Narod, ki ne razčisti s svojo preteklostjo, ni sposoben vrnitve na pot, ki pelje v prihodnost. Caplja na mestu, otepa se z bremenom, ki postaja vse težje, četudi bi ga najraje prezrli, zanikali, potisnili v pozabo ... Slovenski narod je tak. V objemu neobžalovanih hudih jam in pravosodnih zločinov, pod bremenom presekanih življenjskih poti, razbitih družin, strtih duš in pobitih teles drsi vse globlje v naročje pekla. Sinovi skušnjavca pa mu prigovarjajo: »Kaj bi tisto! Pustimo preteklost! V prihodnost se zazrimo!« In kuga brezbrižnosti se razrašča.
Dnevi in leta teko, zgodovinarji storijo malo, mnenjski voditelji pa tako rekoč ničesar, da bi dogodke označili s pravimi imeni, zločine obsodili, storilce razkrili in razsodili o pravi teži njihovih dejanj. Prav zato je toliko bolj dragocen trud, ki ga posamezniki vlagajo v razkrivanje zamolčane preteklosti. Njihova prizadevanja so pospremljena z minimalno podporo in mnogimi poleni, ki jih dobivajo pod noge. Kljub temu smo prav po njihovi zaslugi dobili pomembne dokumente, kot so dosje Edvarda Kocbeka, poročilo o Zemljaričevi ugrabitvi Bate Todorovića, poročilo o spletkah v zvezi z afero JBTZ in drugih primerih, ki jih je obdelal Igor Omerza. Omeniti velja tudi razkritje krvavih rok sodelavcev Udbe pri umoru Stjepana Crnogorca, pa likvidacijo družine Stjepana Ševe, kjer je bila med ubitimi tudi komaj devetletna hči. Oba primera je iz pozabe iztrgal Roman Leljak. Ker so mnogi dokumenti uničeni, marsičesa žal ne bomo nikoli izvedeli. Prav zato moramo biti hvaležni za vsako odkritje, ki vnaša nemir v splošno brezbrižnost.
A prav tako kot brezbrižnost vodi do pekla tudi pretirana gorečnost. Vzemimo za primer objavljene sezname sodelavcev in domnevnih »sodelavcev« Udbe. Ste se kdaj zalotili, da se naslajate ob pogledu na tam zapisano ime človeka, ki vam gre tako ali tako že dolgo na živce? Vas je zabolelo, ko ste na seznamu zagledali ime vam ljube ali vsaj prijetne osebe? Ste se ob zapisanem zgrozili? Ste se morebiti vprašali, o čem sploh pričuje zapis imena in priimka, rojstnega datuma in morda kraja bivanja? Razkriva kaj o tem, kako je imenovani pristal na sodelovanje? Prostovoljno? Iz revolucionarne gorečnosti? Za dobro plačilo? Pod hudimi pritiski? Zavoljo zastraševanja? Je morda verjel, da bo z navideznim pristankom koga zaščitil? Izvemo kaj o tem, ali je domnevni sodelavec koga v resnici ovadil ali pa je bil njegov pristanek na sodelovanje zgolj navidezen, pogojen z željo, da bi sam imel malo miru in bi ga nehali preganjati?
Andrej Aplenc, »dvomotorec« z Golega otoka, mi je v nekem intervjuju zaupal, da sta se s sotrpinom po vrnitvi v civilno življenje dogovarjala, kaj bosta drug o drugem poročala, da ne bi bilo preveč obremenilno, a bi se vendarle izognila trpinčenju. Če ni bil uničen, sta najbrž oba na kakem seznamu, poleg mnogih drugih, ki jih je Udba prav tako silila k ovajanju. Nekateri so najbrž popustili pritiskom, morda je kdo sodelovanje sprejel celo z navdušenjem, a večini je bilo to težko breme in so se mu skušali čim bolj ogniti. Goli seznami o tem ne povedo ničesar, zato je treba biti z njimi previden. Tudi posamični dokumenti so redko dovolj zgovorni. Njihova prava teža se pokaže, šele ko jih postavimo v kontekst. Oni dan je po spletu zakrožil dokument, v katerem dijak A. D. priznava, da se zaveda, da je s sodelovanjem v ilegalni organizaciji, katere cilj je bil delovanje proti obstoječi družbeni ureditvi, storil kazniva dejanja, za katera je lahko obsojen na več let ječe. V nadaljevanju pove, da je uvidel svojo zmoto, zato se obvezuje, da bo odtlej legalen državljan FLRJ, da bo deloval v interesu njene družbene ureditve, da se bo aktivno boril proti sovražnikom FLRJ in socializma ter sodeloval z UDV in nadrejenim javljal vsak pojav sovražnikovega ilegalnega delovanja. Dodaja, da bo v sodelovanju discipliniran ter da bo obdržal to izjavo in vse, kar je v zvezi z Udbo, v najstrožji tajnosti. Sklene pa z obljubo: »Zavedam se svoje izjave kakor tudi posledic, ki me bodo doletele, če bom to izjavo kršil.«
Kaj vam pripoveduje ta zapis? Meni govori o sobi za zasliševanje, v kateri dijak – obtožen kaznivega dejanja delovanja proti družbeni ureditvi FLRJ, ki ga tudi priznava – v navzočnosti zasliševalca, morda pa tudi mučiteljev, podpisuje obljubo o sodelovanju z UDV. Se morda vse skupaj dogaja ponoči? Morda so mladeniča, še vedno utrujenega od poprejšnjih trpinčenj, šele proti jutru vrgli pokonci? Morda je zaslišanje trajalo ure in ure? Morda so mu z reflektorjem svetili v obraz, medtem ko je za njim v senci stal zasliševalec? Morda so fanta opomnili, da večletna ječa še zdaleč ni najhujše, kar se mu lahko zgodi? Morda je kaj slišal o tem, da ljudje izginjajo v kraških jamah in globelih? Morda je poznal pripovedi o tem, kaj se zgodi z narodnimi izdajalci in njihovimi najdražjimi … Morda?
Ampak to so moji pomisleki. Kdo drug, mlajši in bolj pravičniški, kdo, ki je prepričan, da ve, kaj je prav in kaj ne, čeprav te svoje pokončnosti ni še nikoli preizkusil v razmerah, ko bi bil zares ogrožen on sam ali njemu najdražji, kdo, ki niti za hip ne podvomi o svojem pogumu …, kdo tak lahko mladeniča zlahka obsodi sodelovanja in celo udinjanja tajnim službam. Pri tem pa se sploh ne vpraša, ali so zapisnemu pristanku zares sledila tudi umazana dejanja. Ali je domnevni ovaduh res koga spravil v nesrečo? Je to storil prostovoljno, brez slabe ali hude vesti zaradi prestrašenosti … In kar je najhuje – sploh se ne vpraša, kdo je bil človek, ki je ob podpisovanju te nesrečne zaveze sedel na drugi strani mize. Kdo je bil ta, ki je nesrečnika silil k podpisu? Kakšne metode je pri tem uporabljal? Preveč gorečemu pravičniku niti na misel ne pride, da bi tehtal, kdo je bolj in kdo manj kriv, kdo je v resnici rabelj in kdo žrtev.
Eno vem zagotovo – metode Udbe in njenih naslednic so grozljive. Če ne ubijejo človeka, zlomijo njegov značaj, ukradejo mu dušo … Še več, usodno pohabijo tudi tiste, ki verjamejo, da z njimi nimajo nobene zveze. Oslepijo tiste, ki bi radi bili pravični. V tej oslepelosti ti pravičniki obsojajo vse, ki so se kakorkoli znašli na seznamih udbovskih sodelavcev, ne da bi se pred tem prepričali o njihovi resnični krivdi. In ravno na to značajsko pohabljenost se opirajo sinovi skušnjavca, ko hočejo doseči, da bi vsi imeli drug drugega za pokvarjence in ovaduhe, da bi nihče nikomur ne zaupal … Če bomo to dovolili, bo prav kmalu obveljalo, da smo vsi enaki (eni zato, ker so na seznamu, in drugi zato, ker bi utegnili biti), in cilj zaščitnikov Udbe bo dosežen.