Omenjene druži predvsem nenehno vpletanje v dogajanje, soljenje pameti kar povprek in omahljivost. Parlamentarne volitve so resna tekma. Zmagati ali ne zmagati, to je zdaj vprašanje. Kaj drugega kot zmago si predvsem Türk in Janković ne moreta privoščiti. Nenehni »bi ali ne bi« kaže na pomanjkanje volje in poguma. Poguma, ki bi ga potrebovala zlasti ob možnem porazu. Kljub temu se bliža trenutek za odločilni »zdaj ali nikoli«.
Predsednik Danilo Türk se doslej javno sam ni ponujal za morebitnega mandatarja združene levice, ampak so o tej možnosti razglabljali nekateri levičarski »modreci«. Türk je večkrat poudaril, češ da bi storil vse, da bi preprečil Janši prevzem oblasti na volitvah. Ker je levica v popolnem razsulu, je Türk, sodeč po javnomnenjskih anketah, gotovo veliki adut, ki bi lahko nastopil kot mandatar združene levice. V teoriji se to sliši enostavno, v praksi pa je vse po navadi bistveno težje.
Problem je v tem, da je Danilo Türk salonski politik, ki rad lepo govori, odgovornost pa mu ravno ne diši. Za nameček je ziheraš. Zakaj bi vstajal s stolčka in se podajal v viharne vode? Če ostane predsednik in počaka na volitve naslednje leto, se mu obeta ponovna izvolitev in stolček za še pet let. Premiersko mesto ni nekaj, po čemer bi hrepenel predsednik, sploh v današnjih časih ekonomske krize in negotovosti. Da bi bil za vse odgovoren, za vse kriv? Pa saj ni nor! Potem ne bi več kraljeval na lestvicah priljubljenosti, ampak bi se kaj hitro zasidral na dnu. Druga možnost je še hujša: kaj pa če ne zmaga? Potem ne bo več predsednik ne premier, ampak kvečjemu navaden poslanec, morda še to ne. Kakšna degradacija bi bila to za tako vzvišenega predsednika, kakšno ponižanje.
Če sta Karl Erjavec in Radovan Žerjav dvostolčkarja, potem je Lozje Peterle vsaj tri- ali štiristolčkar. Sploh ne vemo, kaj je in kaj hoče. Je vse ali nič: evropski poslanec, z eno nogo v NSI, z drugo predsednik društva Fokus 2031, neke frakcije, ki ni stranka, ampak domnevna modrovalnica. Na volitvah bo kandidiral ali pa tudi ne, veliko ima povedati o možnostih Janševe SDS, jadikuje nad odsotnostjo prave krščanske demokracije pri nas in igra vlogo dežurnega partibrejkerja. In to predvsem v lastni NSI, saj je zastopnik ženskomrzniškega krila, na čelu Fokusa 2031 pa se komolčijo sami moški. Pravih možnosti za premiersko mesto Peterle nima, njegova morebitna kandidatura pa bi zelo pomešala štrene na desnici.
Najresnejšega kandidata je naplavil padec Pahorjeve vlade, saj se je s tem začela dezintegracija njegove SD. Stranki grozi, da izgubi številne pomembne člane in se morda celo ne uvrsti v parlament. Iz ruševin SD in pogorišča levice vstaja Zoran Janković, ki se mu že dolgo skomina po premierskem mestu. Še nedavno mu je na poti do mandatarstva stala močna SD, pa tudi Zares in LDS. Danes sta Zares in LDS propadli stranki, ki najverjetneje ne bosta prestopili praga novega parlamenta.
Janković že nekaj časa vztrajno zanika, da bo kandidiral na parlamentarnih volitvah, vendar različni mediji njegovo kandidaturo prav tako vztrajno napovedujejo. Se nam torej obeta šok terapija, ki jo je že prej obetala Marta Kos? Stavi totalni ziheraš Sebastjan Jeretič, ki se z vsemi svojimi uspešnimi klienti prej ali slej spre, tudi tokrat na zmagovalnega konja? Pot do zmage še zdaleč ni zagotovljena, saj konkurenca na levi ni povsem mrtva.
Ostaja še Erjavčeva stranka Desus. Postavlja se vprašanje, ali bo Karl Erjavec res naredil izdajalsko potezo in na volitvah nastopil skupaj z Jankovićem? Pa saj je Janković proti upokojencem, zagovarjal je pokojninsko reformo, proti kateri se je Erjavec boril! Gre za združevanje nezdružljivega, povezava Desusa z Jankovićem bi v resnici pomenila prevaro volilne baze te stranke.
Ampak volilni boj je predvsem tekma v oportunizmu. Številni gospodarstveniki bodo zagotovo oportunistično podprli Jankovića. Še bolj nekritično in hinavsko bodo Jankovića ob morebitni kandidaturi podprli dominantni mediji. Kaj pa naj pričakujemo od tistih, ki še danes branijo Kresalovo! Podprli ga bodo številni levičarski intelektualci in s tem potrdili že več tisoč let star stereotip, da se »modreci« odlično ujemajo s trgovcem, ki jih prodaja na razprodaji. Podpreti ga bo moral tudi njegov večni boter Milan Kučan. Če bo to storil, bo dokončno uničil in pokopal slovensko levico.
Jankovićeva taktika je preprosta: tržil se bo kot učinkovit menedžer, čeprav rdeče številke v ljubljanskem proračunu in investicijski fiasko v Stožice dokazujejo ravno nasprotno. Zato tak sploh ni primeren za vodenje Slovenije v časih hude ekonomske krize.
Zanj še najbolj velja: zdaj ali nikoli. Če Janković ne bo zdaj izkoristil priložnosti, potem se lahko res samo še upokoji. Pot do premierskega mesta se mu bo za vedno zaprla. Če kocka res še ni padla, potem se mu čas dokončno izteka. Ko in če vstopi v to igro, poti nazaj ni več. Vprašanje seveda je, ali je Janković pripravljen prenesti morebitni poraz. Poraz bi ga dokončno požrl, sploh če bi še enkrat izgubil proti Janši.
