S to transakcijo nisem želela nikogar spraviti v težave, a kot vse kaže, se jim bo moja družina zdaj težko izognila. Nesrečni otrok je namreč preveč vnet za novotarije, pa mi je že omenjene evre nakazal na tekoči račun kar iz domačega naslanjača. Banka na klik ali kako že se temu reče. Transakcija je bila torej registrirana. Ker spadam med nezaupljive nekomitente slovenskih bank, sem si že zdavnaj izposlovala, da mi pokojnino poštar prinaša na dom. Mimogrede: to vrača nekaj dostojanstva poštarskemu poklicu, ki je v načelu vendarle še kaj drugega kot raznašanje reklam in položnic. A vrnimo se k stvari: poštar mi je torej na roko naštel, kar mi kot upokojenki – hvala vladi Alenke Bratušek! – pripada. Dobil svoj evro za kavico (sumim sicer, da zdaj poleti pije pivo), jaz pa sem sinu vrnila dolg. V gotovini. Na roke. Tako transakcija ni bila registrirana.
Vse do prejšnjega tedna se sploh nisem zavedela teže svojega zločina. Odkar pa sem poslušala zvočni posnetek zaslišanja bivšega premierja Janeza Janše, mi je vse bolj jasno, da utegne imeti moj sin in posojilodajalec hude težave, če bi se nadenj spravila naša slavna komisija za preprečevanje korupcije. Zelo težko bo namreč dokazal, od kod mu nepojasnjeno premoženje, ki ga je s tem denarjem morda dobil. Po tihem upam, da je vrnjeni denar nemudoma zapil, kajti edino v tem primeru proti njemu ne bo obremenilnih dokazov. Osebno sem pripravljena o gotovinskem vračilu dolga pričati vsak trenutek, a se bojim, da zaradi družinske povezanosti to ne bo imelo nobene teže, še posebno ker o inkriminiranem denarnem toku ne obstajajo nikakršni pri notarju overjeni listinski dokazi.
S sinom o svojih strahovih sploh ne upam govoriti, da ga ne bi preveč razburila, me pa zadeva teži in imam vsako noč hude sanje. Neke noči se mi je sanjalo, da je glavni zasliševalec nesrečnika strogo vzel v precep glede nakupa pohištva. »Kakšni so bili stroški za opremo stanovanja v Dekanih? Iz katerih virov ste jih poravnali?« »Ker sem tam živel sam, stanovanja niti nisem do konca opremil. Opremo sem v glavnem kupil v Ikei, vse skupaj je bilo vredno nekaj tisoč evrov…« »Vso opremo ste nabavili v Ikei?« »Rekel sem v glavnem.« »Razumem. Kaj pa pručka?« »Kakšna pručka?« »Pručka. Tista, na katero stopite, kadar vam crkne varovalka. Pručka ni mogla biti iz Ikee. V Ikei takih pručk ne prodajajo.« »Ah ja, tisto sem kupil od Ribničana.« »Od Ribničana torej? A kar z gotovino?« »Ja, najbrž. Razen če jo je plačala mama. Z njo sem bil na sejmu.« »Ne veste torej, ali ste pručko kupili z lastnimi sredstvi ali jo je plačala mama?« »Ja, res se ne spomnim.« »Torej z mamo sta bila na sejmu zato, da kupite pručko?« »Pravzaprav ne.« »A da ne? Zakaj pa potem? Iz podatkov, ki smo jih zbrali, je razvidno, da ste kupili tudi vrtno sedežno garnituro.« »Tisto je kupila mama.« »A mama? Ampak vi tudi včasih sedite na njej?« »Ja, seveda. Kadar obiščem mamo. Čeprav nerad …« »Neradi obiskujete mamo? Zanimivo. Zakaj bi vam torej ona kupila pručko?« »Nisem rekel, da nerad obiskujem mamo, čeprav imam časa res bolj malo. Mislil sem reči, da nerad sedim na tistih plastičnih stolih. Človeku se kar koža lepi.« »Torej se potite? Prav je, da se potite. Še bolj se boste potili …«
Razumeli boste, da sem se zbudila čisto preznojena. Zvečer si potem sploh nisem upala zaspati. Ko pa me je utrujenost premagala, se je nemudoma začelo: »Ste leta 2010 šli na kakšno večje potovanje?« je prvi zasliševalec vrtal v sina, ki je ves dehidriran stal pred njim na neki zapuščeni tropski plaži. »Ne,« je neprevidno bleknil osumljeni. »Torej ne? Iz informacij, ki jih posedujemo, naj bi bili v Švici in v Beljaku.« »Lahko, da res. Čisto sem pozabil, da sem bil nekega popoldneva pred tremi leti v Beljaku …« »Pozabili ste? Da ste šli pred več kot mnogimi leti v Jajce, se pa spomnite, kajne! To pa ja!« Vprašani je v zadregi kar molčal. »No, vrniva se k stroškom? Kdo jih je poravnal?« »A za Jajce? Tisto je šlo po mojem iz proračuna …« »Ne vi mene …! Ne sprašujem vas za Jajce, ampak kako ste krili stroške za Beljak! No, se mi je kar zdelo, da boste izgubili spomin! Kaj pa Švica?« »V Švici sem bil tudi en dan, no – en dan in pol. Stroškov ni bilo nobenih, razen za bencin …« »Za bencin torej? In kdo jih je poravnal? Boste rekli, da Ricola?« Zaslišani je zamrmral nekaj o tem, da je bencin plačal sam, to je sprožilo še večje dvome o izvoru premoženja. Skušala sem nekaj reči o tistem nesrečnem posojilu, a saj veste, kako je v sanjah – ko človek najbolj želi kaj povedati, ne spravi iz sebe nobenega glasu.
»Kaj pa potovanje v Benediktinsko republiko leto poprej? Se tudi ne spomnite?« je vztrajal zasliševalec. »To je bilo poročno potovanje. Tega se seveda spomnim.« »Nikar mi zdaj ne obujajte spominov! Zanimajo me stroški!« »Stroškov nisva imela. Prijatelji in sorodniki so nama podarili potovanje kot poročno darilo.« »All inclusive, če prav razumem?« »Ja, vse je bilo vključeno.« »Ste rekli – vse? Naši viri pa pravijo, da sta med popoldanskim pohajkovanjem večkrat spila kakšno osvežilno pijačo.« »Ja, to je res. In tudi kak sladoled sva si privoščila.« »Kakopak! Privoščila sta si! In od kod vam denar za sladoled? Po naših podatkih ni razvidno, da bi ta denar dvignili z računa.« »Mama mi je vrnila 400 evrov, ki sem ji jih posodil.« »To lahko vsak reče. Imate o tem kako potrdilo …«
Naj me, prosim, vendar že kdo zbudi!