V biografiji francoskega pesnika Françoisa Villona (1431–1463) ima prav posebno mesto pripoved o tem, kako so ga po ulicah Pariza med sramotenjem množice peljali na morišče.

Njegov soobsojenec – če se prav spomnim, je bil krojač – je v strahu pred smrtjo vil roke in klical vse svetnike na pomoč. Villonu je šlo to na živce, zato mu je zabrusil, da je vsega pomilovanja vredno, če človek v kritičnem položaju izgubi smisel za humor. Potem ga je spomnil, kakšno srečo imata, ker bosta obešena in ju torej ne bodo ocvrli v vročem olju, saj je zelo neelegantno videti, ko meso odstopa od kosti … Nazadnje se je vsaj za Villona – o tem, kako je bilo s krojačem, zgodovina molči – vse srečno končalo in je bil zadnji trenutek »pomiloščen« na dosmrtno ječo.

Gotovo ste razumeli, čemu tak uvod. Časi so pač taki, da se hitro razkrije, kakšen je človek v svojem najglobljem bistvu. In prav zares si ne bi hotela nakopati sramote, da sem zaradi neprijaznih okoliščin – med sramotenjem ulice nas peljejo na morišče, o tem ni dvoma, čeprav bomo nazadnje najbrž pomiloščeni na dosmrtno životarjenje – izgubila smisel za humor.

V pesnitvi Veliki testament – Slovenci se moramo za izjemen prevod zahvaliti Janezu Menartu – je Villon zapisal tudi tole spoznanje: »Če pravim to, prav nič ne lažem; in le kako naj grdobije, ki nisem storil jih, dokažem?« Kako sodobno to zveni. Seveda je bila v pesnikovem času, se pravi v letih po stoletni vojni, diskvalifikacija človeka odvisna predvsem od ustnega izročila. To pomeni, da je nekdo nekomu ob pravem času in na pravem mestu nekaj prišepnil, in morilski stroj se je zganil. Dandanes so s pomočjo medijev postopki veliko hitrejši in bolj temeljiti. Poglejmo si dva primera.

Neki Peter S. se je domislil, da bi utegnil biti njegov oče sam kardinal Rimskokatoliške cerkve, Franc Rode, ki ga je njegova mati poznala in z njim celo prijateljevala v času, ko še ni bil kardinal. Mati je to možnost zanikala; dokazati, da z njim ni počela, kar bi morala početi, da bi imelo ugibanje sina Petra realno osnovo, pa seveda ni mogla. In kaj je Petru preostalo drugega kot to, da indic, da bi utegnil biti sin kardinala, spravi v medije. Raziskovalni novinar časnika Delo, Dejan K., je priložnost zgrabil s vsemi štirimi. In Delo je več tednov prodajalo vročo novico na prvih straneh. Privoščljivo so jo povzemali tudi preostali slovenski mediji, ni minilo veliko časa, da je Rode veljal za alfa samca slovenske katoliške srenje. Kdo ve, zakaj mu to ni bilo všeč, lotil se je dokazovanja, da so Petrovi indici trhli. Imel je srečo, kajti napredek znanosti in odkritje DNK sta mu omogočila žgečkljive indice ovreči. A tu se za kardinala srečne okoliščine končajo.

Franc Rode se je naivno odločil iskati pravico na slovenskem sodišču. Sprva je zaradi žaljivega obrekovanja zahteval odškodnino, a je kasneje s toženo stranko, časnikom Delo, oziroma novinarjem Dejanom K. sklenil poravnavo. Pogoj je bil, da Delo objavi opravičilo. Kardinal najbrž ni pričakoval, da to ne bo večje od malo večje poštne znamke – objave o njegovem domnevnem očetovstvu so prekrivale cele strani – in da bo v besedilu brez naslova zaman iskal besedo opravičilo. »Delo, d. d., je o domnevnem očetovstvu gospoda kardinala dr. Rodeta pisalo na podlagi izjav posameznikov. Test DNK je pokazal, da je očetovstvo izključeno. Obžalujemo neprijetnosti, ki jih je gospod kardinal imel zaradi načina poročanja,« je bilo vse, kar je dočakal. Gospod Rode je izobražen mož širokih obzorij in ravno to je bržkone razlog, da si ni mogel predstavljati preračunljive pritlehnosti, v kateri bo vztrajal osrednji slovenski medij. Ali je to lahko pričakovala njegova advokatinja, Nina Z. K., pa je vprašanje, na katero si odgovorite sami.

Drugi primer je bolj zapleten. Prirodoslovna znanost za zdaj še ni odkrila metode, s katero bi neka znana oseba mogla ovreči indično sodbo, da je ob neznanem času, na neznanem kraju, na neznan komunikacijski način prejela obljubo nagrade – podkupnine, za katero so sicer na nekem drugem znanem kraju na Finskem, ob znanem času, čeprav šele na prvi stopnji, ugotovili, da manjka dokazov, da bi bila sploh dana.

Najprej je bila črka J. Ravno dovolj za začetno diskvalifikacijo. In potem se je zganila medijska mašinerija ter poskrbela za dodatno izpiranje možganov, ki so bili že poprej dobro namočeni v izobraževalnem procesu. Za dodajanje mehčalca je bilo poskrbljeno v vrsti sodnih obravnav, med katerimi je postopoma ugašalo upanje, da bo na naslednji stopnji vendarle nastal preobrat. Ta se ni zgodil, in dozorel je čas za likvidacijo. Novinarke v spremstvu kamermanov tako že tekajo na Dob, da bi po naključju ne zamudile ekstatičnega trenutka, ko bo tja prispel »pravnomočno obsojeni« in bodo lahko s tresočim se glasom in mehkimi koleni poročale o silnih privilegijih, ki da jih je, kdo bi vedel zakaj, neupravičeno deležen. In raja, ki – prosto po Orwellu – pije džin Zvezda, stavi na loto in se hrani z resnico, kot jo servirajo naši mediji, bo pomirjena in zadovoljna.

Le nekaj je nerodno. Ko bo »pravnomočno obsojeni končno za zapahi« bodo – prosto po Puškinu – »ta, ki tke, in ta, ki kuha, in še baba Babaruha« zelo težko nanj prevalili krivdo za to, ker bo zmanjkovalo denarja za pokojnine, za javno zdravstvo, javno šolstvo in vse druge javne potrebe. Takrat ne bo več veljalo: »Deli (v smislu razdvajaj) in vladaj!« Temveč bo raja zahtevala: »Deli (v smislu razdeljuj) in potem vladaj!« In takrat bo – prosto po Vinku Vasletu – prišel čas, ko bo čas!