Vsaj tistim na politični desnici in sredini je jasno (tisti na levi pa za to spoznanje potrebujejo le čas), da Slovenija programa za sedanjost ne potrebuje, ker ga že ima. Imenuje se Priporočila Evropske komisije. To je popravni izpit, ki ga opravljamo skupaj z vsemi drugimi južnimi socialističnimi birokracijami, ki se same niso bile sposobne prilagoditi novim svetovnim razmeram. Takšni posegi v suverenost zaostalih držav, ki niso posledica imperialnih teženj razvitih, ampak nesposobnosti domačih političnih elit, vselej spremljajo tudi obrambni mehanizmi kot različne skrajnosti.
Na primer zanašanje na novodobno socialistično duhovščino, ki nam nerazumljive ekonomske pojave razlaga z dogmami naših staršev iz svetih knjig Kapitala in Kapitala v 21. stoletju; lov na čarovnice oziroma saboterje, ki da so krivi, da ima vse življenje izkoriščani zahodni upokojenec boljši življenjski standard od slovenskega – razen če je morda ta, na primer po nalogu Kominterne, streljal v španski državljanski vojni in si je pošteno zaslužil višjo pokojnino od zapečkarjev, ki so vse življenje samo trdo delali in plačevali prispevke; pa izmišljevanje vse bolj norih kriterijev in celotnih vrednostnih sistemov, po katerih smo res edinstveni in bleščeče presegamo tiste, ki nas presegajo le v gospodarstvu, znanosti in po drugih tako imenovanih »merljivih« kriterijih; ne nazadnje še pojav lokalnih derivatov Baader-Meinhof s prikrito antisemitsko agendo, nekakšnih Združenih bičarjev, ki glasno ugotavljajo, da smo se oddaljili od edine prave vere in nas pozivajo, da se spokorimo.
Ves ta šum prikriva dejanske premike v smer, ki jo je leta 2012 začrtala naša edina resna protikrizna vlada doslej. Tedanje koalicijske partnerice so pred volitvami posamično in med pogajanji skupaj pripravile ukrepe, ki so jih začele izvajati takoj po oblikovanju vlade. Ker so bili že v načelu ambicioznejši od mednarodnih priporočil, ob njihovem sprejemanju znotraj koalicije ni bilo hujših trenj. Zato je bila vlada v primerjavi naslednjima vladama bistveno bolj operativna.
Ko je nekaj tednov po njenem propadu Alenka Bratušek na CNN pojasnila, da odslej Slovenija potrebuje le čas, smo se mnogi spraševali, kaj to pomeni? Danes vemo. Šlo je za več časa za izvedbo programa prejšnje vlade. Morda je bila Alenka Bratušek res izjemen primer preobrazbe, ampak odtlej se je tudi vsaki drugi generaciji socialistov in birokratov ob začetku mandata prikazal Bruselj, spregledali so se ter se lotili preučevanja tistega, kar je pripravila vlada v letu 2012. Le da kot oponašalci stvari ne zmorejo izvajati enako kvalitetno in hitro. Tako je Alenka Bratušek v rekordno kratkem času prehodila pot od nasprotnice zakonov o SDH in DUTB do ustanoviteljice obeh institucij. Cena, ki smo jo plačali za to, pa je kakšna milijarda davkoplačevalskega denarja več in okuženost obeh institucij z rdečimi omrežji.
Na ministrstvu za finance je ministra Čuferja pričakal osnutek nepremičninskega zakona, ki je predvideval, da se zakon dodela in se del izkoristka nameni razbremenitvi plač. Alenkina vizija je bila drugačna. Celotni izkoristek takoj kanalizirati v proračune države! Priganjanje strokovnih služb je znižalo kvaliteto končnega izdelka, posledično pa je ustavno sodišče zakon v celoti razveljavilo. V zasebnem sektorju temu pravimo slabo vodenje.
Tudi »veleizdaja« je bila kmalu po padcu vlade oproščena in sprejeta kot uradna politika. Petnajstkrat. Danes Socialni demokrati brez slabe vesti vodijo boj proti sivi ekonomiji na podlagi načrtov veleizdajalske vlade in »izkoreninjajo debelost« z davki na sladke pijače, ki jih je pripravila veleizdajalska vlada. Še dobro, da imajo koga, ki jih vsake toliko časa izda.
Ustavno sodišče je kmalu po sprejemu zujfa razveljavilo dober odstotek njegovih členov. Odtlej pa njegovim včerajšnjim smrtnim nasprotnikom niti na misel ne pride, da bi ukinili preostalih devetindevetdeset odstotkov. Nasprotno – letos ga želijo nadgraditi z 800 milijonov težkim zujfom II., navdih zanj pa iščejo v starih gradivih. Kako to vemo? Ker je imela večino varčevalnih predlogov vlade Mira Cerarja na mizi že vlada 2012, pa jih je zavrnila kot ... premalo domiselne in preveč radikalne.
Od vlade Mira Cerarja se ne pričakuje posebnih presežkov. To vsekakor ni ekipa, ki bi v letu dni izvedla zujf; z višanjem investicijskih olajšav in olajšav za raziskave in razvoj je tiho razbremenila gospodarstvo stotin milijonov davčnih bremen; in za nameček izvedla še kar mili reformi trga dela in pokojnin.
Vprašanje, ki ga je ob tem smiselno zastaviti volivcem, je: Ali je voliti leve vlade, ki izvajajo program desnih – le da zanj namesto dveh potrebujejo dvajset let, smiselno? Jaz sem prenehal verjeti, da to kam pelje. Od začetka resnega protikriznega ukrepanja pa do danes smo zamenjali dve vladi in en parlament, imeli veliko gospodarsko škodo, končni rezultat pa je, da so nujni ukrepi izvedeni malomarneje in manj premišljeno, kot če ne bi zamenjali nobene.