne bo koristil. A dialog je zelo zgovoren in v marsičem osvetli kasnejše poročanje slovenskih medijev. Takole: »V Kijevu, med sestankom z liberalci in civilno družbo, je popoldne padel prvi sneg.« Bolj nedolžno Vajgl res ne bi mogel začeti. »Pa Timošenkovo v zaporu obiščite in ji prinesite rože,« mu je prav tako na tviterju svetoval Matevž Novak. In Vajglov odgovor? No, ta si res zasluži, da si ga zapomnimo: »Timošenkova ima dovolj prijateljev med podporniki Berlusconija, Sanadarja, Janše, Orbana, Sarkozija … mene tam ni, kot veste.«
Slovenski mediji so opisani maniri večinoma naklonjeni, zato ni presenetljivo, da je bilo v tej smeri tudi njihovo poročanje o dogodkih, ki so pretresli Ukrajino. Na to neizpodbitno kaže izbira uporabljenih besed. Navedem naj le dva primera. »Janukovič popustil zahtevam ulice,« so poročali slovenski mediji. Torej ne zahtevam ljudstva, protestnikov, vstajnikov …, ampak zahtevam ulice. Izraz ulica v tem kontekstu seveda pomeni slabšalno poimenovanje, ki je komaj kaj bolj prijazno od poimenovanja drhal, raja, sodrga in podobnih oznak.
Nič bolje kot mediji se ni odzvala vladajoča politika. Nikjer nisem odkrila, da bi si predsednik države, predsednica vlade, zunanji minister ali kak drug vidnejši slovenski politik na oblasti drznil storiti kaj podobnega kot predsednik Sveta Evrope Herman Van Rompuy, ki je zapisal: »Pozdravljam prizadevanje Ukrajincev, da bi živeli v svobodni, neodvisni in v enotni državi, močno povezani z Evropsko unijo.«
Seveda razmere v Ukrajini še zdaleč niso razrešene in res je, da se lahko še zelo zapletejo. Pa vendar – smo mar pozabili, kako pomembna je bila vsaka spodbuda, ki je je bila Slovenija deležna v dneh osamosvajanja, kako so kot klofute bolele izjave, da naša samostojnost ne bo nikoli priznana? Najbrž smo res pozabili. Sicer bi gotovo tudi pri nas – kot se je zgodilo na Poljskem in v Litvi – ljudje demonstrirali v podporo Ukrajincem.
Še drug primer iz iste zgodbe. V času, ko je v zraku visela odločitev, ali bo Julija Timošenko lahko zapustila zapor ali ne, so se naši mediji spraševali, ali bo Timošenkova morda vseeno »odkorakala« iz zapora. Beseda odkorakati, zlasti v povezavi z žensko, zmeraj pomeni nekaj neprijaznega, militantnega. Zato upam, da se je vsaj kateri od piscev teh formulacij počutil nelagodno, ko so splet preplavile fotografije izmučene ženske, ki je v zaporu očitno marsikaj pretrpela. Za novinarko Večera, Dragico Korade, vem, da ni zardela, saj se ji je celo nekaj dni kasneje zdelo primerno zapisati: »Kaj pa je Julija Timošenko, ki je po pravici gnila v zaporu, boljša od strmoglavljenega Janukoviča?«
Ob takem medijskem mesarjenju ljudi in dogodkov, ki niso naši najbližji sosedi, si seveda lahko predstavljamo, kako temeljito je šele obračunavanje z ljudmi, ki jih je treba očrniti na domačem prizorišču. Marsikaj nam pove nedavno opravljena raziskava o tem, koliko nestrpnih in sovražnih objav zoper Janeza Janšo, njegovo družino in sodelavce smo bili deležni v zadnjih dvajsetih letih. A to še ni najhujše. Neposredne napade resnicoljuben človek, ki se potrudi, vsaj lahko prepozna, jih razloči in jim da pravo težo. Perfidne besedne igrice s podpomeni, ki trkajo na čustva in podzavest, pa zlahka spregleda, čeprav ravno te povzročajo najgloblje rane v duhu.