V Sloveniji je prevladalo prepričanje, da je politika odpovedala in da so zato potrebni novi obrazi. Da se morajo s politiko ukvarjati nepolitiki. Prvi del drži. Politika je odpovedala. Drugi je napačen. Potrebujemo več politike, več diskusije o politikah, več podlag za dialog o politikah, več kariernih politikov. In boljše politike.

Politika je upravičeno na slabem glasu. Od leta 2009 ni bila sposobna upravljati države. Ni bila sposobna krmiliti slovenske barke skozi vihar krize, ampak nas je premetavalo, kakor so pač pljuskali valovi in se je zdelo udobno potnikom. Resno ukrepati je poskušala samo Janševa vlada. Kadar zadeve zavozi levica, krivdo pripišejo vsej politiki. Takrat se tudi novi obrazi na volitvah dosti bolje obnesejo. Če dela napake desnica, ni kriva politika, ampak Janša, in na volitvah ima možnosti tudi opozicija, ne samo novi obrazi.

Na družbenih omrežjih, v gostilniških debatah in v kolumnah slovenskih časopisov si je brez posebnega intelektualnega napora mogoče zagotoviti modro prikimavanje. Dovolj je, da povprek kritiziramo politike in nadstrankarsko dodamo, da so vsi isti, levi in desni. Zato se nam kot izbiro za politične funkcije uspešno ponujajo nepolitiki.

Zakaj pa nebi bil poslanec, minister, predsednik parlamenta, predsednik vlade … nepolitik – strokovnjak, gospodarstvenik, intelektualec? In izvolimo dve tretjini novincev v parlament, novinca za predsednika parlamenta, novinca za predsednika vlade … ter pričakujemo, da bo kar šlo.

Priznam, da sem, morda kot bivši politik, nekoliko alergičen na zaničevanje politikov. Se pa kot človek, ki je bil na začasnem delu v politiki, zavedam pomanjkljivosti, ki jih tako gostovanje prinaša; in spretnosti ali kvalifikacij, ki jih karierni politiki imajo, gostujoči politiki pa ne nujno.

Politika je poklic

V izbiri med mesijami, populisti, kleptomani, bleferji in strokovnjaki se tudi meni zdi strokovnjak najmanj slaba odločitev. V resnici bi se s politiko morali ukvarjati politiki. Profesionalci. Stroke je dovolj v javni upravi in posvetovalnih telesih. Politiki morajo biti seveda pošteni, delovni, modri. Imeti pa morajo še nekatera posebna znanja in spretnosti.

Politiki so generalisti in vidijo celotno sliko. Politik mora pri svojem delu upoštevati mnenja različnih strok in razreševati konflikte med njimi. Ena stroka pogosto najde svoj optimum. To je udobno. Več strok pa redko najde optimum v isti rešitvi. Politični problemi so vsi po vrsti interdisciplinarni. Politik se mora odločiti. Sprejemanje odločitev je glavna naloga politika, ki mu jo mi z vsemi mogočimi pravili kratimo.

Politiki so prepričljivi komunikatorji, ki znajo potegniti ljudi za sabo. Človek, ki se je v vpeljanih demokracijah prerinil v vrh strankarske politike, je moral znati prepričati najprej svojo stranko. Prepričljivost je pomemben element komolčenja proti vrhu. Ni edini, je pa boljši od spletkarstva. Tisti prav na vrhu morajo s pravo mero populizma znati prepričati ljudi.

Politiki so spretni trgovci. Znati se morajo pogajati (s figo v žepu in brez nje), trgovati (nad mizo in pod njo), sklepati (zdrave in gnile) kompromise, da bi se približali svojim ciljem, ciljem svoje stranke, in, nenazadnje, napredovali v svoji politični karieri.

Naš problem je, da imamo zelo malo kariernih politikov, da so razpršeni v preštevilne stranke, nekatere od teh bolj spominjajo na gibanja, so borno financirane, zato je njihova infrastruktura slaba, niti ni mogoče, da bi stranke z neko kadrovsko politiko vzgajale svoj podmladek.

Nepolitični sistem

Trdim, da sistemsko preprečujemo, da bi imeli boljše politike. Razmeroma maloštevilen parlament le majhnemu številu ljudi omogoča preživljanje s politiko. Fluktuacija v parlamentu je velika, to preprečuje, da bi se ljudje s poslansko funkcijo gradili. Za ministra ni obvezno, da je izvoljen kot poslanec. Plače politikov, zlasti na izvršilnih mestih, so demagoško nizke. Zapenjanje pri financiranju strank še bolj zmanjšuje možnosti za ekonomsko preživetje v politiki in financiranje ustrezne strokovne podpore. Volilni sistem tisto malo politikov razprši v veliko strank, to pomeni, da skoraj v nobeni ni kritične mase – ne pameti ne denarja.

Vzorci prejšnjega sistema živijo naprej. Tam so partija in njeni sateliti razpolagali z dovolj velikim številom delovnih mest, da so se na njih lahko gradili politiki. Celoten samoupravni delegatski sistem, ki je zakrival partijsko diktaturo, je bil amaterski, jedro pa je bilo profesionalno. Stari mački danes odhajajo v pokoj. A naslednice partije imajo vsaj nekaj ustanov, fakultet in inštitutov, kjer se njihovi kadri, kot pravijo, »sončijo«, ko niso v politiki. Na drugi strani sta ducat, dva kariernih politikov in še amaterji, ki sem in tja nekaj pametujemo. Nimamo razvitega ekosistema think-tankov, kjer bi se razvijale politike in o njih tekla široka družbena debata, na katere bi se politiki lahko strokovno naslonili in od koder bo prišla, ko bo, politika 2.0.

Vse to zmanjšuje intelektualno raven in akcijsko sposobnost politike, da bi urejala javne stvari v državi. Na mesto politike vstopajo interesne skupine in neformalni centri moči, ki niso od nikogar izvoljeni in nikomur odgovorni. Politika je samo za vse kriva.

Epilog

Karierni mornarji, kakršen je bil kapitan ladje Bounty Bligh, so bili – z vsemi napakami – stebri angleške kraljeve mornarice. Fletcher Christian, ki ga je na ladjo pripeljala želja po pustolovščinah, sicer všečno moralizira in postane heroj gledalcev filma Upor na ladji Bounty. Ladja pa mu je na koncu pogorela in z moštvom je ostal brodolomec na neki skali sredi Pacifika.