Slovenska politika do Evropske unije je kot do vrha napolnjena raztrgana vreča.
Prazna.
Ne bom filozofirala o razlogih, prepričana sem, da imajo na zunanjem ministrstvu polne predale debelih poročil, v katerih jih podrobno analizirajo.
Bom naštela le nekaj najočitnejših posledic.
Prva: slovenski diplomati v Bruslju, ki so v prvi bojni liniji, visoko usposobljeni strokovnjaki za čisto vsako področje skupnih evropskih politik od proračunskih zahtev do vzreje prašičev, ki se v delovnih skupinah s kolegi iz drugih držav vsak dan pogajajo in usklajujejo o členih, stavkih in odstavkih zapletene evropske zakonodaje, pogosto ne vedo, kakšna stališča naj zastopajo – ker jim redkokdo pove, kakšna so slovenska stališča.
Med slovenskimi dopisniki v Bruslju se je v legendo zapisal sklep, ki ga je izrekel eden od visokih slovenskih politikov pred nekim pomembnim evropskim zasedanjem: "Bomo počakali, kaj bodo drugi povedali, potem se bomo pa odločili …"
Kako si lahko vpliven, če ne veš, kaj sploh hočeš?
Druga: ko se visoko usposobljeni slovenski diplomat in strokovnjak, obogaten z izkušnjami, dragocenimi zvezami in podrobnim poznavanjem delovanja evropskih ustanov, iz Bruslja vrne na domače ministrstvo, gre pogosto neposredno v oslovsko klop. V pisarno zraven WC-ja. Daleč od trenutne ministrske ekipe.
Ker kaj nam bo pa ta zdaj solil pamet, se je že dovolj dolgo tam gori sončil z devizno plačo.
Kako si lahko vpliven, če mečeš stran svoj lastni kapital?
In še tretja, najpomembnejša: za dvajset let slovenskih vlad se ni bilo sposobno poenotiti v enem samem, preprostem dejstvu: da slovenski diplomat v Bruslju, da slovenski uradnik, zaposlen v evropskih ustanovah, da evropski poslanec iz Slovenije ni ne lev in ni desen.
Je naš.
Kako si lahko vpliven, če samega sebe miniraš?
