vesolje Dobra karma

Tedenska astrološka napoved: ne podlezite ...

naya-rivera, avtomobil, izginotje Svet24.si

Med iskalno akcijo za pogrešano igralko naleteli ...

UV-plenkovic jansa-ziga zivulovic jr-bobo Reporter.si

Zmagovita lekcija iz Zagreba: kaj se lahko Janez ...

aleš hojs, janez janša, igor bavčar Svet24.si

Pravljica iz kraljestva Trstenjakove o ...

furs, davčna-utaja, kotnikova-5 Necenzurirano

Davčni utajevalci na Počivalškovem pragu

Zoran Janković Odkrito.si

Je Zoran Janković resno bolan?

Luka Basi Njena.si

Žalostna nedelja Luke Basija

Kolumnisti

Zlata Krašovec: iLustracija

Deli na:
Zlata Krašovec: iLustracija

V mojih študentskih letih, bili smo še trdno zalepljeni v Jugoslaviji, so naši mediji tu in tam poročali o kakem politiku, ki da je odstopil. To se kajpada ni zgodilo pri nas. Pri nas so »malopridne« politike vsakokrat, kadar se je izkazala potreba po javnem linču, z velikim pompom vsem v opomin odstavljali na partijskih kongresih, tako da je imelo tudi ljudstvo kaj od tega. V primerih, ko medijska pozornost ni bila zaželena, pa je koga prav nasprotno v najstrožji tajnosti preprosto »vzela megla«. Tisti, ne prav številni, ki smo bili okuženi s pogubno klico disidentstva, čeprav se »bolezen« pri večini takrat še ni prav razvila (eden takih je bil tudi prijatelj Vinko Vasle), smo se ob takih priložnostih šalili, da se kaj takega pri nas pač ne more zgoditi. Imeli smo navado reči, da bi pri nas prej kot kak politik odstopil celo strop v poletnem kinu. V resnici smo na visoke etične standarde, ki so veljali v razvitih demokracijah, gledali z občudovanjem.
 
Kako je torej mogoče, da ne občutim prav nobenega navdušenja, ko te dni poslušamo preštevilne pozive, naj prvaka dveh največjih parlamentarnih strank zaradi poročila protikorupcijske komisije odstopita? Mar ni to znamenje, da Slovenija končno dozoreva v zrelo demokracijo, kjer politiki niso samo kazensko, temveč tudi politično odgovorni?

Bojim se, da se je pot do tega še dolga. Znano je namreč, da je treba demokracijo podobno kot angleško travo skrbno negovati več sto let, da je taka, kot se spodobi. In da bo še huje – bojim se, da se pri nas od tega cilja že spet oddaljujemo. Vojne razmere za rast demokracije pač niso ugodne. In v Sloveniji divja vojna. Podtalna sicer, a vojna. Vojna med tistimi, ki tudi po osamosvojitvi niso niti za trenutek pomislili, da bi v resnici komu prepustili oblast, in onimi, ki so vzeli preveč zares izide demokratičnih volitev, kadar so bili ti zanje ugodni.

Politikom nekdanjega režima je mogoče očitati marsikaj, gotovo pa ne pomanjkanja sposobnosti političnega preživetja. Ker je takoj po osamosvojitvi še kazalo, da bi lustracija utegnila »naravne naslednike« nekdanje partije odnesti iz centra političnega dogajanja, so storili vse, da do nje ni prišlo. France Bučar, za katerega je ljudstvo takrat po večini še verjelo, da je po prestopu eden od stebrov Demosa, je kar naravnost povedal, da do lustracije lahko pride le preko njegovega trupla. V resnici je šlo za ohranjanje revolucionarnih pridobitev, na to nas bo morda spomnila prostodušna trditev Staneta Dolanca, ki je pred koncem nekdanjega režima brez kančka dvoma izjavil: »Mora biti jasno, da smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda ni tako in tudi nikoli ne bo.«



Če se je morda komu zdelo, da je ta izjava zrela za smetišče zgodovine, zdaj ugotavljamo, da je zelo resnična. Seveda jo je treba brati s poudarkom na »mi«, manj na »komunisti«, kar je tako ali tako zgolj naziv, ki ga je mogoče menjati po potrebi; brati v luči zavedanja, da na oblasti ni zmeraj tisti, ki mu je bila formalno zaupana, temveč tisti, ki v ozadju drži v rokah vzvode moči in kontrole. Dejanski nosilec oblasti temu, ki je formalno na oblasti, »demokratično« dovoli dihati, dokler ta deluje v skladu z njegovimi pričakovanji ali jih vsaj resno ne ogroža. Kadar pa se zgodi slednje, so dovoljena vsa sredstva, od diskvalifikacije do likvidacije, zadnje čase politične, čeprav so bile v preteklosti znane (in množično izvajane) tudi drugačne oblike. V kratki zgodovini samostojne države je bilo nič koliko primerov, v katerih sta bili neposlušnost in nekooperativnost strahovito kaznovani. Poskusi medijskih umorov so se kar vrstili, mnogi, ki niso bili dovolj trdni, so pritiskom podlegli. Eden redkih, ki jih vsakič znova preživijo, je Janez Janša, zato ga nasprotniki toliko težje prenašajo. Skoraj na meji čudeža je tudi ponovni politični vzpon Boruta Pahorja, ki ga je tranzicija, čeprav je bil dolga leta njen veliki up, potem ko je pokazal dovolj odločenosti za ravnanje po lastni presoji, prav tako hotela odstaviti za zmeraj.

Metode medijskih umorov so znane: začne se obtožbami, o katerih mediji z velikim veseljem poročajo. Zelo dobro se obnesejo tiste, ki namigujejo na to, da bi se žrtev utegnila materialno okoristiti. Recimo trgovina z orožjem. Potem pridejo brezkončno dolgi sodni procesi, ki so izvrstna priložnost za medijsko ponavljanje zgodbe. Dlje ko se vlečejo, bolj se utrjuje verjetnost krivde in bolj je omajana domneva nedolžnosti. Ko je zadeva na sodišču končana, četudi z oprostilno sodbo, to nič ne pomeni. Po medijski kanalizaciji se je nabralo dovolj blata, ki ob različnih priložnostih privre v prva jutranja poročila in brizgne v zadnje večerne odmeve. Obtožb se ne da oprati. Edina izjema so takrat, ko je mogoče narediti analizo DNK. Če postanejo obtožbe domnevnih kaznivih in politično neprimernih dejanj medijsko dolgočasne, jih je mogoče vedno znova popestriti z domnevno kriminalnimi utrinki iz zasebnega življenja in garnirati s psihogramom, ki kaže na moteno osebnost.

Odgovor na vprašanje, čemu je bil ravno Janez Janša vsega tega toliko deležen, je preprost. Janez Janša je prav na začetku svoje politične kariere (še v ZSMS) naravnost povedal, da gre na volitvah za oblast. To je izjavil znotraj sistema socialističnega samoupravljanja, kjer je o tem, kdo je lahko na oblasti, razsojal sam Stane Dolanc. Kar je sledilo, je znano in ni presenetljivo. Presenetljivo je kvečjemu to, da gonja traja še danes. Zadnji vrhunec je dosegla v poročilu KPK, ki zdaj odmeva v zahtevah po njegovem odstopu. Med glavnimi argumenti za ta odstop ni Janševa krivda, ki ni nikjer dokazana, temveč krilatica, da lahko le tako začnemo očiščevati Slovenijo. Tudi jaz sem mnenja, da za tako očiščenje nobena žrtev ni prevelika, morda bi pritrdila zahtevi, da mora Janša odstopiti, če bi bila najmanjša verjetnost, da se bi očiščenje res začelo. Žal sem prepričana, da bi bilo po Janševem odstopu – Janković je v tej igri tako ali tako zgolj karta, izigrana v dokaz uravnoteženosti – spet vse lepo po starem. Še več – glavni, če ne edini razlog gonje proti njemu je v tem, da hočejo Dolančevi dediči obdržali vse niti v svojih rokah.
 

Loading...